Že od majhnega sem v gorah, pravi Primož. Tu je mir in prav posebna energija. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča
Že od majhnega sem v gorah, pravi Primož. Tu je mir in prav posebna energija. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča

Ko smo enkrat sredi junija 2014 odprli kočo, sem si zadal, da bom tam preživljal konce tedna z družino, namreč ob vsem imam še redno službo. Imel sem tri leta stari dvojčici, tu so bili izleti, ki sem jih vodil, služba, vsega je bilo veliko. Ni čudno, da sem dvakrat končal na urgenci.

Mojčin dom vsako leto obišče več pohodnikov. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča

Vsak konec tedna kuhamo ta bograč, ki diši po celem Vitrancu, brez dodajanja moke, z veliko čebule, s kakovostnim mesom, ne varčujemo pri tem. Dobili smo veliko rednih obiskovalcev, ki pridejo samo zaradi bograča. Je pa tako: ko zmanjka, zmanjka.

Razgled, ki napaja dušo in telo. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča
Koča je med sezono odprta vsak dan, največja gneča je med 12. in 14. uro. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča
Od koče se lahko pohodniki odpravijo na drugo stran v Planico ali se vrnejo nazaj k jezeru Jasna (seveda velja tudi obratno za tiste, ki pridejo iz Planice). Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča

Žena me podpira, čeprav je sprva nasprotovala. Na začetku mi je večina ljudi rekla, da se mi je zmešalo, zdaj pa ne mislijo več tako. Ocenil sem, da je to dobra prihodnost za celotno družino. S to kočo bodo lahko nekoč tudi moje punce preskrbljene, če se ne bodo znašle drugače.

Kljub uspešni oživitvi Mojčinega doma še vedno hodi v redno službo in vodi člane PD Rašica na odkrivanja novih poti, sodeluje pa tudi še z nekaj društvi. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča
Kot pravi Primož, v opremi koče prevladuje les. Plastiki se skuša v čimvečji meri izogniti. Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča
Ko so kočo prenavljali, je, kot že rečeno, žledolom poškodoval enosedežnico, a so jo kasneje popravili. "Moram povedati, da zelo dobro sodelujemo z žičničarji. Ko so popravili žičnico, so nam priskočili na pomoč in to počno še vedno: dvakrat letno nam vozijo robo gor. Še vedno pa moramo poleg tega vsak teden 80 kg rob ročno znositi." Foto: Osebni arhiv Primoža Zupančiča

V svet pohodništva ga je vpeljal oče, ki je tudi sam velik ljubitelj gora. "On je obiskal več kot 3.000 koč v Alpah (od skupno 4.000), med njimi vse koče tja do Bergama. Kot najstniku so se mi gore malo uprle, a kmalu sem se vrnil vanje. Potem me je to potegnilo in sem začel teči in hoditi v hribe. Pri 19 letih sem postal vodnik in že dve leti pozneje sem že imel tudi prvi treking zunaj Slovenije. Leta 2000 sem vodil skupino 50 planincev na celinsko Grčijo in od tedaj vsako leto peljem naše društvo PD Rašica na eno turo." Kot pravi, vedno nekam drugam, saj je tako širil tudi svoje obzorje, pri tem pa pridobil veliko znanja. "Vedno sem razmišljal, kam bi lahko peljal skupino in kaj lepega bi jim lahko pokazal."

Pri nas je planinstvo način življenje, tisti, ki hodijo v gore, ne dojemajo planinstva kot turizma, taki, ki ga tako dojemamo, smo redki, pravi. "Premalo gre v smeri turizma, kar zunaj sta: planinstvo in turizem v sožitju. Pri nas pa je še vedno v ospredju planinstvo kot način življenja."

