Uredniški izbor

Poudarki

  • Kako navaden smrtnik dobi "modro kri"?
  • Plemiški grb pove marsikaj
  • Zapis priimka kot indikator narodne zavesti
  • Poplemenitenje nezakonskih otrok
  • Ko grozi izumrtje rodbine
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 48 glasov Ocenite to novico!
Odlikovanje red železne krone I. stopnje je bilo zelo dobra popotnica v plemiški stan. Foto: Wikipedia
Avtor Miha Preinfalk in urednica založbe Viharnik Urška Pipan na predstavitvi knjige v Narodnem muzeju Slovenije. Foto: MMC RTV SLO
       Leopoldov red ali red železne krone je do leta 1884 skoraj avtomatsko prinesel plemiški naziv. Eden takšnih je bil goriški politik Josip Tonkli, ki je viteštvo dobil na podlagi pridobljenega reda železne krone III. stopnje, znameniti uradnik in zgodovinar Karel Czoernig pa je na podlagi reda železne krone II. stopnje pridobil celo baronski naziv.       
 O pomenu odlikovanj
Knjiga Plemiške rodbine na Slovenskem: 19. in 20. stoletje: 3. del je izšla kot 6. knjiga v zbirki Blagoslovljeni in prekleti, ki ponuja celosten pregled "modre krvi" na naših tleh. Foto: MMC RTV SLO
       Ena možnost je povzdig 'per matrimonium subsequens', kar pomeni. da sta se starša poročila in otroci so avtomatično postali zakonski ter so lahko dedovali plemiški naziv. Druga možnost pa je poplemenitenje 'per scriptum principi', pri čemer je cesar otroka poplemenitil, četudi se njegova starša nista poročila.       
 O poplemenitenju nezakonskih otrok
Cesar Franc Jožef I. je zaradi izdajanja plemiških diplom s "požrešnim" notranjim ministrstvom večkrat prišel navzkriž. Foto: Wikipedia
       Kot Slovenec ne morem in ne smem sprejeti od nam sovražnega ministrstva nobenega darila in si ne dam z njim mašiti ust.       
 Politik Josip Srnec o plemištvu kot podkupnini
Ves denar od plemiških diplom je ostajal na notranjem ministrstvu, tako da so bili uradniki zelo zainteresirani, da se pobere čim več (na fotografiji 20 avstro-ogrskih kron). Foto: Wikipedia
       Prav Rebenburgi so takšni, saj imajo v grbu grad, obkrožen s trtami, in volka. Trti se po nemško reče Rebe, gradu Burg, volk pa se je tu znašel, ker se je žena Janeza Händla, ki je bil poplemeniten, pisala Wolf.       
 O grbih, ki jih je mogoče prebrati
Zadnji avstro-ogrski cesar Karel I. je vladal zgolj dve leti, v tem času pa si kar četrtina poplemenitencev ni dala izdelati viteške diplome, in sicer zaradi visokih stroškov ali pa zaradi političnih kalkulacij v pričakovanju konca monarhije. Foto: Wikipedia
       Če je bil oče zaveden Slovenec, poročil pa se je na primer z Nemko, potem otroci praviloma niso imeli slovenske zavesti, materin vpliv tu vedno prevlada, kar se zelo lepo vidi pri slovenskih oficirjih, ki so se poročali z domačinkami, kjer koli so pač služili vojsko.       
 O materinem vplivu na narodno zavest
       Običajna plemiška diploma je bila sestavljena iz štirih pergamentnih listov s kaligrafsko oblikovanimi črno-zlatimi črkami in naslikanim grbom. Listi so bili zvezani z zlato vrvico, na kateri je visela pozlačena kapsula z vladarskim pečatom v rdečem vosku, in shranjeni v ovitku iz rdečega žameta, v katerem je bil vtisnjen zlat dvoglavi orel. Celotna diploma je ležala v kaseti iz bele pločevine.       
 Kako je bila videti plemiška diploma?

Dodaj v

"Kot Slovenec si ne dam s plemištvom mašiti ust"

Ob izidu knjige Plemiške rodbine na Slovenskem 19. in 20. stoletje: 3. del
26. december 2017 ob 07:43
Ljubljana - MMC RTV SLO

V habsburški monarhiji 19. in 20. stoletja je bila večina posameznikov povzdignjenih v plemiški stan na podlagi vsaj 30-letne neprekinjene zveste službe cesarju v vojski ali državni upravi.

Odnos do plemiškega naziva oz. povzdigov v plemiški stan v zadnjem obdobju avstro-ogrske monarhije, gre za obdobje zadnjih dveh cesarjev Franca Jožefa I. in Karla I., je avtor knjige Plemiške rodbine na Slovenskem: 19. in 20. stoletje: 3. del Miha Preinfalk ponazoril s tremi citati. Pravnik in politik Josip Sernec je v svojih spominih navedel, da bi zaradi podeljenega reda železne krone III. stopnje lahko zaprosil za viteški naziv, a tega ni nikoli storil. "Kot Slovenec ne morem in ne smem sprejeti od nam sovražnega ministrstva nobenega darila in si ne dam z njim mašiti ust," je zapisal Sernec, njegova izjava pa nazorno kaže na burna mednacionalna trenja v monarhiji.

