Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V srednjem toku reke Soče se malo iz idiličnega mesteca Kanal, ki kraljuje nad reko, vanjo izliva potok Doblarec s skrivnostno sotesko. Doblarec (ali po domače Perilo) je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Hitro poglabljanje Soče v kvartarju mu je zniževalo erozijsko bazo, zato je izdolbel sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec v apnenec vrezal globoko, ozko sotesko. Pod mostom h Kolarju se soteska zoži v korita, globoka 25–30 metrov. V tej skrivnosti vodni krajini potoka Doblarec, soteske in njene širše vodne krajine skupaj z mestom Kanal si je prav zaradi njene skritosti mogoče predstavljati, kako so v starih časih staroverci tu našli prostor za stik z transcedenco. To je bila skupina ljudi, ki so drugače pojmovale svet kot ljudje v njihovi okolici. Živeli in čutili so z naravo in prav v teh temačnih delih soteske, kjer sonce redko posije, so našli mir in prostor za svoje obrede.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Rádoljna je desni pritok Drave iz osrednjega dela Pohorja. Nastane iz več manjših izvirov na severni strani razvodnega hrbta pri smučarskem središču Rogla. Kratek čas teče po razmeroma položni in neizraziti dolini proti severu, a že nekaj nižje vstopi v vse ožjo in strmo dolino. Na obeh straneh jo obdajajo strma gozdnata pobočja, od koder se vanjo stekajo številni kratki potoki. Po nekaj kilometrih toka dobi z desne prvi večji pritok Plesiščico, nato se začne dolina obračati proti severovzhodu. Malo nad Lovrencem vstopi v manjšo dolinsko razširitev in teče ves čas po njenem vzhodnem robu in se pri vasi Ruta izliva v Dravo. Vodni krog te hudourniške reke je skozi čas močno krojil usodo okoliških prebivalcev, zlasti Lovrenca pod Pohorjem, kjer se še danes soočajo z erozijo rečnih bregov. V zgornjem toku, v osrčju gozdov Rogle, pa je izvirna struga uvrščena v območje Nature 2000 in je opredeljena kot naravna vrednota državnega pomena. Tu živijo mnogo živalske ter rastlinske vrste, ki v tem gozdnatem ter hribovitem področju zaokrožujejo vodni krog Radoljne.
Na ljubljanskem otoku stoji grad, kjer se s stolpa lepo vidi kako Ljubljanica, skupaj z Grubarjevim prekopom tvori otok. Kakšen je bil namen Gruberjevega prekopa in do kod sega ljubljanski otok bosta tokrat Rok in Ana odkrivala na kolesih. Po prenovljenih rečnih nasipih Ljubljanice prikolesarita do nekoč znane plaže na špici, kjer ju presenetijo otroci iz vrtca. Neznani bregovi Gruberjevega prekopa čisto v drugačni luči prikažejo zelo poraščeno strugo, ki nudi dom racam in nutrijam. Vodne zapornice in rečni kapetan pa razkrivajo ideje o vodni krožni poti okoli Ljubljanskega otoka.
To je vodna krajina z velikim slovenskim pečatom, kjer je nastala identiteta slovenskega naroda. Skozi celotno vodno pot ju spremlja Trubar in seveda Ana se nikakor ne more znebiti občutka , da ju nekdo opazuje. Na prodiščih in slikovitih travnikih ob bregovih Rašice, srečata gosta, ki jima opiše skrivnosti vodne krajine. Mlin in Žaga kot muzej jima na svoji poti razkrije bogato kulturno in naravno dediščino Slovenstva. Ob velikih požiralnikih, kamor Rašica ponikne stojijo ruševine izredno inovativnega vodnega mlina. Voda kot inspiracija in vir preživetja je navdihovala nekoč Trubarja, v današnjih časih pa Roka in Ano.
Ana in Rok se znajdeta pred majhnim ribnikom , ki ima na sredi tudi otoček in na njem cerkvico. Roka zanima ali ima ta cerkvica tudi kak zvon želja ? Ana pozna pravi odgovor . Vodna krajina Bloščice je pravi naravni čudež, ki Ano in Roka popelje po svoji meandrirani poti do pravih naravnih zakladov, ki so znani po svoji bogati živalski in rastlinski pestrosti. Prispeta do skritega a izjemno osvežujočega jezera. Katerega ? Vzemite si čas in si poglejte.........
Ob vznožju kamniškega vrha tečejo Korošaški slapovi, ki v svojem spodnjem toku nadaljujejo vodno pot kot Bistričica. Na svoji vodni poti pripoveduje zgodbo o nekoč največjem slovenskem vulkanu in fosilnih ostankih morja izpred mnogo milijonov let. Voditelja tokrat spoznavata čarobno kamniško gorsko krajino, ki so jo močno zaznamovali slapovi, meandri ter utrjene vodne struge, ki jih je skozi stoletja človek utrjeval za preprečevanje hudourniških poplav.
TOLMINKA V slikoviti tolminski krajini se vodna pot Tolminke prične z izviri na gorski jasi, ki leno tečejo do strmih in bučečih kanjonov ter do pravljičnih tolminskih korit. Ano in Roka tokrat pot zanese mimo temačnih ostankov prve svetovne vojne, do evropskega spomenika in naravnih lepot, ki jih je tu v izobilju. Pot miru ju vodi vse do sotočja Tolminke in Soče, kjer edinstvene lesene skulpture pripovedujejo zgodbo vodnega toka Tolminke. Prek rečne stuge bosta šla s slikovito žičnico Kurukulo.
Bistrica je izjemen geomorfološki naravni spomenik . No in tudi Rok nosi na roki neke vrste spomenik in nenehno fantazira o zelenem škratu. Ana in Rok tokrat pohajata po čarobnem Bistriškem vintgarju, , kjer se še danes skriva nekoč največja slovenska jelka , Rimski kamnolom, slap Šum..... Ustavita se tudi v čistilni napravi za pitno vodo, kjer dobita zanimive informacije o kvaliteti vode.
Tokratna vodna pot je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja. Tudi Ana in Rok raziskujeta področje reke Oplotnice z kolesi. Popolnoma ju prevzame vsa ta pozitivna bioenergija. Iščeta Oplotniški biser, ki ju pripelje tudi do enkratnega biotopa.
Le streljaj od glavnega mesta Slovenije teče po Ljubljanskem barju reka Ižica. To je reka, ki je polna skrivnosti, ki so jih za seboj pustili nekdaj tam živeči koliščarji. Ana in Rok raziskujeta, kaj se je zgodilo z velikim jezerom. Odkrivata lepote Ljubljanskega barja, ki je raj za živali.
Neveljaven email naslov
