Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Oddaja je posvečena ljudem, ki smo jim v prvem valu epidemije novega koronavirusa ploskali z balkonov, sedaj, v drugem valu, pa smo nanje pozabili – medicinskim sestram in zdravnikom. Vsak dan se srečujejo z najhujšimi posledicami bolezni, ki je korenito vplivala na življenja nas vseh in mnoge za vedno spremenila. Mnogim lajšajo bolezen, a žal tudi mnogim stojijo ob strani, ko se jim prezgodaj izteče življenje. Bolezen ne izbira, čeprav je res, da je največ življenj zahtevala med starejšimi. V oddaji nastopajo dr. Nina Graselli Kmet, ki je že v prvem valu tudi sama prebolela covid 19 in dr. David Zupančič, z ljubljanske infekcijske klinike, ki je marca sprejel prvega bolnika s to boleznijo v Sloveniji, medicinska sestra Sonja Leskovar iz Nove Gorice, ki o svojih občutjih in razmišljanjih ob srečevanju s to boleznijo piše dnevnik in ga deli na družabnih omrežjih ter vsak dan teče do svoje 12 urne službe v bolnišnici dr. Franca Derganca ter kolektiv Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki deluje v pokrajini, ki je dolgo časa bila naša najbolj okužena regija. Kako sprejemajo in se spopadajo s tako velikim število bolnikov in ali morda vidijo luč na koncu tunela?
Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Slovenian forests are precious natural resources which the nation wants to preserve for future generations. Therefore, natural disasters which have damaged the forests in Slovenia in the past decade, present a stark warning that adaptations in the forest composition are urgent. Forestry experts have been conducting studies which have already answered some questions regarding how to help forests to adapt to the inevitable changes in temperature and humidity, strong winds and floods. This programme presents LIFEGENMON project, where experts from the Slovenian Forestry Institute monitor the genetic diversity of beech and spruce trees and are attempting to establish how to preserve this diversity and use it to the forests' advantage. In those areas where harsher conditions due to climate change are expected with certainty, the sensitive spruce will be replaced mainly by the beech, the queen of the Slovenian forests.
V nenavadnem letu 2020, ko življenja vseh kroji pandemija Covid-19, je tudi podelitev Zoisovih nagrad in priznanj, Puhovih priznanj in nagrad ter priznanja Ambasador znanosti Republike Slovenije potekala na ne tradicionalen način. Nagrade in priznanja so bila podeljena novembra 2020. Ob tem je nastal dokumentarni film Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020. V času svetovne zdravstvene krize so oči vsega človeštva uprte v znanost. Z osupljivimi raziskavami in izjemnimi odkritji so slovenski znanstveniki cenjen del svetovne znanstvene skupnosti in vitalen del naše družbe. Spoznati njihovo delo in dosežke je navdihujoče za slehernika, ki se zaveda pomena znanosti. Spoznajte aktualne in zgodovinsko pomembne dosežke slovenske znanosti v dokumentarnem filmu: Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Prior to the new coronavirus pandemic, the Slovenian territory had been hit by several diseases taking a huge toll upon the local population. The deadliest ones were the plague, cholera and the Spanish flu. In the mid-1300s, Europe was ravaged by a deadly epidemic of plague, the most infectious disease so far. It was fatal for one third of the then population, and radically changed the course of European history. No-one was safe from it – neither church dignitaries nor kings and queens, neither the bourgeois nor paupers and children. Cholera originated in India and was brought to Carniola mainly by troops passing through. At first, the authorities were closing borders in attempting to prevent its spreading, but this protective measure proved to be too radical, ineffective and expensive. It had a ruinous effect upon the local economies. The Habsburg Empire abandoned the measure in later waves. The Spanish flu pandemic ravaged the world between 1918 and 1920, and killed almost 5% of the global population, or between 50 and 100 million people. It is etched into the collective memory as one of the most terrible diseases harming humanity. However, this generally widely known pandemic can be described as "an elephant in the room" in historiography, which has been left unnoticed for a long time. Historians around the world started studying the Spanish flu in earnest after 1998. The documentary presenter is Dr Katarina Keber, a researcher of social medical history from the Milko Kos Historical Institute at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Written by Tatjana Markošek and directed by Franc Arko.
Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.
12. marca zvečer je bila v Sloveniji razglašena epidemija novega koronavirusa. V naslednjih dneh so se zaprle šole, gostinski lokali, javni promet, »ostani doma« - je postal naš vsakdan. – Svet se je ustavil. V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna situacija, kar je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi na velike življenjske spremembe na različnih področjih… Preživljanje dni in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, s spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi, s strahom pred izgubo zdravja – vse to je vplivalo tudi na naše psihično počutje… V oddaji spremljamo zgodbo 38-letnega raziskovalca na Fakulteti za turistične študije, doslej najmlajšega bolnika z novim koronavirusom, ki je bil zaradi te bolezni štirinajst dni v komi in dihal s pomočjo respiratorja; zgodbo nekdanjega veslača in štirikratnega olimpijca, ki je sedaj gostinec na Bledu in je v času karantene pomagal ljudem z brezplačnimi obroki ter mamo samohranilko in učiteljico iz Brkinov, ki je dvignila svoj glas za vse otroke in si javno prizadeva, da bi učenci obiskovali šolo na tak način kot pred epidemijo.
Neveljaven email naslov