Drugi citat se tiče Ivana Žolgerja, ki je bil edini slovenski minister v kakšni vladi Avstro-Ogrske in ki ga je cesar Karel I. leta 1917 na lastno pobudo povzdignil v plemiški stan. Notranje ministrstvo, ki je skrbelo za postopek plemiškega povzdiga, ga je nato pozvalo, naj "v svrho izdelave viteške diplome pošlje predlog po heraldičnih pravilih izdelanega grba, krstni list ter v ustrezno ožigosani vlogi navede vse nazive in odlikovanja, ki jih je treba vnesti, ter naj za izdelavo diplome plača predpisano takso v višini 400 kron". Žolger je poziv ministrstva gladko ignoriral in nič od navedenega nikoli ni storil: tako si ni kupil privilegija "modre krvi", ostal je brez plemiške diplome in grba.

Preinfalk je nadaljeval s citatom Jožeta Kremžarja, ki je bil avstrijski oficir, po rodu iz Ljubljane, poplemeniten pa je bil "tik pred zdajci" v zadnjih izdihljajih umirajoče avstro-ogrske monarhije oktobra 1918. Decembra istega leta je Kremžar na notranje ministrstvo novoustanovljene Nemške Avstrije pisal: "Glede na potrdilo iz oktobra 1918 sem že plačal 600 kron za izdelavo plemiške diplome, ki je še vedno nisem prejel, zato prosim, da mi diplomo skupaj s krstnim listom pošljete na navedeni naslov."

Sernec je plemiški naziv izrecno odklanjal, Žolger se sploh ni zmenil zanj, Kremžar pa si je naziva želel tako močno, da je na Dunaju "sitnaril" celo po tem, ko je monarhija že razpadla. "Trije citati ponazarjajo tri odnose do plemiškega naziva, in sicer goreče odklanjanje, indiferentnost in vztrajanje pri slednjem za vsako ceno," je karikiral Preinfalk.

Zapis priimka kot indikator narodne zavesti
Na vprašanje, kakšna je bila nacionalna orientacija poplemenitencev, po Preinfalkovih besedah ni preprostega odgovora, je pa eden boljših kazalnikov gotovo zapis priimkov. "Nekateri prosilci so izrecno zahtevali, da želijo zapis priimka s šumniki oz. gajico," je navedel primer. Eden takšnih je bil Anton Gajšek iz Slovenskih Konjic, ki je izrecno zahteval zapis priimka s črko š, in tudi vsi njegovi potomci, čeprav so živeli na Dunaju, so se podpisovali tako.

Zanimiv hibrid je bil zapis priimka Caučig (Kavčič), ki ga je nosil slovensko zavedni c.-kr. (cesarsko-kraljevski) stotnik Jakob Caučig plemeniti Krasnidol. Anekdota iz njegovega nekrologa v časopisu Slovenec pravi, da je eden od Caučigovih sinov, ko je služil vojsko kot kadet, domov pisal pismo, očeta pa naslovil z Jakob Caučig plemeniti Schontal, kar je očeta močno ujezilo. "Oče se je raztogotil, češ, le počakaj ti mladi smrkolin, ti bom že pokazal, pačiti lepi slovenski priimek Krasnidol," je navedel Preinfalk in dodal, da se prav pri Caučigih pokaže pravilo, ki sicer tako rekoč nima izjem.

"Če je bil oče zaveden Slovenec, poročil pa se je na primer z Nemko, potem otroci praviloma niso imeli slovenske zavesti, materin vpliv tu vedno prevlada, kar se zelo lepo vidi pri slovenskih oficirjih, ki so se poročali z domačinkami kjer koli so pač služili vojsko," je še pojasnil in dodal, da otroci iz takšnih zakonov pogosto niso znali niti "slabo" govoriti slovensko. "V osebnih mapah oficirjev se lepo vidi, da pri očetih piše, da govorijo slovensko oziroma kranjsko, pri njihovih sinovih, če so prav tako službovali v vojski, pa praktično nikoli," je izpostavil.

Kako je navaden smrtnik dobil "modro kri"?
Največ možnosti za pridobitev plemiškega naziva v obdobju 19. in 20. stoletja so imeli oficirji avstro-ogrske vojske, saj je bila vojska v monarhiji izjemno pomembna. "Za oficirje je veljalo, da po 40 letih neprekinjene službe oz. v 30 letih, če so se udeležili kakšne bitke, lahko avtomatsko zaprosijo za plemiški naziv. V knjigi je predstavljenih 37 posameznikov, ki so pridobili naziv, in med njimi je kar 20 oficirjev," je navedel avtor.

Oficir Jernej Aljančič, doma iz Tržiča, je bil še pred izbruhom velike vojne s svojo prošnjo za naziv zavrnjen, saj ni imel dovolj dolgega staža v avstro-ogrski vojski, pa tudi nobene bitke se ni udeležil. "Za nekaj časa je moral svojo prošnjo dati na stranski tir, nato pa je na njegovo srečo izbruhnila prva svetovna vojna, v kateri se je močno angažiral in dokazal, na podlagi tega ponovno prosil za naziv in ga leta 1917 tudi dobil," je pojasnil Preinfalk.

Druga možnost, pri kateri je imel prosilec izjemno dobre možnosti za pridobitev plemiškega naziva, pa je bilo službovanje v državni birokraciji. "Avstro-Ogrska je bila zelo birokratska država in uradniki so bili zelo čislani, tako da so običajno ob upokojitvi lahko zaprosili za naziv," je nadaljeval. Takšen uradnik je bil policijski direktor Valentin Jenko iz Škofje Loke, ki je po upokojitvi postal plemič. Podobno je skupaj s pokojnino plemiško diplomo prejel tudi pravnik Franc Omeiz iz Mengša, ki je služboval v Lvovu v Ukrajini.


