Mirt Komel, filozof in pisatelj, ki predava filozofijo in književnost na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: Rado Lipovec
Mirt Komel, filozof in pisatelj, ki predava filozofijo in književnost na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: Rado Lipovec

V tem pogledu sedanji položaj univerze nasploh in Univerze v Ljubljani še posebej, ko se praznuje njeno stoletno delovanje, natanko ustreza Kafkovi kratki zgodbi z minimalističnim naslovom Er, v središču katere je prav On, ki ga dajmo zaradi lingvističnih razlogov, univerza je pač ženskega spola, preimenovati v Ona.

"Dva nasprotnika ima. Prvi tišči nanjo od zadaj, od začetka. Drugi ji brani pot naprej. Z obema se bojuje. Pravzaprav jo prvi podpira v boju z drugim, saj jo skuša potisniti naprej, prav tako jo drugi podpira v boju s prvim, saj ga žene nazaj. Ampak tako je le v teoriji. Kajti nasprotnika nista le dva, tu je še ona sama, in kdo zares pozna njene namene?"

Zgodba je na videz preprosta: Ona je umeščena na točko sedanjosti, na katero pritiskajo tako sile preteklosti kot sile prihodnosti, pri čemer je najprej pomembno to, da nobena od obeh časovnih silnic, ne pretekla tradicija ne vizija prihodnosti, ni njen zaveznik ("dva nasprotnika ima").

A vendar v nasprotju s pričakovanji preteklost ne vleče nazaj, temveč pritiska naprej proti prihodnosti, prav tako kot prihodnost ne vleče naprej, temveč pritiska nazaj v preteklost, proti začetku ("... prvi jo podpira v boju z drugim, saj jo skuša potisniti naprej, prav tako jo drugi podpira v boju s prvim, saj ga žene nazaj"). Ona torej ni preprosto ujetnica tega časovnega primeža, temveč je v časovni zevi sedanjosti, bojujoča se z obema nasprotnikoma hkrati – za nameček pa še sama s seboj –, pri čemer se poskuša brezupno izvzeti iz neustavljivega toka zgodovine in stopiti na neko mesto onkraj, od koder bi lahko razsojala dogajanje.

Ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani

V okviru posebnega MMC-jevega projekta ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani objavljamo kritično razmišljanje o vlogi in pomenu univerze v slovenski družbi. Mirt Komel je filozof, pisatelj in predavatelj filozofije in književnosti na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Vabljeni k spremljanju prispevkov v okviru projekta 100 let Univerze v Ljubljani na www.rtvslo.si/univerza100

Vsekakor moramo zaradi refleksije trenutnega položaja Univerze v Ljubljani narediti oboje hkrati: po eni strani premisliti zgodovinski sili preteklosti in prihodnosti tako, da se potopimo globoko pod gladino duha naše površinske sedanjosti, obenem pa se moramo poskusiti brezupno dvigniti nad neustavljivi tok časa – kar pa lahko naredimo edino tako, da se oprimemo tistega, kar je univerzi najbolj lastnega, namreč veje vednosti.

Na prvi pogled bi se namreč zdelo, da je univerzitetna tradicija tista, ki teží (v vseh smislih besede, od psihološkega do fizičnega) s svojimi pravili, rituali, nravmi, običaji, vključno z akademskimi hierarhijami in spolnimi, rasnimi ter razrednimi razlikami, ki od tod izhajajo, in da je na drugi strani prihodnost tista, ki ji daje krila s s svojo prostostjo, odprtostjo, svobodo, kjer so vse epistemološke meje transdisciplinarno zabrisane, kjer nobena raziskovalna tema ni več tabu in kjer vse deluje po načelu anything goes.

Toda v resnici je prav nasprotno: v sedanjem položaju se prihodnost, kakor je bila zasnovana najprej z Magno Charto Universitatum, nato pa uresničena z Bolonjsko deklaracijo, kaže kot še večji nasprotnik Univerze kot njena lastna tradicija, ki jo vleče nazaj v preteklost, v čase Humboldtove univerze.

