Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Majavi Frfotavko bi rad poletel do zvezd. A majceni propeler vrh njegove glave ni kos tej nalogi. Bo Boti lahko pomagal zverki vzleteti in hkrati opravil svojo nalogo?
Vzdihujoči Vandravček sam tava po peščenem skalovju in Botija sploh ne opazi. Njegovo hrepenenje po sreči se na koncu izpolni in Boti lahko zbere podatke ne le za enega, ampak kar za dva Vandravčka.
Prihaja pomlad in z njo Ernestovo domotožje po čarabjovskem vetru, ki naznani spremembo letnega časa. Na žalost pa veter ne zapiha do njegovega doma. Celestinca se odloči, da bo poustvarila njegov vonj in z njim presenetila Ernesta. Za pomoč prosi vse svoje prijatelje …
Drseči Vohavček uživa ob opojnem vonju cvetlic, se pa prestraši, ko zavoha Botija. Vsakič, ko zverka zavoha kaj, kar ji ne diši po rožicah, močno kihne. Le kako bo Boti prelisičil Vohavčka, da se zaradi kihanja ne bo zdrobil na koščke in bo lahko opravil svojo nalogo?
Na robu mesta je bila stara vila. Bila je tako stara, da so se iz nje že davno izselili vsi ljudje. Pa to ne pomeni, da je bila vila prazna. Ko je zadnji človek zaprl vrata za seboj, se je v veliki prazni sprejemnici, naselila velika mišja družina. Prostora je bilo toliko, da je imela vsak miš svojo luknjo. Lepo in mirno so živele v stari vili. Potem pa se je lepega dne vanjo naselila velika, črna mačka. Življenje z mačko ni bilo mišim čisto nič všeč. Lepega dne so sredi sprejemnice sklicale posvet, da bi se dogovorile, kako bi se je za zmeraj rešile. Na desetine miši se je posedlo v velik krog, zamišljeno so se praskale po glavah, gladile so si dolge brke. Ena je predlagala to, druga ono. A pravega odgovora ni našla nobena...
Nekoč je v veliki hiši sredi mesta živela miš. V hiši je bila bogato založena shramba. Miš jo je vsak dan obiskovala, zato je bila lepo rejena. Njena dlaka se je svetila, njena lička pa so pokala od zdravja. Nekega dne je vzela papir in črnilo in prijateljici poljski miši napisal pismo, povabila jo je na obisk. Poljska miš je živela na polju in je bila hudo redna. Živela je v skromni hiški in za svojo hrano je morala pošteno garati. Zato je bila poljska miš drobna in suha. Ko je dobila vabilo od gosposke prijateljice je od veselja poskočila in se še isti dan odpravila v mesto. Ko je zagledala bogato shrambo, so se ji od toliko dobrot, zašibila kolena. Tam so bili hlebci sira, velikanske štruce kruha, salame, klobase in vse sorte drugih dobrot. Pognala se je med dobrote in grizljava vse po vrsti, vsakega po malo. Ravno je pomočila svoje tačke v veliko skledo smetane, ko so se odprla vrata in v shrambo je stopila gospodinja...
Nekoč je živel zajček, ki se je vsega na tem svetu bal. Skrival se je v detelji na robu gozda. Če se je iz krošnje oglasila kukavica, ali če je veter utrgal porumenel list, je zajček zatrepetal od strahu in se je potuhnil v deteljo, kolikor je bilo mogoče globoko. Nekega dne se je zajček odločil, da ima dovolj strahu in da tako res ne more več živeti. Odpravil se je globoko v gozd. Legel je pod košato bukev, zaprl je oči in čakal, da pride ponj botra smrt. »Zajček! Ej, zajček!«, se je nenadoma oglasilo iz krošnje. Tam je sedela vrana. »Kaj se pa to pravi, zajček, poležavati pod drevesom sredi belega dne!« »Saj ne poležavam. Pred strahom se skrivam. Pa vem da me bo kmalu spet ujel. Vsega se bojim, mene se pa ne boji nihče. Zato sem se ulegel pod drevo in se odločil, da to žalostno življenje končam.«...
Nekoč je živel reven čevljar. Otrok je imel toliko, da jih še sam ni znal prešteti, denarja pa tako malo, da so komaj vozili skozi življenje. Živel je v stari bajti, kjer je imel v pritličju delavnico, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrešju pa je bila majhna shramba, kamor je čevljar spravljal tisto malo hrane, kar so je imeli. Pa so se lepega dne na podstrešje naselile miši. Vrtale so luknje skozi sir, glodale salamo in se zakopavale v žito. Da bi jih prepodil, je čevljar domov pripeljal belega mačka, ki ga je našel stradati za plotom. Spustil ga je na podstrešje in maček je v hipu prepodil vse miši. Od takrat naprej so se miši skrivale po svojih luknjah in si niso upale pomoliti niti smrčka iz njih, ker so se bale belega mačka...
