Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film, ki vodo obravnava iz različnih vidikov, tudi z aspekta, kako podnebne spremembe vplivajo na vodni krog. Šele, ko nas prizadene katastrofalna vodna ujma, se za hip zamislimo, da se nam narava maščuje za naše mačehovsko ravnanje. So aktualni begunski eksodusi res samo posledica državljanske vojne, ali moramo vzroke iskati tudi v ekstremnih vremenskih vzorcih, ki so posledica podnebnih razmer? Voda je hrana, kar se zavedajo številne multinacionalke, ki vedo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Film sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na različnih področjih, biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine. Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in sliki opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in na njihovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
Nespametna poteza, nesreča, bolezen ali trenutek nepremišljenosti lahko človeku življenje za vedno spremeni in ga priklene na voziček. Koliko ga zares priklene – fizično in psihično? Kako se različni posamezniki soočajo z omejitvami? Kaj doživljajo in preživljajo, kaj je njihov motiv, kaj izziv, kaj nepremagljiva ovira? Kako živijo naprej, kdo jim je v oporo, kaj in koliko zmorejo sami, kaj bo jutri? Posebne zgodbe tokrat pišejo junaki z vozička, Nino, Simon, Manca in Gašper, njihovi bližnji, okolica in strokovnjaki. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik
"Od papeža do smrti " dve vlogi, ki razmejujeta širok igralski diapazon vlog na skorajda 50-letni igralski poti dramskega in filmskega igralca, ki je bil eden najbolj prepoznalnih članov igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici. Ivo Barišič je "gledališki bog preobrazb” je dejal Diego de Brea, vedno ekstremen, prefinjen in predvsem iskalec najbolj oddaljenih resnic.Vloge iz dramatike absurda, predvsem Plešasta pevka v režiji Vita Tauferja, pa so bile njegova posebnost in ekskluzivnost. O nagrajencu bodo spregovorili tudi njegovi kolegi, igralci in režiserji. Umetnost igre
Lepota Azorov je brezčasna. Vulkani spominjajo na nastanke našega sveta, a obdobje nedolžnosti je morda opis, ki je bližji našemu štetju. Nikjer ni velikih letovišč, so pa ozke ulice, slikoviti trgi. Majhne taverne ter v njih enostavni in okusni prigrizki, ki tako zelo definirajo portugalsko gostoljubnost. Mojca Mavec nam bo predstavila vulkanski arhipelag sredi Atlantika, ki spada pod Portugalsko, pa čeprav je že na pol poti do Amerike. Azori so skupek devetih otokov, treh prestolnic in nekaj več kot 236.000 ljudi. A vsak otok je edinstven in samosvoj.
Avtentično pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji in s pomočjo društva Ključ ponovno vdihniti svobodno življenje. Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. Film predstavlja avtentičnega pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Širše ozadje pa slikajo tudi intervjuji s strokovnjaki za to področje.
Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NINA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Vili Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Vegani v družbi še vedno veljajo za nekaj eksotičnega, za tiste, ki hočejo z življenjskim slogom izstopati, in so nemalokrat zasmehovani z izrazi, kot je travojedci. Svoje pomisleke o vplivu veganskega prehranjevanja na zdravje ima tudi uradna medicina, v oddaji jih bo predstavil doktor medicine. Lahko z vegansko hrano zadostimo vsem potrebam za zdravo življenje? Imajo pomisleki znanstveno osnovo ali gre za predsodke, ki izvirajo iz nepoznavanja načina življenja veganov? Sogovorniki v oddaji, ki bodisi iz etičnih, okoljskih ali zdravstvenih razlogov ne jedo mesa, so prepričani – in to podkrepijo tudi s sodobnimi prehranskimi smernicami – da je veganstvo, pravilno načrtovano in uravnoteženo, primerno za vsa obdobja človekovega življenja, predvsem pa je okolju prijazno. Samo neuravnotežen in slabo načrtovan veganski način prehranjevanja lahko pusti posledice na zdravju, kar pa, kot poudarijo, prav tako lahko povzroči tudi neuravnotežena mešana prehrana. Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Sredi ozke soteske med pohorskimi gozdovi v samoti in miru že več stoletij vabi v svoj objem romarska cerkev Device Marije v Puščavi. Pravijo, da je bila prva cerkev ali kapela v Puščavi na polotočku, ki ga obliva Radoljna, posvečena sv. Štefanu. Romarje pozdravi zelo preprosta zunanjost, vso veličino cerkve razkrije šele notranjost. Poseben okras so veliki oltarji. Glavni ima kar tri nadstropja, na sredi pa kraljuje Puščavska Marija, ki so jo že od začetkov častili kot Marijo Pomagaj.
Človeško telo vsebuje poleg svojih lastnih celic še več kot 100 trilijonov mikroorganizmov. Večina teh je v našem črevesju. Raziskave kažejo, da so z mikrobioto našega črevesja povezane številne bolezni. Raziskujejo tudi njen pomen pri covidu 19. V klinični študiji naj bi se izkazalo, da črevesna mikroflora pri akutnih bolnikih s covidom ni bila normalna. Kako bi lahko odkrili, h katerim boleznim smo morda bolj nagnjeni, in jih še pravočasno preprečili? Ena od možnosti je presejalni test črevesnega mikrobioma.
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Tržni vrtovi so majhne zelenjavne kmetije , ki jih razvijajo v Ameriki in Kanadi. Tilen Praprotnik se je odločil , da jih prenese tudi v Slovenijo, konkretno na Gorenjsko. Njegovo zelenjavo z veseljem na svoje jedilnike uvršča kuharski chef Uroš Štefelin.
V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.
Katero je naše najmanjše, a ne najmlajše mesto? Katero je mesto, ki leži na otoku, vendar ne ob morski obali? In katero mesto je dobilo naziv po Benetkah, pa ni v Italiji? Vse to je Kostanjevica na Krki, ki jo zaznamujejo stoletna zgodovina, izjemna slikovitost, dragocena dediščina in pester kulturni utrip. Sprehodili se bomo po mestu na otoku, preverili poletni utrip na reki Krki ter se odpravili do Galerije Božidar Jakac. Mesto nam bosta pomagala odkrivati Andrej Smrekar in Marjan Jerele, posebej pa se bomo spomnili nestorja kostanjeviškega kulturnega utripa, Lada Smrekarja.
Na svetu je več kot 350.000 rastlinskih vrst, vsaj 30.000 je užitnih, približno 2.500 vrst rastlin je deloma udomačenih, 250 vrst pa je popolnoma udomačenih. Prve rastline smo iz divjih trav udomačili pred približno 12.000 leti. To pomeni, da je njihov celoten življenjski cikel postal odvisen od ljudi. Najprej smo jih uporabljali le za prehrano, danes jih uporabljamo v farmaciji, energetiki, prometu, gradbeništvu… Povečujejo se potrebe in spreminja se naše okolje. Je 250 vrst rastlin dovolj ali bomo morali udomačiti še več rastlin?
Neveljaven email naslov