Protestniki zahtevajo odhod Ortege. Foto: Reuters
Protestniki zahtevajo odhod Ortege. Foto: Reuters
Ortega pozdravlja podpornike ob 39. obletnici sandinistične revolucije 19. julija. Foto: Reuters
Peter Brkan je v Nikaragvi odprl novo poglavje svojega življenja, tam se je ustalil in odprl hostel. Foto: Osebni arhiv Petra Brkana
Protestniki na ulicah nikaraške prestolnice. Foto: Reuters
Podporniki Ortege na ulicah Manague. Foto: Reuters
Kardinal Leopoldo Brenes in škof Silvio Baez (desno). Foto: Reuters

"Pravica!", "Svoboda" sta le dva izmed napisov, s katerimi so protestniki hodili po ulicah prestolnice Managua. "Naše cerkve bodo vedno odprte za vse, ki jih potrebujejo," je dejal monsignor Carlos Aviles, ki je ob tem poudaril, da bo Cerkev še naprej spodbujala dialog, čeprav jo številni zaradi tega kritizirajo.

Množični protesti v Nikaragvi so se začeli 18. aprila zaradi spornih reform socialnega sistema, pozneje pa so se sprevrgli v proteste proti predsedniku Danielu Ortegi. 72-letni nekdanji vodja sandinističnih upornikov srednjeameriški republiki vlada skupaj s svojo ženo, podpredsednico Rosario Murillo. Pomembne položaje zaseda tudi njunih sedem otrok, ki delujejo tako v politiki kot gospodarstvu in medijih.

"Od najinega zadnjega pogovora so se razmere precej zaostrile," je za MMC dejal Peter Brkan, ki živi v Nikaragvi in s katerim smo najprej govorili konec maja, zdaj pa smo ga znova povprašali, kakšne so razmere v državi. Po navedbah nevladnih organizacij je bil 8. julij najbolj krvav od začetka protestov: po podatkih Nikaragovskega centra za človekove pravice je tisto nedeljo umrlo 38 ljudi: 31 nasprotnikov vlade, štirje policisti in trije provladni protestniki. V dve cerkvi v mesti Diriambo in Jinotepe, kamor so se zatekli protestniki, so takrat vdrle provladne tolpe. Samo v Diriambu je umrlo 14 ljudi.

"Za dogajanje v Diriambi smo izvedeli od različnih virov takoj po dogodku in nihče ni mogel verjeti, da je res," se zadnjih pretresljivih dogodkov spominja Brkan in našteva še druge dogodke. "Pet dni pozneje, 13. julija, so provladne milice in policija napadli univerzo UNAN v Managui in jo oblegali 24 ur. Pri tem sta bila ubita dva študenta te univerze. Še dva dni pozneje so v mestu ubili 10 ljudi v Pueblos Blancos blizu mest Masaya in Granada. Istega dne je v Masayi opozicija ubila enega policista in zajela 11 pripadnikov specialnih enot in 3 kubanske plačance. Po zajetju Kubancev so se napadi ustavili iz dveh razlogov: zakon prepoveduje vmešavanje tujih državljanov v notranje zadeve Nikaragve (v tem primeru je vlada kršila svoj lastni zakon), drugi razlog pa je, da je Ortega zagotovil kubanski vladi, da bodo poskrbeli za njihove državljane."

Velik udarec prizadevanjem Ortegovih nasprotnikov je predstavljal padec mesta Masaya, ki je bila središče protivladnih protestov od izbruha pred tremi meseci. Pred slabima dvema tednoma je vlada nad mestom, nekoč prestolnico sandinistov, zdaj pa simbolom upora proti Ortegi, ki leži 30 kilometrov južno od prestolnice, znova prevzela nadzor nad njim.

Od aprila se je število mrtvih v protestih povzpelo že na več kot 300. Vsi poskusi pogajanj, kot mediatorka nastopa Cerkev, so propadli. Organizacija ameriških držav je dogajanje v Nikaragvi večkrat ostro obsodila, o dogajanju so razpravljali na več izrednih zasedanjih, Argentina, Čile, Kolumbija, Paragvaj, Peru in ZDA so zahtevali konec nasilja, generalni sekretar organizacije Luis Almagro je kot rešitev iz krize predlagal predčasne predsedniške volitve, kar je nikaragovska vlada zavrnila. Pogajanja so prebivalci budno spremljali, a niso prinesla nobenega napredka.

