Za magistrski študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je odločila, potem ko je po študiju vizualnih komunikacij in po nekajletnem delu v različnih ateljejih in oglaševalskih agencijah ugotovila, kam se želi usmeriti in kje poglobiti svoje znanje. Izkušnje si je pridobivala tudi v tujini, kjer je bila najprej pripravnica, pozneje pa asistentka umetniške vodje v newyorškem ateljeju Ellen Frank Illumination Arts Foundation.

Po magisteriju se je lani kot vodja galerije zaposlila v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, kjer je z ekipo pripravila odmevno pregledno razstavo znanstvene ilustracije v Sloveniji z naslovom Navdihujoča racionalnost. Razstavljeno je bilo tudi njeno delo Megafavna kenozoika z ilustracijami izumrlih orjaških sesalcev iz obdobja kenozoik, za katero je v lanskem letu prejela univerzitetno Prešernovo nagrado.

Kot pravi, je študij ne samo izpolnil njena pričakovanja, temveč jih je celo presegel. Pojasnjuje, da je ilustracija na akademiji vse močnejša akademska smer z zelo izdelanim programom, ki sledi novim tehnologijam. Veliko je praktičnega dela, od ateljejskega risanja in korektur s profesorji do samostojnega dela doma.

Ob tem poudarja, da so velika prednost študija majhne skupine študentov, kar omogoča individualni pristop: "Profesor te res pozna in lahko spremlja tvoj razvoj od začetka do konca. Tako te lahko usmeri in ti da dobro iztočnico za nadaljnje delo."

Ekipa profesorjev je zelo dobra, dodaja. Gre za že uveljavljene ilustratorje, slikarje, oblikovalce in druge umetnike ter teoretike, ki skozi praktično delo študentom predstavijo vsa področja ilustracije, od znanstvene do domišljijske in od knjižne ilustracije pa vse do animacije.

Bi torej kar koli spremenila? "Izboljšalo bi se lahko mogoče edino poslopje. Ampak se mi zdi, da tudi ta zlizanost stavb daje neko posebno energijo in zagon za ustvarjalnost," se nasmehne.

Akademija ponuja pester nabor obštudijskih dejavnosti, od državnih projektov v sodelovanju z različnimi institucijami in galerijami do študentskih razstav in sodelovanj na natečajih v Sloveniji in tujini. Vse to je dobra popotnica za delo po končanem študiju.

Sama za te dejavnosti zaradi študija ni imela toliko časa, kot bi si želela, a se je vseeno udeležila veliko projektov, natečajev in razstav. "V spominu imam, da sem vstajala zgodaj zjutraj in risala vse do dopoldanskih obveznosti na faksu. Ko sem prišla domov, sem največkrat delo še nadaljevala. Je pa dobro, če delo opravljaš sproti, saj lahko na fakulteti ob semestrskih razstavah končaš večino izpitov. Redno, nekampanjsko delo je dobro za mirne živce in celovit umetniški razvoj."

Na vprašanje, kako jo je študij pripravil na svet zunaj akademije, odgovarja, da dobro, saj jo je okrepil teoretično in praktično, hkrati pa jo je z "drilom" navadil na kratke izvedbene roke različnih projektov.

Maša P. Žmitek pravi, da z iskanjem zaposlitve ni imela težav, saj se ji je že med pisanjem magistrske naloge ponudila priložnost za vodenje galerije na Vodnikovi domačiji Šiška. Je pa večinoma vse odvisno od angažiranosti posameznika: "Zdi se mi, da v času interneta in globalizacije ni težko dobiti službe, zato ker obstajajo spletne platforme, na katerih lahko izbiraš med različnimi deli. Lahko si tudi izbereš, koliko časa boš delal in kako težaven naj bo projekt. Potrebna je torej angažiranost, drugače pa situacija ni huda."

Diplomanti naj torej pri iskanju zaposlitve "nikar ne zapadejo v depresijo, ker je veliko možnosti, še posebej, če zmorejo pogled zunaj okvirjev." In te priložnosti niso samo v Ljubljani, temveč jih je veliko tudi na spletu in v tujini.

Brucem pa svetuje, "da si poleg rednega opravljanja obveznosti ne pozabijo širiti obzorja z obiski galerij, muzejev in festivalov, ki naj bodo inspiracija za njihovo delo. Naj se čim več prijavljajo na razne razpise, bienale in razstave. In naj jih ne potre, če so večkrat zavrnjeni, saj to ni vedno merilo kakovosti, ampak priložnost, da iz tega črpajo novo energijo za še boljše delo."