Ideal Humboldtove univerze je namreč "védnost zaradi védnosti", ki naj bi jo uresničevala avtonomna "skupnost profesorjev in študentov", kolikor je po tem modelu pač poučevanje neločljivo povezano z raziskovanjem, njen družbeni cilj pa tisto, čemur se v nemščini pravi Bildung, ki pomeni "omiko" prihodnjih generacij samostojnih posameznikov. S sodobnim bolonjskim modelom univerze pa obe ključni kategoriji – torej tako vednost kot avtonomijo – doleti neka radikalna preobrazba, ki predstavlja osrednji paradoks sedanjega univerzitetnega življenja, saj je vsa vrednost védnosti reducirana na eno samo, tj. ekonomsko vrednost, avtonomija pa na ideološko ustrezajoč družbeni diktat.

Rektorji 889 univerz iz 88 držav, vključno z ljubljansko, mariborsko in novogoriško pri nas, so v Bologni, ob devetstoti obletnici najstarejše univerze leta 1988, podpisali dokument Magne Charte Universitatum, ki je bila de jure podlaga za de facto uresničitev bolonjske reforme, kakor je bila opredeljena z Bolonjsko deklaracijo z leta 1999, kjer pa so bili tokrat podpisniki pristojni ministri za izobraževanje iz 29 držav podpisnic.

Rektorji 889 univerz iz 88 držav, vključno z ljubljansko, mariborsko in novogoriško pri nas, so v Bologni, ob devetstoti obletnici najstarejše univerze leta 1988, podpisali dokument Magne Charte Universitatum, ki je bila de jure podlaga za de facto uresničitev bolonjske reforme. Foto: MMC RTV SLO
Rektorji 889 univerz iz 88 držav, vključno z ljubljansko, mariborsko in novogoriško pri nas, so v Bologni, ob devetstoti obletnici najstarejše univerze leta 1988, podpisali dokument Magne Charte Universitatum, ki je bila de jure podlaga za de facto uresničitev bolonjske reforme. Foto: MMC RTV SLO

Dokumenta sta javno dostopna v vseh jezikih držav podpisnic, v njih pa med drugim izvemo: "da je ob bližajočem se koncu tega tisočletja prihodnost človeštva v veliki meri odvisna od kulturnega, znanstvenega in tehničnega razvoja in da se ta gradi v centrih kulture, znanja in raziskovalnih centrih, kot jih predstavljajo resne univerze"; "da naloga univerz širiti znanje med mlajše generacije vključuje tudi služenje družbi v celoti; kulturna, socialna in gospodarska prihodnost družbe posebej zahteva načrtno vlaganje v nadaljnje izobraževanje"; "da morajo univerze omogočiti prihodnjim generacijam izobraževanje in usposabljanje, ki jih bosta naučili spoštovanja velike harmonije njihovega naravnega okolja in življenja samega".

Dokumenta sta ne samo organsko prežeta s sodobno ekonomsko govorico neoliberalnega kapitalizma, ki promovira "unovčljivost" in "učinkovitost", pač pa tudi s sofistično retoriko, ki poskuša častivredno tradicijo humboldtovskega modela ohraniti v razmerah, ki jo tako idejno kot praktično onemogočajo: stavek "naloga univerz širiti znanje med mlajše generacije vključuje tudi služenje družbi v celoti" je samo en takšen primer, ki emblematično uteleša paradoks tega, da je univerzi naloženo "avtonomno služenje družbi". Predpostavlja se namreč, da so univerze v preteklosti proti svoji volji služile najprej Cerkvi, nato državi, šele z moderno pa da so se emancipirale do te mere, da so začele prostovoljno služiti družbi, katere del navsezadnje so. Če moderno družbo, v nasprotju s sužnjelastniško antiko in fevdalnim srednjim vekom, zaznamuje paradoks "prostovoljnega suženjstva", zakaj ne bi tudi univerzo?