"Spremljali smo tudi pogovore poslancev medameriške organizacije OEA in ostali brez besed, ko je predstavnik vlade Nikaragve, Denis Moncada, pred vsemi govoril o zaroti proti predsedniku Danielu Ortegi in njegovi vladi ter da so na delu domači in tuji (večinoma zahodni desničarski) teroristi, ki na ulicah pobijajo ljudi (njegove besede sta podprli Venezuela in Bolivija). Po mojih neuradnih podatkih Ortegi ostaneta dve možnosti. Prva je, da razglasi predčasne volitve, druga pa, da ostane na oblasti in je Nikaragva izključena iz vseh medameriških organizacij in nobena izmed ameriških držav (razen Venezuele in Bolivije) ne prizna njene sedanje vlade," pojasnjuje sogovornik.

Cerkev v sporu med Ortego in protestniki nastopa v vlogi mediatorja, obe strani poziva, naj končata nasilje. V zadnjih mesecih je večkrat izrazila kritiko do oblasti in njenega odzivanja na proteste, nekateri nadškofi pa so Ortego obtožili kršenja človekovih pravic. Na vprašanje, kako domačini gledajo na vlogo Cerkve, Brkan odgovarja, da ji zelo zaupajo. "Predvsem v škofa Silvia Joseja Baeza. Že od samega začetka so škofje in celotna Rimskokatoliška cerkev tukaj posredovali v sporu. Zdaj so se hote ali nehote znašli na vrhu voditeljev opozicije. Osebno vidim težavo, da opoziciji manjka nekdo, ki bi po volitvah nadomestil Ortego, ker razen prej omenjenega škofa nimajo neke močne osebnosti. Lesther Aleman, predstavnik študentov, ki so se prvi uprli vladi, je premlad in neizkušen, uživa pa velik ugled med opozicijo. Tukaj je še nekaj nekdanjih Ortegovih sodelavcev, ki so se pridružili opoziciji, ampak se ne izpostavljajo v javnosti." Kot pravi Brkan, obstaja še ena možnost: da sandinisti ostanejo na oblasti, ampak brez Ortege in njegove žene ter njunih ožjih sodelavcev. "To bi verjetno podprlo veliko ljudi, ker je spomin na obdobje diktature Somoze se vedno zelo živ."

Ortego brat poziva k ustavitvi nasilja
Velik udarec je Ortega doživel v soboto, ko ga je njegov brat, Humberto Ortega, nekdanji vojaški poveljnik in obrambni minister, pozval, naj ustavi provladne paravojaške enote, ki jim pripisujejo odgovornost za proteste, v katerih je umrlo že več kot 300 ljudi. 71-letni Humberto, ki je od leta 1995 upokojen in je bil kritičen do bratove vrnitve na oblast leta 2007, je brata pozval, naj sodeluje z vojsko pri razrešitvi položaja. Že pred časom je v javnem pismu pozval tudi k predčasnim volitvam. Brata Ortega sta igrala ključno vlogo v sandinistični revoluciji v 70. letih prejšnjega stoletja.

Predsednik Ortega je pretekli teden v enem izmed redkih intervjujev, ki ga je dal za ameriško televizijsko postajo Fox, dejal, da paravojaške skupine financirajo opozicijski poslanci in mamilalarski karteli, pri čemer pa svojih besed ni podkrepil z nobenimi dokazi.

Protestniki so zapore hitro umaknili
Kriza, ki je hitro izginila z naslovnic svetovnih medijev, je hitro začela vplivati tudi na vsakdanje življenje. "Približno mesec dni po začetku krize je začelo primanjkovati predvsem dizelskega goriva in bencina in je cena narasla na 10 dolarjev na galono (prej slabe 4 dolarje). Nekateri supermarketi so bili na pol prazni, ampak mi je še vedno uspelo dobiti stvari, ki sem jih potreboval." Kot smo poročali, so protestniki na začetku protestov aprila na ceste postavili zapore, a so jih kmalu umaknili. "Ko so protestniki dojeli, da otežujejo življenje običajnim ljudem, so začeli spuščati v mesto tovornjake z živili in gorivom. Zmanjkuje sicer oskrbe z elektriko, ampak je uradna razlaga to, da gradijo novo transformatorsko postajo med vasjo, kjer živim, in bližnjim mestom Tolo," še pojasnjuje.

BBC je v soboto poročal, da so v Leonu odpustili več kot 40 članov medicinskega osebja, ker so oskrbeli protivladne protestnike.