Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci lahko v kratkim času brati navučiti.« Tako je Primož Trubar napisal svojim rojakom na samem začetku pisane besede. O Trubarjevi ključni vlogi pri oblikovanju slovenstva smo se pogovarjali z dr. Matjažem Černivcem iz Svetopisemske družbe in Andrej Perhajem iz Trubarjeve domačije. Zakaj nas Trubar naziva Lubi Slovenci? Trubar je bil prvi, ki je v domačem jeziku zapisal takrat splošno znano in že stoletja uveljavljeno ime: Slovenci. Skozi sodobni zorni kot smo pogledali, kako danes učijo abecedo – v šolskem okolju smo sledili procesu opismenjevanja v prvi triadi.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kaj pa, če Muca Copatarica ni le otroška pravljica, temveč metafora slovenske družbe? Podobe, ki nam jih riše Ela Peroci, so se vtisnile v otroško podzavest in so nas dobesedno napisale. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige: Ela Peroci je z njo ob izidu leta 1957 uvedla nov tip mestne pravljice, saj je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta, kar je v oddaji osvetlila prof. dr. Dragica Haramija. Antropologija uporabe copat je raznolika. O tem, ali so copati kliše, ali morda celo eden simbolov Slovenstva, smo se spraševali z dr. Noahom Charneyem, ameriškim umetnostnim zgodovinarjem, ki živi v Sloveniji, otrokom bere Muco Copatarico in tudi sam nosi copate.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Smo Slovenci res kekci, v dobrem pomenu besede? Pri dopolnjenih sto letih od prvega izida je Kekec, poleg Martina Krpana in kasnejšega Mačka Murija, ki pa je kljub vsemu žival, gotovo najbolj priljubljen junak slovenske mladinske literature. Toda kako to, da Kekec, naš narodni junak, ni nič kaj priden, pa ga vseeno radi beremo? Kekca poznamo tudi, morda celo predvsem, iz priljubljenih filmov in celo s paštete, v knjigah o Kekcu pa nastopajo tudi zdravilne rastline, ki so pogosto poimenovane samo narečno, pripisuje pa se jim kar čudodelne moči, o katerih smo se pogovarjali s profesorjem botanike dr. Francijem Batičem. Vendar pa se je izraz Kekec v popularnem jeziku uveljavil kot izraz za nesposobneža, kekca skratka. Ob tem se pisatelj Miha Mazzini sprašuje: "Povejte mi še za kak drug narod, ki se norčuje iz svobodnega in samostojnega človeka, idealizira pa pasivne bednike, ki uživajo v lastnem nepotrebnem trpljenju?" Kekec pa ima še eno lepo lastnost: vsemu lepemu na svetu se čudi. Morda pa se moramo skozi Kekca spet naučiti gledati - in čuditi?
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal strah, ki je le druga plat poguma, kot pravi Edvard Kocbek v delu Strah in pogum? Dolga leta je bilo Strah in pogum najmanj znano, pa hkrati najbolj razvpito Kocbekovo delo. Izšlo je leta 1951 in kmalu po izidu priklicalo nase organizirano publiciteto, ki jo je v en glas razglasila za diverzijo zoper vrednote NOB. Kot predstavnik krščanskih socialistov je bil Kocbek v vodstvu OF, po vojni minister v zvezni vladi, po izidu dela Strah in pogum pa je moral odstopiti z vseh funkcij in živel je kot strogo nadzorovani književnik. Nadzorovalo ge je 69 agentov tajne službe, med katerimi so bili tudi njegovi zaupniki ter prijatelji. Strah in pogum je zbirka novel, kjer je v ospredju etično razmišljanje o razliki med človekovim zgodovinskim poslanstvom in njegovo človečnostjo. Urednik Jaroslav Skrušny nam pove, kako je bila knjiga v svoji literarnozgodovinski vrednosti popolnoma zastrta zaradi političnozgodovinske kritike, režiser Sebastjan Horvat nam pojasni, da ne zmoremo "aktivnega Slovenstva", za katerega se je zavzemal Kocbek. Kako pa je v resničnem življenju s tistimi, ki se soočijo z izsiljenimi izbirami med lojalnostjo in osebno etiko, za konec osvetli vojaški psiholog Gregor Jazbec.