Po maroški in mavretanski zasedbi ozemlja Zahodne Sahare po odhodu Španije kot kolonialne sile leta 1976 so se Zahodnosaharci uprli in dosegli umik Mavretanije, izpod maroškega nadzora pa osvobodili del ozemlja Zahodne Sahare.

Vojna z Marokom je trajala do leta 1991, kmalu zatem pa naj bi bil izveden referendum o samoodločbi Zahodnosaharcev, ki ga zaradi nasprotovanja Maroka še do danes ni bilo.

Velik del Zahodnosaharcev je pred vojno pobegnil na jugozahod Alžirije, tik ob meji z osvobojenim ozemljem, kjer so zgradili več begunskih taborišč, v katerih danes po neuradnih podatkih živi okoli 150.000 ljudi.

Razmere v taboriščih in na osvobojenem ozemlju, ki smo jih obiskali v oktobru in novembru, so izjemno težke, prebivalci pa so popolnoma odvisni od mednarodne humanitarne pomoči. Tudi otroci se zavedajo, da taborišča niso njihov dom, in si želijo osvoboditve celotnega območja Zahodne Sahare.

Na politično rešitev, ki jo v obliki referenduma o neodvisnosti predvidevajo tudi Združeni narodi, Zahodnosaharci čakajo že 26 let, kot pravijo, pa bi pomagala predvsem dodatna mednarodna priznanja neodvisne Zahodne Sahare, ki so jo razglasili že leta 1976.

Medtem ko je SFR Jugoslavija Zahodno Saharo priznala leta 1984, Slovenija tega po osamosvojitvi (še) ni storila.

Navodila: V spodnji interaktivni zgodbi se sprehodite po begunskih taboriščih in osvobojenem ozemlju ter spoznajte življenje Zahodnosaharcev. Pot začnite s klikom na osrednji kvadrat. Svetujemo, da v vsakem prostoru najprej poslušate posnetek, označen z največjim znakom note. V naslednji prostor stopite s klikom na znak s puščico. Priporočamo ogled čez cel zaslon. Če se želite vrniti v prvi prostor, osvežite spletno stran. Če imate težave s prikazom interaktivne zgodbe (ne prikažejo se znaki ali puščica za prehod v nov prostor), poskusite z ogledom v drugem brskalniku.

Oglejte si še video, ki prikazuje razmere v taboriščih.

Fotografije: Miha Mohorič, Boris Vasev