Zgodba o trmi in vztrajanju
Sam to zelo uspešno uresničuje v Mojčinem domu na Vitrancu. Njen preporod je zgodba o vztrajanju, odrekanju in osredotočenosti na cilj: da se nekaj da spremeniti in narediti, četudi je na poti veliko ovir. "Prijatelj je obiskal Vitranc, na vrhu katerega je hotel, ki danes žalostno propada. Kot veste, se je tam lahko smučalo, do tja je peljala prva enosedežnica v Sloveniji, zgrajena je bila leta 1958. Ko je izvedel, da namerava tam občina narediti novo sedežnico, je v propadajočem hotelu prepoznal poslovno priložnost in mi je predlagal, da greva gor pogledat, kakšno je stanje. Po spletu okoliščin je ta projekt odpadel, v ospredje pa je prišla sosednja brunarica, ki je od hotela oddaljena nekaj deset metrov."

Tako se je začela zgodba o oživitvi Mojčinega doma. Našla sta lastnika, ki je kočo neuspešno prodajal že več let, v tem času pa je koča močno propadla, zrušil se je dimnik, teklo je v notranjost. Prvi pogovori o nakupu niso bili uspešni, čez leto dni pa so si vendarle segli v roke. Leta 2013 sta postala lastnika koče, do katere pa ne vodi nobena prevozna pot, še peš je bil dostop zelo otežen. A Primoževa trma in odločenost, da zadevo izpelje do konca, sta bili neusahljivi. "25. maja 2013 sva to kupila. Tudi ključev nisva imela, tisti dan je zapadel še sneg, in prejšnji lastnik nama je rekel, naj kar vdreva, ker ne najde ključev. S prijatelji sem potem hodil gor, raziskoval sem različne poti, zgoraj je res krasna energija. Ljudje, ki nas obiščejo, pravijo, da jih kraj napolni z energijo, ki je res močna."

Vse je bilo treba znositi gor
Težava je bila že sama pot do koče. Pot je bila namreč z markacijami označena samo od Mojčinega doma do Ciprnika, od koder se razprostira eden najlepših razgledov v našem sredogorju, do koče pa ne. Poletni meseci so bili tako namenjeni prenovi in iskanju možnosti za označbo poti. "S prijatelji smo organizirali delovne akcije. Prijatelj mi je šel na roko in je z gorskim kamionom peljal stvari do vrha podkorenške sedežnice, od tam pa je potem še za Šmarno goro hoda, ampak bolj strmo. Tako smo potem vse znosili gor, tudi po 50 kilogramov težke predmete, dimnik, streho ... Imeli smo v bistvu smolo, ker bi nam lahko pomagali z enosedežnico, ki je še vedno v funkciji, toda takrat je bil žledolom in kup smrek je padlo na to enosedežnico."

Ker si je zadal, da bo naslednje leto, torej 2014, odprl kočo, je trmasto nadaljeval delovne akcije. "Prinesli smo kurišče, da smo lahko kuhali golaž. V dveh, treh koncih tedna smo res naredili veliko. Streha pa še vedno ni bila popravljena, vse je bilo treba prinesti, cement, apno, pitno vodo," se spominja zahtevnega obdobja. "Ko smo enkrat sredi junija 2014 odprli kočo, sem si zadal, da bom tam preživljal konce tedna z družino, namreč ob vsem imam še redno službo. Imel sem tri leta stari dvojčici, tu so bili izleti, ki sem jih vodil, služba, vsega je bilo veliko. Ni čudno, da sem dvakrat končal na urgenci."

Počasi so se stvari uredile. Najprej je bila na vrsti ureditev dostopa do koče, ena pot, kot je bilo razvidno iz arhivov, je bila nekoč že markirana, vodi od jezera Jasna, potem zavije proti smučišču in pride do Bedančevega doma na vrhu štirisedežnice, od tam pa se potem vzpneš do Mojčine koče. To pot je potem PD Kranjska Gora registriralo, s čimer se je prva planinska pot na Vitranc pojavila na planinskih kartah. "Najprej sem navezal stik z občino oz. s Turizmom Kranjska Gora. Moje mišljenje je, da je to, da greš na vrh in da si v lepi naravi, premalo, zadeva mora biti kompleksna, kar pa uspe, ko imaš med potjo ali na koncu poti neke zanimivosti. In Vitranc ima idealno lego: na eni strani je Planica, na drugi jezero Jasna."