Odlikovanja in delovanje v javno dobro
Pridobitev plemiškega naziva je bila vezana tudi na pridobitev kakšnega reda za zasluge oz. odlikovanja. "Leopoldov red ali red železne krone je do leta 1884 skoraj avtomatsko prinesel plemiški naziv. Eden takšnih je bil goriški politik Josip Tonkli, ki je viteštvo dobil na podlagi pridobljenega reda železne krone III. stopnje, znameniti uradnik in zgodovinar Karel Czoernig pa je na podlagi reda železne krone II. stopnje pridobil celo baronski naziv," je velik pomen odlikovanj predstavil Preinfalk.

Do plemiške diplome je lahko posamezniku pomagalo tudi, če se je izkazal s svojim delovanjem v javno dobro. Takšen primer je graščak v Sevnici Janez (Johann) Händel, ki je bil v krajevnem okolju izredno socialno angažiran, tako da je med obdobjem velike lakote na začetku 19. st. pomagal preživeti tako svojim podložnikom kot podložnikom sosednjih rajhenburških gospodov. "V času francoske okupacije je organiziral deželno obrambo, zbiral denarne prispevke, prispeval je za ustanovitev celjske gimnazije, prispeval v fond za invalide in investiral v infrastrukturo na Posavskem območju," je Preinfalk opisal, kako je sevniški graščak postal plemeniti Rebenburg.

Tudi na cesarjevo pobudo
Plemstvo je lahko cesar podeljeval tudi na lastno pobudo, ko je presodil, da si ga nekdo zasluži. Eden takšnih je bil zgoraj omenjeni minister Žolger, ki mu je bilo za od cesarja podeljeno čast popolnoma vseeno in plemištva sploh ni prevzel. Drug takšen primer pa je po Preinfalkovih besedah na Dunaju rojen Viktor Urbantschitsch, član znamenite rodbine Urbantschitsch iz Preddvora, ki je bil prodoren zdravnik, eden od pionirjev otologije. Cesar mu je poleti 1918 podelil plemiški naziv, a tudi Urbančiču za plemiško diplomo ni bilo mar in je ni nikoli prevzel.

Kaj pa nezakonski otroci?
Nezakonski otroci so imeli možnost postati zakonski, pa tudi pridobiti plemiški naziv. Cesar je to lahko storil po dveh poteh. "Ena možnost je povzdig 'per matrimonium subsequens', kar pomeni, da sta se starša poročila in otroci so avtomatično postali zakonski ter so lahko dedovali plemiški naziv. Druga možnost pa je poplemenitenje 'per scriptum principi', pri čemer je cesar otroka poplemenitil, četudi se njegova starša nista poročila," je pojasnil.

Preinfalk je izpostavil zgodbo koroškega graščaka Karla Sternbacha, ki je imel z oskrbnico na posestvu nezakonskega sina Hermana, ta pa je postal zakoniti dedič očetove baronske titule star šest let, ko sta se njegova starša končno poročila, sam pa je postal zakonski otrok. Jabolko ne pade daleč od drevesa in tako se je tudi Herman, ko je odrasel, zapletel v podobno zgodbo z meščanko Emerencijo, ki mu je v Celovcu rodila nezakonsko hčerko Hermino. Baron Herman je bil avstro-ogrski oficir in bi moral ob poroki plačati visoko kavcijo, česar si nista mogla privoščiti.

"Ob upokojitvi je bila baronu odmerjena relativno visoka pokojnina in bi se poroka lahko zgodila, a žal je njegova izvoljenka Emerencija prej umrla in Hermina je tako ostala nezakonska in brez možnosti, da postane plemenita," je pojasnil in dodal, da se je Herman nato obrnil neposredno na cesarja s prošnjo, naj njegovo hčer pozakoni in povzdigne v plemiški stan. To se je tudi zgodilo in Hermina je postala plemenita Sternbach.

Ko grozi izumrtje rodbine
Ko je bilo nevarno, da bo plemiška rodbina izumrla, ker je živel le še en moški potomec brez otrok, se je pogosto zgodilo, da je poslednji plemič svojega imena posvojil nečaka po ženski strani rodbine in mu dal svoj priimek ter zaprosil cesarja, da se nanj prenese tudi njegov plemiški naziv. Eden takšnih primerov je tudi prej omenjena rodbina Rebenburg, saj je na začetku 20. stoletja kazalo, da bo rodbina izumrla, a je nato zadnji moški potomec Hans Händel Rebenburg posvojil nečaka Alexandra Kyda in nastala je plemiška rodbina Kyd Rebenburg, ki je preživela vse do danes, je izpostavil avtor obsežnega dela o plemiških rodbinah na Slovenskem.

Požrešno ministrstvo
"Vse to ni bilo poceni, za vsako takšno cesarjevo naklonjenost je bilo od podelitve plemiškega naziva do izdelave grba in plemiške diplome treba drago plačati," je nadaljeval in dodal, da je bilo to v interesu notranjega ministrstva, ki je obravnavalo plemiške zadeve, pobiralo takse in izdajalo plemiške diplome. "Ves denar iz tega naslova je ostajal na notranjem ministrstvu, tako da so bili uradniki zelo zainteresirani, da se pobere čim več denarja," je nadaljeval s pojasnilom za izredno zasoljene cene plemiških diplom. Notranje ministrstvo je zaradi svoje požrešnosti večkrat prišlo navzkriž s cesarjem, saj se je pojavilo pravno vprašanje, kdaj plemiški naziv postane veljaven, in sicer: ko zadevo odobri cesar ali ko ministrstvo izda diplomo?