Živali v gozdu najdejo zanje povsem neznan predmet – steklenico. Vsaka od njih ima svojo vizijo kako predmet uporabiti v svoje namene. Med MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI se vname silovit prepir in kričanje. Princ Ki-Ki-Do nesebično prekine svojo meditacijo in s komarjema Tinetom in Binetom odleti na pomoč. Živali skuša pomiriti, vendar ga ne poslušajo. Prerekajo se tako dolgo, da jim Ki-Ki-Do steklenico zapleni. Ki-Ki-Do opazi, da je steklenica lahko tudi zabavna, iz nje s pomočjo komarjev napravi Steklofon – glasbeni inštrument za tri glasbenike: MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI. Spori med živalmi so pozabljeni in skupaj se pozno v noč prepustijo glasbeni improvizaciji.
Živele so nekoč mravlje, ki so bile strašansko pridne. V starem votlem hrastu sredi travnika na robu temnega gozda so si postavile veliko mravljišče, ki je imelo toliko majhnih sobic, kolikor je bilo mravelj. Sredi mravljišča je bila dvorana, v kateri je na svojem prestolu sedela kraljica in skrbela, da je delo potekalo tako, kot je prav. Celo poletje so se mravlje vsako jutro odpravile na travnik, kjer so do mraka pridno nabirale travne bilke, nosile na kup dišeče cvetne lističe, kopale iz zemlje užitne koreninice in v želodove kapice nabirale sladki cvetni nektar. Ko je začelo sonce zahajati, so si naložile nabrano na hrbte in se v ravni vrsti odpravile nazaj domov. Nabrane dobrote so spravljale v veliko shrambo, da bi imele tudi pozimi kaj jesti...
Nekega jutra v Ki-Ki-Dojev gozd prileti čuden ptič – Superdo. Našemljen je v stilu super-herojev in leti s pomočjo škornjev na reaktivni pogon. S pomočjo nevarne goljufije in priliznjenega šarma povsem osvoji srca gozdnih prebivalcev. Zdi se, da je Princ Ki-Ki-Do postal povsem odveč v lastnem gozdu.
Robotek Boti se znajde sredi travnatega skalovja. Opazi požrešnega Teptavka, ki lomasti naokrog in hrusta skale. Z Botijem zgrmita v jamo. Požrešni Teptavko pohrusta tudi vse kristale z jamskih zidov in na koncu še Botija. Od preobilice hrane rigne, in Boti je spet prost.
Nekoč se je Volk odločil, da bo za svojo bajto zasadil velik vinograd. Ampak velik vinograd zahteva veliko dela in tako je poklical lisico in zajca, da bi mu pomagala zasaditi trto. Lisica in zajec sta res prišla. Zajec je takoj prijel kramp v roko in začel kopati, lisica pa se je zmrdovala in vzdihovala in nikakor ni hotela poprijeti za delo. Namesto tega je ves čas razmišljala o veliki skledi medu, ki jo je imel volk spravljeno za bajto. “Poslušaj, botrček, ali slišiš, kako me kličejo?” je naenkrat vprašala lisica. “Kdo te kliče? Jaz nič ne slišim,” ji je odgovoril volk. “H krstu me kličejo, za botrico bom. Grem, pa pridem hitro spet nazaj! Še opazila ne bosta, da me ni bilo.” To je rekla lisica, volk je pokimal, zajec pa je bil kar tiho in je naprej kopal jarek za trto.
V Ki-Ki-Do-jevem gozdu pritiska strašna zima. Zato dobrosrčna pujsa Rozi prezeblim živalim plete topla oblačila. Oblačila pa so prevelika, premajhna, ali neprimerna, da so živali v njih povsem nemočne. V gozdu nastane tako velika zmeda, da mora posredovati celo Princ Ki-Ki-Do. Princ Ki-Ki-Do s pomočjo zvestih komarjev Tineta in Bineta najde salomonsko rešitev. Neprimerna oblačila razparajo. Iz vse volne pujsa Rozi naplete velikansko preprogo iz nje pa naredijo tako velik šotor, da v njem najdejo toplo zavetje vse živali. Srečne živali Ki-Ki-Do-ju zapojejo božično hvalnico, on pa se le skromno prikloni in odet v sveže spleteni gromozanski šal odleti v sončni zahod.
