Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Res smo še globoko v zdravstveni krizi, a napovedujta se že gospodarska in socialna. Veliko podjetij pri življenju ohranja izdatna državna pomoč, ki pa ne bo večna. Koliko jih ne bo preživelo in kaj jih čaka potem? Kakšna je slika časa, v katerem trenutno živijo podjetja? Brezposelnost je po zadnjih podatkih pri nas sicer upadla, a več kot 220 tisoč delovnih mest trenutno rešuje pomoč države. Slovenski sistem smo primerjali z avstrijskim.
Inšpektorji se prebijajo čez desetine zakonov, slednji se v podrobnostih kar naprej spreminjajo. Dva zakona sta si celo lahko v nasprotju. Obenem prihaja tudi do podvajanja pristojnosti med različnimi inšpekcijami. Torej, tudi sistemske napake pripomorejo k sedanjemu stanju in na koncu k nezadovoljstvu ljudi.
Okoljska inšpekcija - ne gre samo za velike primere kot sta vrhniški Kemis ali anhovski Salonit – dnevno lahko spremljamo stiske ljudi, ki kličejo na pomoč inšpektorje, pa naj gre za bioplinarne, divja odlagališča odpadkov, smrad, hrup itn. Tudi pri teh primeri so postopki dolgotrajni, inšpektorji pa neodzivni.
Upravna inšpekcija ugotavlja največ kršitev postopkov in zakonodaje izmed vseh inšpekcij pri okoljski in gradbeni, obe pod okriljem Inšpektorata za okolje in prostor. Tako ljudje, ki smo jih srečali na terenu, kot celo varuh človekovih pravic, so najbolj kritični do dela gradbene inšpekcije. Tam pravijo, da jih je preprosto premalo, a ljudje si s tem nimajo kaj pomagati. Številni na inšpektorja ali epilog postopka čakajo več let.
Zdravstveni inšpektorat je letos do konca novembra opravil dvakrat toliko nadzorov kot lani, že čez 58 tisoč, večina jih je vezanih na covid-19. Spoštovanje izdanih karanten so nadzorovali slabe štiri mesece, najmanj prav v času dveh razglašenih epidemij.
Kakšne so rešitve za nakopičene odpadke? Cilji Evropske unije so zmanjševanje količin odpadkov, njihova ponovna uporaba in recikliranje. Slovenija rešitve išče drugje, saj namerava podeliti koncesije za nove sežigalnice, kar pa - glede na izkušnje - skrbi okoljevarstvenike.
Zadnja leta se je na dvoriščih komunalnih podjetij kopičila tudi embalaža. Dobrih 10 milijonov za odstranitev teh odpadkov bo šlo iz žepov državljanov, čeprav bi jih morala plačati podjetja, ki izdelek v embalaži pošljejo na trg.
Podjetja poberejo denar, a mešanih komunalnih odpadkov ne odstranijo, ampak jih le nekam odložijo. Tako več let stojijo zaviti v bale in ogrožajo okolje. Sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, za kar sicer plačujemo položnice, ne deluje. V Mariboru so rešitev iskali v novi sortirnici, ki pa je imela do sedaj ravno nasproten učinek.
Odpadki so lahko velik vir zaslužka, z njimi zapolnjujejo tudi rudniške in druge kotanje. Odpadek, ki sicer vsebuje tudi strupene snovi, na papirju postane gradbeni proizvod. To pomeni, da za nadzor ni več v prvi vrsti odgovorna okoljevarstvena inšpekcija, s tem pa vprašanje, kaj se dejansko odlaga v kotanje, postane toliko bolj pomembno.
Slovenija se utaplja v odpadkih, požari se vrstijo, le redkokdo za nevzdržno stanje odgovarja. Letos je dvakrat v dobrih dveh tednih gorelo na avtodeponiji ob Cesti dveh cesarjev v Ljubljani. Kot zagotavljajo, so ukrepali vsi pristojni, odpadki pa so še vedno tam. Kdo je odgovoren in zakaj mu že 18 let nihče ne more do živega?