"Cesar Franc Jožef I. je ustno večkrat izrazil mnenje, ni pa bilo to nikoli nikjer formalno zapisano ali uveljavljeno, da je dovolj njegova odločitev in da izdelava plemiške diplome sploh ni potrebna," je izpostavil Preinfalk. Pod cesarjem Karlom I. je v zadnjih dveh letih obstoja monarhije zaradi visokih stroškov, pa tudi zaradi pričakovanja razpada monarhije, kar četrtina vseh poplemenitencev ostala brez diplome in grba, je dodal.

Grb pove marsikaj
"Oficirji so se običajno odločali za vojaško heraldiko, kot so meči, topovi, granate, pa tudi ruševine gradov. Takšne elemente so lahko uporabljali samo oficirji in niso bili dovoljeni civilistom," je nadaljeval Preinfalk in hkrati pojasnil, da je grb praviloma odseval kariero plemiča. Tiskar Anton Beck je imel v grbu tako dva tiskarska bata, inženir Jožef Schemerl mlinski kamen in rečni čoln, pomorski oficir Karl Žonta (Schonta) tjulnja itd.

Nekateri grbi pa so govoreči in je iz njih mogoče prebrati ime plemiške rodbine. "Prav Rebenburgi so takšni, saj imajo v grbu grad, obkrožen s trtami, in volka. Trti se po nemško reče Rebe, gradu Burg, volk pa se je tu znašel, ker se je žena Janeza Händla, ki je bil poplemeniten, pisala Wolf," je pojasnil.

Po razpadu monarhije leta 1918 se je zgodil pravi eksodus plemiških rodbin, saj je od v knjigi predstavljenih 37 na Slovenskem ostalo zgolj 12 rodbin, po koncu druge svetovne vojne pa zgolj štiri, je sklenil Preinfalk.

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
Popotnik92
# 26.12.2017 ob 09:10
Pri nas se je en politik oplemenitil kar s spremembo priimka na upravni enoti.
peglezn
# 26.12.2017 ob 08:36
Danes bi se ti pa folk avstrijcem prodal za 10 centov cenejši dizel.
gesan
# 26.12.2017 ob 08:13
"Kot Slovenec si ne dam s plemištvom mašiti ust"
...............................
Me pa res zanima, kakšen je % tistih, ki so jim to podarjali, tudi odklonili s takšno postavo proti kot je navedeno v naslovu!

Če povprečnemu slovencu pokažete jurja, se bo zalepil nanj tako zelo močno, da ga lahko zanj vlečete čez celo vesolje in bo še vedno priliman na jurja.

In potem morajo to nekako prikrit.

Da ne bo pomote.
>Govorim o povprečnem slovencu, so pa tudi drugačni Slovenci, ki se ne dajo podkupit tako ali drugače.

Največkrat jih ima večina (povprečnih) za bedake, norce...
grapar
# 26.12.2017 ob 08:05
Egoizem in požrešnost nimata niti geografskega porekla in niti nista specifični kateremkoli zgodovinskemu obdobju. Sta pač človeški lastnosti, ki nas ločita od drugih živih bitij in nas ciklično pehata v samouničenje.
gesan
# 26.12.2017 ob 08:07
Človeštvo enostavno ni sposobno dojet, da je pohlep največji zločin nad človeštvom!
Potem pa si izmislijo, da so vode, sonce...krivi za ...

Celo boga in religijo so si izmislili, da bi od sebe odvalili odgovornost za svoje početje!
gesan
# 26.12.2017 ob 08:05
Kako je navaden smrtnik dobil "modro kri"?
........................................
V zlaganosti je vse mogoče!:)
Ni mi pa jasno, da si tega vprašanje ne psotavite kar za vse ljudi, osebe!

Hkrati pa mi hočete ves čas dat do znanja, da smo baje vsi enakovredni tako pred zakonom kot v sistemu, da da vsaak posameznik enako šteje in bla bla bla.

Kje je to pozabljeno, skrito?
TO mi pomeni ista hipokrizija kot je sistem, ki se ima za poštenega, hkrati pa preganja kot zločin osebe, ki razkrivajo cele kupe zatajene resnice...

Dajte se že enkrat streznite, ker drugače se nam vsem skupaj slabo piše.
Celt
# 26.12.2017 ob 08:19
Dogajanje v 19/20.st je pravo diametralno nasprotje dodajanju izpred natanko 1000let pred tem, v 8/9.st namreč. Takrat je bilo prav nasprotno, domača imena so zamenjevali s krščanskimi, predvsem bibličnimi imeni (posledica pokristjanjevanja).

Lep primer je naš zadnji knez Radoslav (okoli leta 828), ki nosi tudi krščansko ime Otker (varianta zapisa imena Etgar). Naše plemstvo takrat skoraj povsem prevzame tuja imena.

Vmes pa 1000 let zatiranja slovenstva...
Triglavski zmaj
# 26.12.2017 ob 09:37
Po razpadu monarhije leta 1918 se je zgodil pravi eksodus plemiških rodbin, saj je od v knjigi predstavljenih 37 na Slovenskem ostalo zgolj 12 rodbin, po koncu druge svetovne vojne pa zgolj štiri, je sklenil Preinfalk.