Nekoč je živela veverica, ki bi se strašansko rada omožila. Visoko v drevesni krošnji si je v duplini naredila lep domek. V kot je naložila lešnike in orehe, da bi imela z možem kaj jesti, tla je prekrila s skuhim listjem in travo, da bi jima bilo mehko, potem pa se je postavila na vejo pred duplino in se začela razgledovati naokoli za snubci. Tam blizu je živel jež, ki mu je bila veverica všeč. Vsak dan ji je nosil sveža jabolka in jih zlagal pod njeno duplino na gozdna tla, da bi videla, kako zelo jo ima rad. “Če se vzameva, boš dober z mano?” ga je vprašala veverica. “Bom,” ji je odgovoril jež. “Mi boš nosil jabolka vsak dan tudi še potem, ko bova že poročena?” “Jasno,” je rekel jež. “In nikoli ne boš jezen name, tudi če bom kdaj sitna?” “Ah, kje pa. Jaz sploh ne bi mogel biti jezen nate,” ji je odgovoril jež. “Prav,” je rekla veverica. In začele so se priprave na poroko...
Nekoč je živel zajec, ki je znal strašansko hitro teči. Na svojo hitrost je bil zelo ponosen in kadar se mu je le ponudila priložnost, je tej ali oni živali, ki je ravno prišla mimo, rekel: “Jaz sem najhitrejši zajec na svetu!” In potem se je zapodil po cesti, da so se za njim dvigovali veliki oblaki prahu. Nekega dne je zajes srečal ježa. “Jaz sem najhitrejši zajec na svetu,” mu je rekel. Jež, ki je imel dovolj njegovega bahanja, mu je odgovoril: “Že mogoče, da si najhitrejši med zajci, ampak mene, ježa, pa vendarle ne premagaš.” Zajec se je zakrohotal in rekel: “Tebe da ne bi mogel prehiteti? Saj si vendar ena najpočasnejših živali v gozdu!” “Če ne verjameš, potem bova tekmovala,” mu je odgovoril zajec. “Jutri ob zori me počakaj na robu tistele njive. Bova videla, kateri od naju bo prej prišel na drugo stran.”...
Sredi gozda je v majhni koči živela majhna šivilja. Imela je sina edinca. Nekega toplega pomladnega dne je sedela na klopi pred hišo in šivala. Otrok je spal v zibki zraven nje. Nenadoma je šivilja zaslišala kako se v gozdu za njenih hrbtom lomijo veje. Nekaj velikanskega je lomastilo v njeno smer. Odložila je šivanje in dvignila pogled, da bi videla kdo gre. V tistem trenutku je iz gozda prilomastil velikanski medved. Prihlačal je do šivilje. Dvignil je sprednjo taco in ji jo je položil v naročje. Šivilja je videla, da je v šapo zaboden velikanski trn. Medved se ji je zasmilil. Vzela je šivanko in trn izdrla. Ko je bil trn zunaj, se je medved odvrnil od šivilje in stopil proti zibki. Mati je v strahu planila proti otroku. Dvignila ga je iz zibke in se stisnila k steni. Medved je pograbil prazno posteljico in z njo vred izginil nazaj v gozd. Hvaležnost pa taka, je pomislila šivilja in tolažila prestrašenega otroka. Še preden je tisti večer padlo sonce za obzorje, se je iz gozda spet zaslišal hrup. Šivilja je dvignila glavo in videla medveda, ki se je vračal z zibko. Stisnila je otroka k sebi in je čakala kaj bo. Medved je prišel do šivilje in odložil posteljico tja, od koder jo je vzel, nato se je obrnil in odhlačal nazaj v gozd. Ko se je šivilja približala zibelki, je od presenečenja vzkliknila. Posteljica je bila polna sladkih hrušk.
Živel je volk, ki je imel strašansko rad novotarije. Prvi v gozdu je imel televizor. Prvi je imel HiFi. Prvi je imel računalnik, sesalnik, sintesajzer znaMke Zorg in fotoaparat s širokokotnim objektivom. Nekega dne je odšel volk v mesto in v izložbi zagledal motor. Čisto nov in bleščeč ga je gledal izza stekla. A za volka je bil predrag. Zato je sklenil, da bo čez poletje delal pri gozdnih živalih in tako zaslužil za motor. Celo poletje se je volk udinjal pri živalih. Lisici je pomival posodo, za veverico je nabiral lešnike, ježevki je pometal pred bajto in nežni srnici je čuval zarod. Ko je prišla jesen, je imel dovolj denarja, da si kupi motor, pa še čelado za povrh.
Na visokem dimniku v gnezdu se nekaj premika, mali štrk bo prvič zletel v svet. Na svoji poti se srečno izogne vsem nevarnostim in si najde nekaj za pod zob. Najlepše pa se zgodi, ko sreča lepe oči štorklje.
Ema in njen mlajši bratec Maks si dolgočasno nakupovanje v trgovskem centru popestrita z domišljijsko igro o Povodnem možu. Dogodivščina prevrednoti njun odnos do potrošništva, poveže ju v tesnem zavezništvu in prinese spoznanje, da se najvrednejših stvari v življenju ne da kupiti.
Neveljaven email naslov