Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje.
Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.