Zakaj so odšli?
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 12:07
spoštovani vojnaslo91...
si eden redkih z drugačnim pogledom na svet, kot ga imam jaz in ga spoštujem. Res je, svet ni črno-bel, kot tudi ne 2. svetovna vojna. A oprosti, če ne kupim opravičevanja kolaboracije (največjega akta izdaje naroda) s tem, da so se borili za preživetje. In bolano vztrajanje do bridkega konca (1945), ko je že 80% nacistične vojske položilo orožje pred zavezniki, so naše beluge še veselo morile. In prav ti pozni bestialni pomori so izzvali maščevanje partizanov. In kot vsaka, je tudi ta vojna imela grozljivo kolateralno škodo.
Gozdove vračamo RKC, za katere ni plačala niti beliča. Tujcem posestva. Res postajamo kot fevdalna država. Vem, da sam trega ne bom dočakal, a ljudje se bodo enkrat spet uprli (kot naši predniki med kmečkimi upori), ker jim bo enostavno dovolj te 24/7/365 kraje, požegnane od države in oblasti.
QUENDI
# 26.12.2017 ob 09:43
......ena možnost je povzdig 'per matrimonium subsequens'.....druga možnost pa je poplemenitenje 'per scriptum principi', pri čemer je cesar otroka poplemenitil........predvsem ta druga je močno popularna v pluralizmu strank - Demokraciji........
motoyama
# 26.12.2017 ob 15:05
Jaz pa še vedno ne vem, kako je Zmago Jelinčič postal plemeniti.
Rotom
# 26.12.2017 ob 14:03
Jah, g. Josip Sernec, kaj pa je potem izšlo iz te plemstvo-fobije? Tipična slovenska pokmetenost in hlapčevanje, ki so nam jih vedno vbijali v glavo! Tudi danes se obnašamo kot narod brez hrbtenice.
reorah
# 26.12.2017 ob 10:05
"Če je bil oče zaveden Slovenec, poročil pa se je na primer z Nemko, potem otroci praviloma niso imeli slovenske zavesti, materin vpliv tu vedno prevlada, kar se zelo lepo vidi pri slovenskih oficirjih, ki so se poročali z domačinkami kjer koli so pač služili vojsko," je še pojasnil in dodal, da otroci iz takšnih zakonov pogosto niso znali niti "slabo" govoriti slovensko.

Bo kar držalo. Zgleden primer je Melania, ki je sina Američana naučila govoriti svoj rodni jezik, ki ga govori le 2 milijona prebivalcev planeta...
ateistek
# 31.12.2017 ob 05:02
Seveda pa mreže vplivnih poznamo tudi danes. Namreč, ne moreš biti na vrhu, če nimaš okoli sebe ljudi, ki tudi imajo korist od tega, da si sam na vrhu. Torej, da si sam cesar. Svojo oprodo in tistih nekaj dejansko uspešnih ljudi pa nagradiš z zvenečimi imeni in tako na nek način "olastniniš". Seveda pa ne smeš pozabiti nekaj tistega, kar si navadnim ljudem pobral, vrniti nazaj in izpasti velik haha...v resnici pa "javno dobro" narediš z denarjem tistih, ki jim vladaš. . Cesarji, kralji in njihovi "mrežni serviserji", plemstvo, so toliko ustvarjali kot ustvarja moja rit vitaminov. Vse je to od malih ljudi...in kar je najhuje, to se pozablja, ker nam tile zgodovinarji zgoraj servirajo plemstvo, kralje, cesarje in podobno parazitsko navlako kot nekaj pozitivnega.

Eh, ja....takle mamo

Vse se skozi zgodovino ponavlja, le imena za to ponavljanje se spreminjajo.
alex961
# 28.12.2017 ob 08:46
Tole je zelo podobno hierarhiji v SDS. Samo da je prefiks pl. zamenjal dr.
genniuuss
# 27.12.2017 ob 12:54
o, zgleda da se ni Slovenstvo začelo 1945.
Popotnik92
# 26.12.2017 ob 16:56
@ motoyama

Zmago Jelinčič nikoli ni postal plemeniti, pač pa "Plemeniti", kar pomeni, da si je na upravni enoti plačal spremembo priimka. V praksi to pomeni, da se ne posmehuje Zmagu Jelinčiču plemenitemu, pač pa Zmagu Jelinčiču Plemenitiju.
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 13:30
freestar

Japs. In potem, ko je bil kdo na oblasti, je trdil, da sta oblast in ljudstvo eno te isto, pa kako da on na oblasti sedaj ljudstvo priznava. V resnici ga je pa pravno izrinil. Še vedno si naša Država lasti pravno identiteto, konto in kapital nekega ljudstva, ki g oblast še vedno dobesedno in celo z ustavo izrine. Pri tem ko mislimo, da pa ne.

V ZRN je po 2. sv. vojni vzajemni del kapitala ustavnopravno lastniško ločeno os subjekta upravitelja Države. Ta je upraviteljica, podobno kot občine ... in celo zasebni koncesionarji. Lastnik, davkoplačevalska celota, je pa ločeno od upraviteljev opredeljena kot lastnica tega kapitala in kot subjekt, ki pa sama NE upravlja.

S tem si ga upravitelj Država, občine in ostali upravitelji pa tudi nič več ne lastijo. Ker tudi banke si ne smejo kapitala komitentov kar lastiti. Njihov kapital je eno, kapital komitentov pa drugo. Celoto se ustavnopravno opredeli in prizna kot lastnika, ki ne upravlja sam. Ne pa obratno. Češ da ja in da sta upravitelj in neupravitelj, dolžnik in upnik, upravitelj in lastnik... kar eno te isto in da družba da upravlja, če voli.