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zbirka Pesmi štirih je dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij. Nekaj je bilo v zraku tiste pomladi leta 1953. V kinu so se generacije raznežile ob filmu Vesna, pomanjkanje papirja pa je leta 1953 združilo glasove Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka v pesniško knjižico z naslovom Pesmi Štirih. Pesniki in bralci so si želeli oddahniti od graditeljstva povojne poezije in so spet razmišljali o življenju, ljubezni - in o poeziji. Četudi si kritiki glede pomena zbirke še vedno niso enotni, v oddaji iz serije 50 knjig tri četrt stoletja pozneje iščemo odgovor na vprašanje o poeziji. Najdemo ga v kratkih pogovorih z mladimi iz krožka gimnazije Vič, ki pod mentorstvom prof. Marjetke Krapež ponovno skušajo odgovoriti na večno vprašanje o tem, kako pesmi spreminjajo življenja. Zbirka Pesmi štirih je tako dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Poker Tomaža Šalamuna, ki se je "naveličal svojega plemena in se izselil"? Dve leti po objavi šokantne Dume 64 - šlo je za parodijo Dume Otona Župančiča - ki je Slovence temeljito pretresla, pesniku pa prinesla sodni pregon, je leta 1966 Šalamun izdal svojo prvo zbirko: Poker. In to v samozaložbi. Šalamun, ki je kasneje obveljal za enega največjih slovenskih modernistov, je že v Pokru uporabljal svoj jezik; pesnik in skrbnik Šalamunovega centra Aleš Šteger nam je pojasnil, zakaj je šlo pri tem za pravo revolucijo v smislu poetičnega izrazoslovja. Šalamun se je tudi zares izselil in precej časa preživel v Ameriki, kjer so ga veliko prevajali, medtem ko njegovo pleme zanj ni imelo pravega posluha. Pozneje ga je priznala tudi domovina in v ZDA se je vrnil kot kulturni ataše, postal je član SAZU in vzornik ter kolega številnim literatom. O pokru kot igri se je razgovoril igralec Jonas Žnidaršič in povedal tudi, kaj je rokenrol poezija.
Povest davnih dedov: tako je Fran Saleški Finžgar podnaslovil svoje najbolj znano delo. Ena največkrat ponatisnjenih in najbolj branih knjig na slovenskem je sprva izhajala v Domu in svetu kot podlistek, v knjižni obliki pa je izšla leta 1912, do sedaj pa je bila natisnjena v v 230.000 izvodih. Kako malo je manjkalo, da se po Finžgarjevi knjigi ni posnel pravi holivudski spekatakel, pa bo v oddaji povedal pisateljev nečak, pofesor Janez Bogataj. V oddaji tudi o Finžgarjevi jezikovni inovativnosti in o močne narodobudnemu vidiku, ki prinaša tudi uvid v slovansko mitologijo. O Perunu, Velesu in Mokoš smo se pogovarjali s članom društva starovercev, Matijem Kendo. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Kaj bi naredili za knjigo? Bi prodali svoj grad? Bi prodali svojo rojstno hišo? Živel je mož, ki je za knjigo prodal svoj grad in celo svojo rojstno hišo. Janez Vajkard Valvasor je bil mož nenavadne usode, ki je s svojo Slavo pisal in se vpisal v zgodovino slovenstva. Profesorsko prevajalska družina Debenjak je 323 let po izidu opravila titansko delo in iz nemščine, zapisane v gotici, prevedla vseh 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki obsegajo skupaj 3.532 strani velikega formata. V oddaji se pri profesorju Božidarju Debenjaku pogovarjali o tem, kako je Slava vplivala na oblikovanje narodne samozavesti, z vodjem rokopisnega oddelka NUK Marijanom Rupertom pa smo polistali ter se dotaknili enega izvirnih zvezkov Slave Vojvodine Kranjske. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Že je kazalo, da bosta dva bradača, Boštjan Gorenc Pižama in Luka Novak lipo spridila, toda v ekološki duh je prevladal nad krpanovskim. Čeprav cesarja in cesarice že dolgo ni več, je Martin Krpan, naš nacionalni junak, še kako živ: v besedah in dejanjih. Pižama je Martina Krpana označil za literarno Sivo pot: vsi ga poznamo, ampak skoraj nihče več ne ve, kdo ga je napisal, čeprav so njegove besede danes žive: na Dunaju puščamo “trebuh zunaj”, lipe spridimo, molčanje “ministra Gregorja” pa vse prevečkrat - doživimo. Toda nikar ne skrbimo, z vidika carine si pa s Krpanovim kontrabantom več ne bi nakopali težav z oblastjo, tako nam je vsaj pojasnila gospa Barbara Škrinjar na Finančni upravi RS, diplomat Bojan Grobovšek pa ima za ta literarni mit drugo razlago: da ne gre nemara za prvo orožarsko afero na slovenskem? voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Neveljaven email naslov