V stoletni zgodovini ljubljanske univerze lahko najdemo ključno zgodovinsko prelomnico, ki priča o tej preobrazbi iz humboldtovskega modela v bolonjskega natanko tam, kjer ne bi pričakovali, da jo bomo našli, namreč v revolucionarnem letu 1971, ki je bil vzporedni odmev pariškega maja '68, katerega petdesetletnico smo zaznamovali lani.

Skupna agenda tako pariških kot ljubljanskih študentov v tistem času, ne glede na razlike v univerzitetnem življenju vzhodnega in zahodnega bloka – v Parizu je bil namreč marksizem obrobna ideologija vladanih, v Ljubljani pa vladajoča ideologija –, je bila nasprotovanje okosteneli akademski strukturi, ki je izhajala iz zastarelega humboldtovskega modela, v korist novim, revolucionarnim, egalitarnim, poprej obrobnim oblikam védnosti, ki so se potem institucionalizirale in so danes sestavni del vseh sodobnih akademskih kurikulov (paralelno z marksizmom in strukturalizmom, ki sta bila popularna takrat v Franciji, se v Veliki Britaniji prav prek marksizma rodijo kulturne študije, poleg teh pa še vrsta drugih študij, večinoma ameriške provenience, od kolonialnih do identitetnih, pa spolnih in transspolnih študij).

Sledila je radikalna demokratizacija poprej še elitnega univerzitetnega življenja, kakor so ga na najbolj emblematičen način utelešali "akademski mandarini", tako da je univerza, tudi ljubljanska, odprla svoja vrata množični družbi, to demokratično odpiranje vrat proti soncu pa je imelo svojo senčno hrbtno plat, namreč podružabljanje univerze, kakor je najbolj nazorno izraženo v omenjenih dveh dokumentih skozi oksimoronično geslo "avtonomnega služenja družbi".

Pomenljivo je, da je družba razumljena kot "družba znanja", v resnici pa gre za "informacijsko družbo", v kateri je védnost reducirana na še manj kot mnenje, na informacijo, ki jo lahko v sekundi potegneš s svetovnega spleta in za katero ne potrebuješ več figure Učitelja kot nosilca védnosti oziroma subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, pač pa zgolj Profesorja kot univerzitetnega delavca, tj. subjekta, za katerega se predpostavlja, da študentom omogoča učinkovito pridobivanje kreditnih točk, bojda dobro unovčljivih na kapitalističnem trgu – pod pogojem, da je človek dobro izobražen ne v védnosti, pač pa v tem, čemur se v francoščini reče savoir-faire ("znati početi").

Zaradi vsega tega se lahko samo čudimo, da védnost na univerzi vendarle vztraja in še vedno obstaja, čeprav nanjo pljuskajo valovi razvodenelega znanja, reduciranega na informacijo, in da v mnoštvu profesorjev – izčrpavajočih se od projektnih prijav, ki vse bolj in bolj terjajo aplikabilnost, uporabnost, unovčljivost, od produkcije člankov za indeksirane revije, ki edine "nekaj štejejo", neskončnih sej in še bolj neskončnih sestankov, na katerih vse bolj in bolj prevladuje srednjeveška "kultura noža", do evalvacijskih komisij in poročil, ki terjajo več časa kot samo pedagoško ali raziskovalno delo – se tu pa tam, kdaj pa kdaj, še vedno lahko najde kakšen učitelj, ki mu ali ji gre za védnost sámo in potemtakem lahko s svojimi učenci oblikuje zares avtonomno univerzitetno skupnost vsemu prostovoljnemu suženjstvu navkljub.

Za konec pa samo še tole: čez dve leti bo petdesetletnica "pariškega" maja '68, ki se je dogodil na Univerzi v Ljubljani leta '71, in nemara bo to dobra priložnost, da se revolucija "ponovi" tako, da se védnosti znova vrne njena avtonomna vrednost.