Ko celoto z ustavo upravitelji (vključno Država, ta prva, ker ona je upravitelj, ne opa celota) po radikalno kar izrine - zato da bi si olajšal prisvajanje in upravljanje. Nakar naj bi pa pri takem ustavnopravnem zanikanju celote to celoto nekako priznal ali pa bolj upošteval. Ko se je prav s tem ne da ne priznati ne upoštevati. Prav s tem! Ustava, ki to preprečuje?! Zvito, v bistvu. Obenem pa tumpasto, ker smo pač tako učeni. Ko v bistvu noben več niti ne ve, zakaj tun sploh gre. Za rop? Vsem pred nosovi?

Potem ko bi si vzajemni kapital prilastili (kar se ne da, ker sproti državni oz. upraviteljev z davki postaja, pa ko ni nobene primopredaje kakšni celoti, niti ko se kaj proda ali kaj novega ustvari, saj te celote pravno in s kontom pač ni).

In te vrste 'osvobajanje' naj bi veselo praznovali? Ko še vedno kao ščitimo družbo z oblastjo, namesto pred njo in pred vsako?!

Ko se je ogromno, ogromno oblastnežev skrivalo pod rdečo oblastjo, nakar so potem ali črni ali beli postopno ponovno postali (prvotna bela garda je bila rdeča). V bistvu je pa res rdeča oblast isto kot vsaka ostala. Le druga.

Nekaj povsem drugega je, če oblast ljudstvo priznava kot pomembnejše od sebe. Kot lastnika, ki sam ne upravlja, medtem ko oni pa ja in to potem neki celoti lastniško-pravno zavezano. Če jo kot subjekt in lastnika priznajo ločeno od sebe. Država kot subjekt, ki upravlja, seveda neko davkoplačevalsko celoto kot subjekt, ki sam ne upravlja. Ko se celoto pravno prizna kot lastnico in se tudi njo po lastniško-pravno zaščiti. Ne samo ostale pred celoto, tudi Države pred državo ipd. Ni pa celota upraviteljica. n to je razlika s socializmom. Ker če bi bila, bi bila samo en od akterjev in potem bi se njenega upravitelja spet priznalo, njega bolj kakor njo samo.

In v tem je problem. In to hud v bistvu. Ker to je isto kot če kakšen napoleonček trdi, da je on Napoleon. Temu se reče identifijakcija, ki je ena od treh osnovnih duševnih bolezni. Ja, člvek v bistvu temu lahko hitro podleže. Temu, da se del celote povzpne nad celoto. V strahu in ko se človeški možgani pomanjšajo na velikost oreščka, še prej.

O tem, da se je kdo odrekel naslovu tudi zato, ker je želel ostati na strani ljudstva, ne pa na strani oblasti, mi in naši zgodovinarji ne spregovorijo! Ker o kakšni naši skupni prihodnosti, o tem, kakšno naj bi šele dobili, pač nimajo pojma? Ali ker to pač ni njih domena? Ali kaj? Ma ja, da naj se držimo plota?!

Opažam, da je mnogo rdečih danes za kralja, za oblast, za nadal je zanikanje ljudstva, za preferiranje oblasti in elit ipd. Družba ali celota je pa prav nam tabu. Ko niti v ZRN bi. Socialistični družbeni kapital je ostal v lasti upraviteljev.

V ZRN ni smel biti in to biti ne sme. Lastniško javni je, ne pa državni. Z ustavnim pravom tako. Pro nas obratno. Ne da se ljudstva ali družbe bolj priznavati, če je z ustavo ves kapital celote kar last upravitelja, in to nasledstveno ali iz radikalnih oblik kapitalizma ali iz radikalnega socializma.

Takle članek se da tudi v to smer razviti, če se ga hoče in zna. V prihodnost, bolj svetlo za vse, ne samo za oblastne!
tupamaross
# 26.12.2017 ob 11:31
Torej,da si postal pripadnik višjega stanu,si moral nastopati proti
lastnemu narodu.

Tudi v Drugi svetovni vojni so Nemci nagrajevali tiste, ki so morili
pripadnike lastnega naroda.
cocker
# 26.12.2017 ob 10:19
Zmaj , zakaj so odšli, da jih ni tisti obesil folk in lahk potem pokrado gradove in jih naredil večino za umobolnice ter začel govoriti o enakopravnosti in bratstvu, ki ga itak ne bo nikoli.
Nismo se pustili 1000 letnem izkoriščanju, potem pa smo si želeli 70 letnega "svobodnega" izkoriščanja ene prave plemiške in diktatorske rodbine - partije.
Poročanje z drugimi narodi južnimi je bilo zaželjeno, naročeno, samo s severnimi pa je bilo gnusno in politično, nacionalno in kaj še nevarno...
In glih ta zmotna doktrina mešanja naroda z drugimi je pripeljala, da so civilisti (ne vojaki), izvajali genocide po vaseh v 90 letih na našem ozemlju, kar ni bilo do druge svetovne praksa.
Kakšne teorije razglabljanja in filozofiranja imate. Samo serjete po vsem kar je bilo pred 500, 1000 na tem ozemlju.
Sovražite nemce, avstrijce, ki so bili itak iskoriščani isti navaden folk kot mi, pod vodstvom pač monarhije....
Premisli današnje stanje države in odnosa do navadnih ljudi in izkoriščanja delavcev, davki za ene, če so mogoče prave poslanske krvi, ali politične krvi, pa za njih ne veljajo isti zakoni, sodišča, bančna pravila itd, itd....
Članek zgoraj je dober in zakaj nam eni takoj kritizirate in nam razsvetljujete zgodovino s svoje edino prave strani ...
Ja, sem navaden folk in tankam v afstriji, ker je ceneje in 10 km stran.
jgm
# 01.01.2018 ob 06:16
Zmago Jelinčič se je kar sam povzdignil v plemiški stan...
alcatraz
# 27.12.2017 ob 11:24
Človeštvo enostavno ni sposobno dojet, da je pohlep največji zločin nad človeštvom!