Na Vitranc je vodila tudi lovska pot od Jasne, ki se na določeni točki loči od planinske poti in od tam vodi strm vzpon na Mojčin dom. Na tem delu se je veliko turistov izgubilo in potrebne se bile reševalne akcije. "Na turizmu sem se dogovoril, da jo zmarkiram, tako sem z žago požagal v žledolomu padla drevesa in očistil zaraslo pot, kjer so nekoč lovci hodili. Po dogovoru s Turizmom Kranjska Gora je ta pot, ki je zelo strma, označena kot sprehajalna pot. Zdaj je to najbolj priljubljena pot med planinci, na kateri ni več potrebnih reševalnih akcij. Na drugi strani, iz Planice, pa je vodila pot, ki je bila včasih registrirana planinska pot, a je prišlo do podora in so pot ukinili, a so domačini naredili obvoz po eni lovski poti, mimo podora in potem po obstoječi. Kljub večletnemu prizadevanju te poti še nismo legalizirali. To mora prevzeti eno planinsko društvo, kar je veliko breme," pripoveduje zagate, s katerimi se je moral spopasti.

Marjan ima velike zasluge
Koča je v turistični sezoni odprta vsak dan, maja in oktobra pa konec tedna. Kot pravi Primož, je za to zaslužen njegov prijatelj in sodelavec Marjan, ki je oskrbnik koče. "Ko je Marjan videl, kako to s srcem delam, sam pa je bil brez službe, mi je ponudil pomoč. In tako dela v koči, vse pripravlja, poskrbi za vsako podrobnost, od rožic na mizi do posebnih smrečic, res vidi vsako podrobnost. Res se mu zahvaljujem, da mi tako stoji ob strani. Marjan je res zelo zaslužen, da je koča zaživela, z obiskom smo, sploh v zadnjih dve leti, zelo zadovoljni." Ponudba v koči je izbrana, tudi zaradi dejstva, da nimajo profesionalne kuhinje. "Ko je prišla inšpekcija, so rekli, da dobro, da kuhamo zunaj, ker notri v bistvu ne smemo. Notri lahko kuhamo samo domače klobase, ki jih jemljem pri enem kmetu, na Dolenjskem imamo pridelovalca divjačinske klobase, zaseke, naš sir je pa iz tolminskih hribov. Imamo malo zadev, a so odlične in izbrane."

Prav posebno mesto v ponudbi pa ima bograč. "Odločil sem se, da bomo pri nas kuhali bograč v litoželeznem kotličku, kurjenem na drva. Priprava je dolgotrajna, vse sestavine je treba prinesti v kočo. V kotlu skuhamo za približno 30 porcij in zato je treba prinesti 15 kg sestavin. Vsak konec tedna kuhamo ta bograč, ki diši po celem Vitrancu, brez dodajanja moke, z veliko čebule, s kakovostnim mesom, ne varčujemo pri tem. Dobili smo veliko rednih obiskovalcev, ki pridejo samo zaradi bograča. Je pa tako: ko zmanjka, zmanjka," pravi v smehu in dodaja, da je na začetku doma ob petkih cela družina rezala čebulo, ki jo je potem znosil v kočo. "Se je zgodilo, da otroci niso hoteli več v avtomobil, ker je preveč dišalo po čebuli."

Kot poudarja, vedno išče posebne točke, kjer bodo njegovi gostje nekaj doživeli. "Tako na poti kot tudi v koči, da bodo nekaj posebnega, lokalnega doživeli. Ni pomembno, kako je koča videti, ampak je pomembno, da jo začutiš. Lahko je stara, pa ima lepo energijo. Francoske koče niso takšne, kot so recimo tirolske, imajo detajle, ki dajo neverjetno energijo."

