Spletno nasilje ima številne oblike. V bistvu bi lahko vanj umestili vsako vedenje, katerega cilj je prizadeti drugega s pomočjo orodij, ki jih ponuja spletno okolje. Med bolj razširjene oblike med drugim spadajo čustveno izsiljevanje (grooming), izmenjevanje in širjenje seksualno eksplicitnih fotografij (seksting), spletno nasilje (cyberbullying) in lažno predstavljanje (phishing).

Posebej ranljiva skupina so otroci, ki se večinoma ne zavedajo tveganj in posledic, ki jih imajo njihova dejanja pri uporabi spleta. V okviru problematike, povezane s težavami in nevarnostmi, s katerimi se otroci in mladostniki srečujejo pri uporabi spleta, je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani potekal 9. posvet E-zlorabe otrok, na katerem je nastopilo sedem strokovnjakov, ki so osvetlili različna področja problematike, s katero se v vsakodnevnem življenju srečuje vse več otrok. Posvet so organizirali center za varnejši internet Slovenije Spletno oko, Uprava kriminalistične policije GPU in Združenje za informatiko in telekomunikacijo pri Gospodarski zbornici Slovenije.

Na srečanju je sodelovala tudi Špela Reš iz centra pomoči Logout, s katero smo se pogovarjali pred njenim predavanjem o spletnih zlorabah otrok v praksi. Poudarila je, da dodatno težavo pri spletnih zlorabah otrok predstavlja to, da so o nevarnostih slabo informirani tudi starši in širša javnost. Otroci, ki se znajdejo v stiski, tako velikokrat ne vedo, na koga naj se obrnejo.

"Starši so navadno med zadnjimi, ki izvedo za otrokovo stisko na spletu. Včasih so vzroki za to nerazumevanje, slab odnos, otroci imajo občutek krivde ali sramu. Veliko je psiholoških dejavnikov," nam je povedala psihologinja, ki je zaposlena kot svetovalka na centru pomoči pri čezmerni rabi interneta Logut. Gre za prvi specializiran center pomoči v Sloveniji, na katerem se strokovnjaki od leta 2010 ukvarjajo z digitalno zasvojenostjo, spletnim nasiljem, digitalno preobremenjenostjo in nudijo pomoč posameznikom in njihovim družinam.

Kot nam je povedala svetovalka, se nanje obračajo vse mlajši posamezniki, opaziti pa je tudi porast tveganih spletnih vedenj – ne le zasvojenosti, temveč tudi nasilja in zlorab. "To lahko pripišemo tudi vse večji ozaveščenosti javnosti, ki spletno nasilje in zlorabe obravnava bolj resno kot v preteklosti," meni Špela Reš. V sklopu ozaveščanja so na centru pred nekaj leti uvedli tudi brezplačen program Logout & SpeakOut!, namenjen otrokom in mladostnikom, ki se spoprijemajo z različnimi stiskami na spletu. Te želijo spodbuditi, da v primeru težav poiščejo pomoč. Družba namreč spletno nasilje prevečkrat še vedno dojema kot manj težavno od "tradicionalnega" fizičnega nasilja.

"Včasih ljudje rečejo, saj to je na spletu, to je nekaj navideznega. To ne drži, posledice spletnega nasilja niso navidezne, so zelo realne," poudarja Špela Reš in pri tem dodaja, da so lahko posledice spletnega nadlegovanja v določenih primerih hujše od posledic fizičnih napadov. "Čustveno jih otroci doživljajo zelo intenzivno. Posledice so lahko tudi bolj dolgotrajne, ker so žrtve zlorabam izpostavljene nenehno. Če vrstniki nad sošolcem izvajajo fizično nasilje, se lahko umakne, je na varnem vsaj doma. Pri spletnem nasilju pa žrtve to zasleduje povsod."

Še ena posebnost spletnega nasilja je, da je pri tem velikokrat veliko opazovalcev, ki z deljenjem vsebin posredno sodelujejo pri zlorabah in dodatno stigmatizirajo žrtve. Vsebin se poleg tega nikoli ne da popolnoma izbrisati. "Veliko je specifik, ki te oblike zlorab ne delajo čisto nič lažje od fizičnih oblik nasilja," pojasnjuje Špela Reš.

Na problematično dojemanje spletnega nasilja je med svojim predavanjem opozoril tudi Marko Puschner s Fakultete za družbene vede, ki je dejaven pri točki za varno rabo interneta Safe.si. "Nekateri pravijo, da je spletnega nasilja toliko, da to ni nič takega. Ko pridemo do točke, da je nasilje nepomembno, smo kot družba zabredli zelo daleč. Vsakršno nasilje je nesprejemljivo, to je treba ponavljati in vcepiti v našo zavest," je dejal Puschner, ki je opozoril tudi na to, da imajo nekateri starši predstavo, da je medmrežje neki drugi svet, ločen od materialnega življenja. Dodal je, da takšni starši, če se njihov otrok takšnih znajde v stiski zaradi spletnega nasilja, nato pričakujejo hitre in preproste rešitve. Kot je poudaril Puschner, morajo starši pri reševanju težav ohraniti mirno kri, otrok ne smejo obtoževati, ampak jim ponuditi podporo. Nujni so tudi hitro ukrepanje, odkrit pogovor in zagotovitev dokazov o spletnem nadlegovanju.

Previsoka pričakovanja staršev in iskanje instantnih rešitev pri svojem delu opaža tudi Špela Reš: "Veliko staršev se obrne na nas in pričakuje, da bodo njihove težave rešene z eno aplikacijo, prek katere bodo lahko nadzirali svojega otroka. Mislijo, da bodo na telefon naložili aplikacijo starševskega nadzora, da bo problem rešen in da se jim ne bo več treba ukvarjati s tem. To je v resnici samo en pripomoček, majhen del rešitve problema." Pojasnila je, da je treba k reševanju težav pristopiti bolj celovito. "Ključen je odprt odnos z otroki. Starši morajo biti ozaveščeni, kaj se na spletu dogaja. Vedeti morajo, kakšne so možne nevarnosti za njihove otroke. S svojimi otroki se morajo pogovarjati. Otroke na ta način informirajo o nevarnostih, hkrati pa mu dajo vedeti, da se ob morebitnih težavah lahko obrnejo nanje."

Na 9. posvetu E-zlorabe otrok so poleg Špele Reš in Marka Puschnerja sodelovali še klinična psihologinja Gordana Buljan Flander, Katarina Vučko z Mirovnega Inštituta, Jeffrey DeMarco z Univerze Middlesex, Dragan Petrovec s Pravne fakultete v Ljubljani in pediatrinja Tina Bergant.