@gesan: kako zelo zelo res!
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 10:28
Zanimivo branje, ki da veliko za misliti. In tudi pritrjuje zgodovinskemu dejstvu, da je konzervativna stran tista, ki se vedno rada udinja tujcu:
- kmečki upori, nenasitno plemstvo in cerkev z žegnom vtujih vladarjev z vedno novimi davki
- II. svetovna vojna, ko je del naroda za pest riža sklenil pakt s hudičem (beri: okupatorjem) in dvignil roke nad zavednega sorojaka
- in na koncu, v 21. stoletju, bi se somišljeniki taistih ponovno, za pest riža, prodali Orbanu.

Enim je udinjanje tujcem očitno položeno v zibelko. Vse našim zavednim prednikom pa globok priklon. Sploh v omenjeni 1. svet. vojni zavednim Slovencem ni bilo lahko.
kingeston
# 28.12.2017 ob 08:53
tematika vredna slovencev...
nobeden prebral prispevka (verjetno ga niso sposobni doumeti), ampak vsi pljuvajo po plemičih...
narod hlapcev in propalic, kažemo se na vsakem koraku, nimaš kaj...
črnogled
# 26.12.2017 ob 17:44
Po razpadu monarhije leta 1918 se je zgodil pravi eksodus plemiških rodbin, saj je od v knjigi predstavljenih 37 na Slovenskem ostalo zgolj 12 rodbin, po koncu druge svetovne vojne pa zgolj štiri.
Verjetno so tudi te štiri partizani zatolkli in pokradli njihovo lastnino.
ferdo12
# 26.12.2017 ob 14:45
@ menitosi. Ukradla sta ti Kardelj in Tito. Vse smo imeli v svojih rokah, pa sta raje vzela vukojebino od Bolgarov in Romunov, našo slovensko ozemlje pa sta stisnila na minimum in predala v roke Avstrijcem , Italijanom in seveda "bratom" Hrvatom.
tocco
# 26.12.2017 ob 12:22
Zgleda, da je cocker mislo še ene sonarodnjake poleg severnih, če sem ga prav razumel.
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 12:11
cocker,,, oprosti, ne razumem tvojega uvodnega dela z 90. leti.
menitosi
# 26.12.2017 ob 11:46
Me zanima kdaj nam bodo Avstrijci vrnili kar so pokradli v zadnjih 1000 letih. Od zemlje, življa, do premoženja. Še vedno smo hlapci, ker tega ne zahtevamo nazaj.
ateistek
# 31.12.2017 ob 04:48
To plemstvo ni nič drugega kot seznam lopovov, ki so si nekoč v zgodovini prilastili tuje. Ne morem verjeti, da nekoga ti dinozavri zanimajo tudi danes, ko plemstvo današnjega časa sedi po parlamentu, krade od države in davkoplačevalcev ali nepotistično zaposluje mlajše plemstvo po Plinovodih, EU parlamentu, državnih službah itd. Ampak danes plemstvo vsaj pomilujemo in na njih kažemo s prsti, včasih pa so ti kar rezali glave, če si jih kritiziral.
crnuskagmajna
# 29.12.2017 ob 12:13
Če je bil oče zaveden Slovenec, poročil pa se je na primer z Nemko, potem otroci praviloma niso imeli slovenske zavesti, materin vpliv tu vedno prevlada, kar se zelo lepo vidi pri slovenskih oficirjih, ki so se poročali z domačinkami, kjer koli so pač služili vojsko.
O materinem vplivu na narodno zavest


Ne bi rekel! Poglejte Zorana Jankovica
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 12:12
Seveda je pa ena oblast pripravljena ljudstvo upoštevati, druga pa ne. Celoto. Če je z ustavo, če je z njo vzajemni kapital kar državni, t.j. upraviteljev, ko celotno državo pravno izrine kakšni celoti potem ne zavezana upraviteljica Država. Ko celotno državo pravno nadomesti kar upraviteljica Država (in to celo na osnovi socializma). To potem ni upoštevanje celote.

Socializem ne ščiti ljudstva lastniško pravno pred oblastmi. Pač pa z oblastjo pred ostalimi. Če. Če se tega pač ne zlorabi. Na lastniško-pravno zaščito kaj dosti niti ne da oz. si upravitelj radikalno prilasti pravno identiteto in kapital celote. Jo, celoto, družbo, izrine. Socialistični družbeni kapital ni bil last družbe, pač pa kar last upravitelja. Češ da družba upravlja, da je oboje isto... Pravno jo v bistvu zanika, zato da je ne bi. Da bi se mu dalo več pooblastil...

Danes, v parlamentarnih kraljevinah, seveda cesar ali kralj dostikrat ljudstvo ščititta, ne pa parlamenta ali oblasti. A to je že drugo potem in ta post bi bil še daljši...

Dobesedno tako je v socializmu, in še huje, kot tisto najbolj desno v kapitalizmu (oblastno, radikalno). Kakšen socializem ali desni kapitalizem ščiti ljudstvo z oblastjo, ne pa pred njo. Tudi pred svojo ne. Pred to še najmanj.

Domača oblast naj bi bolje ščitila ljudstvo. V bistvu ga nobena ne, če ljudstvo pravno izpodrine in če sebe kot ljudstvo prikaže, si prilasti kapital ljudstva in njegovo identiteto. V bistvu je pa samo priznavanje ljudstva pomembno in pa to, da si oblast ne lasti njegove pravne identitete. To, da se ga prizna kot lastnika vzajemnega kapitala, ki ni upravitelj. Da se ga postavi na vrh piramide in omogoči vsem, da ga branijo.

