*****

Mačke že mnoga tisočletja fascinirajo ljudi. Od oboževanja mačk v starem Egiptu, pa do dandanašnjega občudovanja mačjih videoposnetkov na spletu – te elegantne in skrivnostne živali so velik del našega življenja. Tokratna oddaja je mačje obarvana. Vabljeni k ogledu.
ozivalih@rtvslo.si

Dragotina in Janez Seliškar sta najbolj znana in spoštovana cvetličarska zakonca v Sloveniji. Vedno te sprejmeta s širokim nasmehom in zvedavimi očmi. Sredi oktobra lani sta praznovala 50 let samostojnega cvetličarskega ustvarjanja. Leta 1971 sta na Zaloški cesti v Ljubljani odprla kiosk cvetja Eli. Še danes je tam, le povečal se je, tako kot izbira cvetja in materialov in krog prijateljev, anekdot in zgodb, ki sta jih spoznala preko cvetlic. Narava je njuna učiteljica in muza, pravita. Namenili smo jima portret v lanski božični oddaji Na vrtu, ki jo tokrat ponavljamo.

Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije.

Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči.
V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo.
Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.
Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani.
Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije.
Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.

Smaal Tokka smo pred leti najprej srečali na spletnem portalu vest.si, nato sta ga kot pronicljivega komentatorja aktualnega socialno družbenega dogajanja k sodelovanju v oddaji Tranzistor poklicala Siniša Gačić in Miha Šalehar. Kot pravi, se je vsako sodelovanje končalo s propadom celotnega projekta, zato se je odločil, da ne bo več ogrožal služb drugih in je raje startal samostojno kariero ? Preselil se je na splet in nas, kot se za pravega gangsta raperja spodobi, razsvetljeval in navduševal s svojimi gverilskimi družbeno kritičnimi video poslanicami.
Končno nam Smaal Tokk v razširjeni postavi preverjenih glasbenikov iz zasedbe Nula Kelvina predstavlja prvenec Unotisto. Da mu jezik in možgančki delajo kot naviti in ima srce na pravem mestu, nas je prepričal tako v aritmičnem studiu kot v simpatičnem in izčrpnem pogovoru na terenu.
A da ne boste upali v prazno, vam kar zdaj priznamo – še zdaleč ne boste izvedeli vsega, zato iščite sami; Smaal Tokk je ena od plasti samosvojega kreativca, režiserja, scenarista, dramaturga, filmarja, videasta … predvsem pa občutljivega opazovalca družbe in časa ter angažiranega avtorja.
Zasedba: Smaal Tokk (glas), Gašper Kržmanc (kitara), Marko Boh (klaviature), Klemen Kotar (bas kitara), Enos Kugler (bobni), Ana Šimenc (saksofon, spremljevalni vokal) in Blažka Oberstar (flavta, spremljevalni vokal)

*****

Rim bo gostil evropsko prvenstvo v vodnih športih. Slovenija bo imela največ predstavnikov v bazenskem delu, sedem, dve plavalki bosta tekmovali v daljinskem plavanju, prvič pa bo imela Slovenija svojo predstavnico tudi v umetnostnem plavanju.
Prvenstvo bo na znamenitem kompleksu Foro Italico, ki je gostil že olimpijske igre 1960. Leta 2009 je na tem bazenu padlo kar 43 svetovnih rekordov, v obdobju hitrih visokotehnoloških kopalk.

V kvalifikacijah na 200 m hrbtno bo plaval Anže Ferš Eržen, ki ga na tem prvenstvu sicer čakajo štiri discipline. V popoldanskem finalu se bodo ženske na 100 m kravl pomerile v boju za medalje. Upajmo, da tudi Janja Šegel. Zanimiv bo finale na 50 m delfin.

Informativna oddaja Panorama vsak delovnik gledalcem ponuja svež pregled najzanimivejših dogodkov dneva v Sloveniji in tujini ter prinaša poglobljene prispevke in analize, razmišljanja gostov, poročanje novinarjev s terena ter oglašanja posebnih poročevalcev iz svetovnih prestolnic in dopisnikov iz vse Slovenije.

V Magnetu povemo, katero mesto na svetovnem zemljevidu sveta ponuja največ možnosti za romantični zmenek in kje se je znašla slovenska prestolnica. Hkrati nam svoj idealni kraj za zmenek razkrijejo znani slovenski estradniki. Z Vilijem Resnikom, Špelo Grošelj in Raiven se odpravimo na še zadnji poletni oddih in pokukamo med njihove dopustniške navade. Pridobili smo izjavo pevke Kylie Minogue, ki sicer dopustuje v Rovinju, manjkalo pa ne bo niti drugih zanimivih novic s svetovne zvezdniške preproge.

Za Kitajsko je to odcepljena pokrajina, ki se mora vrniti, a tamkajšnji prebivalci doživljajo Tajvan kot suvereno državo z lastno ustavo in demokratično izvoljenimi voditelji. Zdaj, ko se Kitajska vse bolj polašča tudi Hongkonga, ostaja Tajvan odločen, da se ji zoperstavi in se uveljavi kot živahna, mlada demokracija, ki temelji na popolni preglednosti delovanja javnih institucij. Dokumentarna oddaja pojasni tudi zgodovinsko ozadje zapletenih odnosov med državama.

TAIWAN VS CHINA: A FRAGILE DEMOCRACY / TAIWAN LABORATOIRE DÉMOCRATIQUE / Francija / 2020 / Režija: Alain Lewkowicz

Pri lobiranju gre za predvidevanje. Za pričakovanje nasprotnikovih potez in pripravo protiukrepov. Zmagovalec snuje poteze korak pred nasprotniki in izigra svojega aduta, potem ko so oni izigrali svoje.

Madeline Elizabeth Sloane se bori za uvedbo nadzora nad uporabo orožja v Združenih državah Amerike. V nevarnem svetu močnih političnih posrednikov je Elizabeth najbolj iskana lobistka. Znana je po svoji zvitosti in uspehu, za katerega je naredila vse, kar je bilo potrebno. Toda ko se sooči z najmočnejšo konkurenco doslej, spozna, da je cena za zmago lahko tudi previsoka.

Triler Miss Sloane režiserja Johna Maddena je leta 2017 prejel nominacijo za zlati globus v kategoriji Najboljša igralka.

Originalni naslov: MISS SLOANE
Leto produkcije: 2016
Država: koprodukcija
Žanr: triler
Režija: John Madden
Scenarij: Jonathan Perera
Igrajo: Jessica Chastain, Mark Strong, Gugu Mbatha-Raw, John Lithgow

Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas.

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.