Ob tem ne pozabi omeniti dobrega sodelovanja z žičničarji. Ko so kočo prenavljali, je, kot že rečeno, žledolom poškodoval enosedežnico, a so jo pozneje popravili. "Moram povedati, da zelo dobro sodelujemo z žičničarji. Ko so popravili žičnico, so nam priskočili na pomoč in to počno še vedno: dvakrat letno nam vozijo robo gor. Še vedno pa moramo poleg tega vsak teden 80 kilogramov robe ročno znositi."

Kako preživeti teden dni v Kranjski Gori
V skladu z njegovo filozofijo, da je treba združiti turizem in planinstvo, je bila tudi gonilna sila pri projektu kompleksne poti, ki vključuje 10 koč v okolici Kranjske Gore, večino znamenitosti in dve najlepši razgledni točki v teh koncih: Ciprnika in Slemenove špice. Omenjeno pot lahko planinec opravi v enem kosu ali v štirih dneh in pri tem uporabi javni prevoz, kar je odlična možnost za pohodnike, ki pridejo v Kranjsko Goro za več dni. "To so potem prepoznali kot dober turistični produkt. Pot se je odlično prijela. Naredili smo zgibanko, dobil sem oblikovalca, ki je potem vse potrebno združil na papir, Darja Hrovat iz Julijana turizma pa ima velike zasluge, da je združila vse lastnike koč (devet koč je potem zgibanko sofinanciralo). Zdaj je občina zgibanko dodala v proračun in vsako leto naredi ponatis. To je bil velik produkt in z njim sem dokazal, da znam, da se lahko z mano pogovarjajo. Moje plačilo je bilo to, da so me sprejeli, da sem del njihove promocije." Potem je s Turizmom Kranjska Gora pripravil še brošuro Raziščite poti zgornjesavske doline, ki turistu med tedenskim bivanjem na enem mestu ponuja informacije, kako lahko kompleksno doživijo gore v občini Kranjska Gora, in sodeloval pri pripravi nove panoramske karte.

Kljub uspešni oživitvi Mojčinega doma še vedno hodi v redno službo in vodi člane PD Rašica na odkrivanja novih poti, sodeluje pa tudi še z nekaj društvi. Vsega tega pa brez podpore žene in družine ne bi zmogel. "Žena me podpira, čeprav je sprva nasprotovala. Na začetku mi je večina ljudi rekla, da se mi je zmešalo, zdaj pa ne mislijo več tako. Ocenil sem, da je to dobra prihodnost za celotno družino. S to kočo bodo lahko nekoč tudi moje punce preskrbljene, če se ne bodo znašle drugače." V predalu je tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo nove Mojčine koče, a kot pravi, bo čas, predvsem pa dogajanje v povezavi z gradnjo nove enosedežnice ali gondole na vrh Vitranca, pokazal, ali bo strl tudi ta trd oreh.

Ko smo enkrat sredi junija 2014 odprli kočo, sem si zadal, da bom tam preživljal konce tedna z družino, namreč ob vsem imam še redno službo. Imel sem tri leta stari dvojčici, tu so bili izleti, ki sem jih vodil, služba, vsega je bilo veliko. Ni čudno, da sem dvakrat končal na urgenci.

Vsak konec tedna kuhamo ta bograč, ki diši po celem Vitrancu, brez dodajanja moke, z veliko čebule, s kakovostnim mesom, ne varčujemo pri tem. Dobili smo veliko rednih obiskovalcev, ki pridejo samo zaradi bograča. Je pa tako: ko zmanjka, zmanjka.

Žena me podpira, čeprav je sprva nasprotovala. Na začetku mi je večina ljudi rekla, da se mi je zmešalo, zdaj pa ne mislijo več tako. Ocenil sem, da je to dobra prihodnost za celotno družino. S to kočo bodo lahko nekoč tudi moje punce preskrbljene, če se ne bodo znašle drugače.