V ZRN in v Avstriji se oblasti po 2. sv. vojni ni zaupalo. Njih vzajemni kapital je last davkoplačevalske celote, je lastniško javni, ne kar lastniško državni ali upraviteljev. Ko se ima lastno oblast, se ji šele lahko reče, da ljudstvo obstaja in da naj pravno tudi obstaja. Tuji se tega ne da dopovedati. Ne pa da se potem lastni pa kar zaupa in se ji da še več pooblastil, kot to mi pač počnemo, nasledstveno iz socializma (ta ja desno, ne levo, enako desno kot ostalo desno, levo je celoti naklonjena opcija).
cocker
# 26.12.2017 ob 11:52
Maxberni,
dobro si zapisal in se strinjam s tabo. Izpustil si devedeseta leta, ko bi se skoraj večina za pest riža prodala sorojakom kot podprla svoj narod in še sedaj to objokujejo.
Danes se nadaljuje isto, prodajajo našo državo za pest riža, enako gledano, skoraj samo sonarodnjakom.
Bivši uporabnik
# 26.12.2017 ob 11:45
Tuja ali domača oblast - to je oboje oblast. Lesti nekam eni je skoraj isto, kot lesti drugi. Dostikrat se eni jemlje pooblastila, da bi se potem da drugi še večja. Ljudstvo je pomembno, ne pa oblast. Vsi skupaj, ne pa manjšina, ki upravlja. Demokracija ni vladavina ljudstva, pač pa konec vladavin ko oblast prizna obstoj ljudstva in se temu podreja. Lastniško-pravno se lahko ščiti tudi celoto, ne pa samo oblast ali posameznike. In tudi ne tako, da je kar z ustavo vzajemni kapital last kakšnega od upraviteljev, magari subjekta Države, ki je tudi sam v vzajemni lasti. Za pooblastila gre in za zvestobo, ja. Recimo, da bi bila na svetu ena sama država in ena sama oblast in da bi bila naša. A potem bi bilo pa kar v redu, da se ji da vsa pooblastila, narod se pa zanika? Zdi se , kot da bi človek naredil korak nazaj, če bi tudi celoto ali ljudstvo ščitil lastniško-pravno. Tudi pred lastno oblastjo. Kot lastnika, ki ni oblast in ki ne upravlja sam. Pa ko bi na vrh piramide zavezanosti dal celoto, ne pa oblasti ali pa upraviteljev. Tega večina nekako sploh ne more razumeti. Z oblastjo juriša na drugo oblast, sebe pa pravno zanikuje. Sebe v sklopu neke celote, celoto. Vsak se nekako vidi bolj na oblasti, ne pa da ne... Na ta način potem pide do substitucije, do obrata, ko manjšina zamenja večino, se povzpne nad vse. Celoto se tudi sme opredeliti kot subjekt in kot lastnika. Ni nujno da celota zato tudi upravlja. V bistvu tudi ne. In upravitelji bi naj bili celoti zavezani, torej drugo, kakor celota. Del nje, ne pa ona. Seveda je treba pa tudi vedeti, da subjekt Država pa je in da to ni tista celota. Pa da oblast, češ da ljudstvo vlada, ni isto, kakor ljudstvo. Pravno pa to dostikrat spet kar je. Vedno znova kakšna oblast izrine ali pravno izniči celoto, kakšna Država državo. Ker to, da je treba celoto z ustavo opredeliti in celoto potem lastniško-pravno ščititi enako, kakor vse. Pa tega, da celota potem ni upraviteljica in da si upravitelj ne lasti kapitala, s katerim upravlja, z ustavo ipd., niti ni tako enostavno dojeti. Način, kako se ščiti celoto, tega vam ne pove noben. Kako ščititi posameznike, vse do kakšne diktature, to zna pa vsak... Vprašanje, le nas zanima zgodovina zato, da bi kaj popravili in ne delali vedno istih napak...
Kekec99
# 26.12.2017 ob 08:00
Po razpadu monarhije leta 1918 se je zgodil pravi eksodus plemiških rodbin, saj je od v knjigi predstavljenih 37 na Slovenskem ostalo zgolj 12 rodbin, po koncu druge svetovne vojne pa zgolj štiri, je sklenil Preinfalk.
-------------------------------------------
Očitno so bili v obeh vojnah na napačni strani.
Ivo Lola
# 26.12.2017 ob 10:47
In ta "samostojna in suverena" Slovenija (oz. njena kvizlinška vlada) je radodarno "vračala" tujim plemičem fevdalne posesti. Npr. nemška rodbina Born je dobila lep kos Karavank in tamkajšnji planšarji jim morajo djati desetino pridelanega mleka in izdelkov. Kot v srednjem veku! In takih primerov pri nas ni malo.
vojnaslo91
# 26.12.2017 ob 10:52
maxbernie # 26.12.2017 ob 10:28
...
- II. svetovna vojna, ko je del naroda za pest riža sklenil pakt s hudičem (beri: okupatorjem) in dvignil roke nad zavednega sorojaka
--------------------------
Stvar ni tako enostavna... kot smo mislili...svet pač ni črno-bel... In kaj je prava stran? V prvi svetovni vojni smo se borili proti italijanskem fašizmu... za slovenski jezik... Bili smo proti Italijanom, ki so bili na pravi strani.
Kazalo