V Sloveniji predstavlja komaj nekaj odstotkov, vendar je izjemno pomembna in še bolj bo. Gre za ekološko pridelavo hrane.
Kot na vsakem drugem področju, so seveda tudi v kmetijstvu pomembni centri moči. Ti odločajo. Neposredno ali posredno – prek lastništva banke, časopisa, podjetij. Seveda ne zgolj o oskrbovalnih verigah.
Bistveno vprašanje samooskrbe: zakaj pridelamo več kot polovico premalo zelenjave, sadja ali svinjine, denimo? Varuh odnosov v verigi oskrbe s hrano ugotavlja nepovezanost v verigi: od kmeta prek predelovalne industrije do trgovca, pa tudi nepoštene prakse.
Če kaj, potem je epidemija koronavirusa bolj kot kadarkoli doslej širšo javnost soočila z vprašanjem samooskrbe s hrano. Je upravičen strah, da bi lahko ostali brez nekaterih živil, če bi se še kdaj zaprle meje ali če bi bile pretrgane transportne poti? Tokrat je bil ta strah odveč in začetno kopičenje zalog nepotrebno.
Pred nekaj leti, v času ministrice Anje Kopač, so padale visokoleteče obljube: da bo reorganizacija centrov za socialno delo omogočila socialnim delavcem delo z ljudmi na terenu, da ljudem ne bo več treba prinašati vlog, da bodo to nadomestili nekakšni informativni izračuni, da se bo vse odločalo na enem mestu in da bo namesto socialnih delavcev birokratsko delo opravil računalnik.
Koliko država daje na leto za socialne transferje? Kot so, na primer, nadomestila, denarne pomoči, varstveni dodatki, različne subvencije itn. Tega skupnega podatka nima nobena institucija – mi smo ga izračunali in številka znaša okrog 2 milijardi evrov na leto. Da smo prišli do podatka koliko prispevajo občine, smo morali prečesati vsa njihova letna poročila. Država iz sredstev za socialno varstvo nekaterim omogoča visoke zaslužke.
Kakšne so težave ljudi, ki se v slovenskem zapletenem sistemu socialne politike težko znajdejo, težko tudi pridejo do informacij o svojih pravicah – med tistimi, ki jih dobro poznajo, pa ni malo tistih, ki jih protizakonito izkoriščajo, s fiktivnimi naslovi, recimo.
Razgaljamo sistem, ko država ob dobri gospodarski rasti zadnjih let in manj brezposelnih, veča denar za aktivno politiko zaposlovanja, za razne tečaje in delavnice. Sistem plačuje milijonske zneske računalniškim in komunikacijskim podjetjem, medtem pa tistim, ki pomoč potrebujejo, na svojem spletu piše zavajajoča pojasnila. Nedavna reforma je prinesla nasprotne učinke, socialni delavci namreč opozarjajo, da nimajo časa za delo z ljudmi na terenu, to torej opravljajo humanitarci. Za povrh pa je že dolgo znano, da se marsikomu trenutno bolj splača živeti od socialne pomoči kot od minimalne plače.
In v kolikšni meri je Slovenija pri korporativnem upravljanju državnih podjetij primerljiva z drugimi? Slovenija se je pri pripravi Zakona o gospodarskih družbah leta 1993 večinoma zgledovala po nemškem zakonu.
V Sloveniji je država še vedno velika lastnica podjetij. Največji delež premoženja - to je 10 milijard evrov - v njenem imenu upravlja SDH. Imeti svoje nadzornike v državnih podjetjih, ki obračajo milijarde, za politiko še vedno pomeni imeti vpliv in denar, šele nato odgovornost. Pri kadrovanju so močna tudi interesna omrežja -- kdo torej vodi igro? Že samo zadnja menjava na vrhu Petrola, ki je razburila velik del politike, je dober primer, ki vzbuja vprašanja o neodvisnosti nadzornikov in političnih ozadjih.
Neveljaven email naslov
