Ana je na svoji stojnici skupaj z režiserjem Janom Cvitkovičem pokazala, da sta umetnost in kulinarika še kako združljiva. Na stojnici sta delila domiselno sladico, ki temelji na kruhu in mleku. Foto:
Ana je na svoji stojnici skupaj z režiserjem Janom Cvitkovičem pokazala, da sta umetnost in kulinarika še kako združljiva. Na stojnici sta delila domiselno sladico, ki temelji na kruhu in mleku. Foto:
Dogajanje so popestrili tudi glasbeniki. Foto: Nea Culpa
Kobariške štruklje so pripravljali tudi učenci. Foto: Nea Culpa
Rdeča nit dgodka so bili nonini birtohi (babičini predpasniki), kot je povedala Tatjana Humar iz LTO Sotočje. Foto: Nea Culpa
Mladi pastirčki na Jestivalu. Foto: Nea Culpa
Umetniki so s svojimi obogatili festival. Foto: MMC RTV SLO
Svoje kreacije je predstavil Borut Šulin. Foto: MMC RTV SLO
Na stojnicah so se predstavili tudi Posoški ustvarjalci. Foto: MMC RTV SLO

Pred dnevi je Kobarid pokazal, da ni le zgodovinska plat kraja tista, zaradi katere se splača obiskati mesto, temveč da je Kobarid tudi mestece, ki ima na tako majhnem prostoru kup odličnih restavracij in gostilnic ter tudi umetnikov in rokodelcev.

Za 3. Festival okusov in umetnosti so pri Lokalni turistični organizaciji Sotočje (Kobarid­ - Tolmin) sta tako okrepili sile in nastal je Jestival gastro- artfuzija ­ - preplet dobre hrane in umetnosti.

Prva dama slovenske vrhunske kulinarike Ana Roš iz Hiše Franko nadgrajeni festival ocenjuje kot odlično potezo: "Letos je festival dobil drugo razsežnost, dobil je umetniško plat, kar se mi zdi super. Iti jest nekam je ena zgodba, če narediš malo povezave z umetnostjo, pa je to nekaj, kar moramo občudovati, saj to potrebujemo v življenju. Na takšen način se izobražujemo in družimo."

Ana je na svoji stojnici skupaj z režiserjem Janom Cvitkovičem pokazala, da sta umetnost in kulinarika še kako združljiva. Na stojnici sta delila domiselno sladico, ki temelji na kruhu in mleku. Kot nakazujejo sestavine, je Ana navdih za sladico našla v filmu Kruh in mleko svojega prijatelja iz otroštva – tako Ana kot Jan namreč prihajata iz Tolmina. Obiskovalcem sta brezplačno delila sladice kruh in mleko, v zameno za podporo pa sta zbirala podpise za obnovo stadiona v Kobaridu.

Po zaslugi Hiše Franko bodo kmalu o lepotah doline Soče govorili tudi Američani, okoli 150–200 milijonov njih, saj, kot je razkril Valter Kramar iz Hiše Franko, je ameriški spletni ponudnik televizijskih in filmskih vsebin Netflix ravno na jestivalski dan zaključil snemanje dokumentarnega filma o Ani Roš, v katerem je veliko poudarka tudi na dolini Soče: "Film govori o Ani, a vključili smo tudi vse iz naše doline – od mlekarne Planika do planin Sleme in Pretovč ... Želeli smo, da ljudje vidijo, od kod izvirajo sestavine za krožnik, ki ima veliko vrednost."

Doline ni zapustil niti modni oblikovalec Borut Šulin, ki svoje kreacije ustvarja v ateljeju v Bovcu: "Ustvarjati v Bovcu je idilično – tu je mir, tišina, narava, okolje je zelo navdihujoče." Obisk Jestivala priporoča zaradi izkušenj, dobrih okusov in vzdušja: "Gre za super festival, spodbudno pa je predvsem, da se je začelo dogajati. Kobarid je lahko za vzgled ostalim mestom."

V čem je skrivnost uspeha in povezovanja Kobarida, pa je odgovorila Tatjana Humar, vodja turističnoinformacijskega centra Kobarid: "Rekla bi, da je to cena, ki jo lahko imamo povrnjeno glede na preteklost. Bili smo na prepihu vseh možnih zgodovinskih front, to je pustilo posledice – pustilo je zapuščino, ki jo ljudje znamo obrniti v svoj prid." Dodala je, na območju Slovenije ni takšne zgoščenosti restavracij, kot jih ima Kobarid.

Ob Franku (Ana Roš in Valter Kramar) sta na Jestivalu sodelovali še restavracija Kotlar (Debora von Kastelmur) in Topli val (družina Hvala in Marksl), ki zaokrožujeta kobariško "sveto trojico" gastronomije, pa domače gostilne in turistične kmetije, kot je recimo Jelenov breg pod Matajurjem. Kako pripraviti soško postrv drugače kot le ocvrto, pa so predstavili na stojnici ribogojnice Faronika, ki je v lasti ribiške družine Tolmin. Obiskovalcem so brezplačno ponujali dimljeno postrv v kombinaciji z najrazličnejšimi sestavinami, karpačo ...

Na stojnicah so ponujali še klapavice v buzari, bovške krafe, čompovo polento, palačinke, polento z golažem, joto, rostbif po angleško, tolminsko friko. Društvo rejecev drobnice Zgornjega Posočja je obiskovalce razvajalo s svojimi suhomesnatimi izdelki. Učenci osnovne šole Simona Gregorčiča so prav tako poprijeli za kuhalnico, na stojnici so prodajali jedi, izkupiček od prodaje pa bodo namenili za najpomembnejši ples ob zaključku šole ­ valeti.

Glavna kulinarična zvezda na Jestivalu pa je bil zagotovo kobariški štrukelj. Močnati jedi iz parjenega testa, domačih orehov, cimeta, grenke čokolade, masla, drobtin in rozin kobariški kulinarični mojstri posvečajo celo svoj festival, kot je povedal Gorazd Marksl iz Toplega Vala, pa jih poizkusi vsak obiskovalec Kobarida: "Štruklji so glavna zvezda Kobarida. Vsaka hiša ima svojo skrivnost, doda ščepec svojega, tako da se vsak izmed štrukljev razlikuje od drugih. Vsak kuhar pa se v sredino štruklja "podpiše" z odtisom prsta."

Tudi Valter Kramar iz Hiše Franko je hitel s pripravo štrukljev, ki so se prodajali kot za med. Komajda je našel čas za pogovor, saj je ves čas vihtel lonce na svoji stojnici: "Toliko vas je," se je začudil po tem, ko je za trenutek ošvrknil vrsto pred stojnico, kasneje pa dodal: "Nisem verjel, da bo tako velik odziv. Ves čas kličemo domov, naj prinesejo še stvari. Nisem pričakoval takšnega vzdušja na ''placu''. Toplo mi je pri srcu, ker se dogaja, ker so ljudje veseli in zadovoljni."

Kot je Valter povedal med pogovorom, z Ano v svoji kuhinji uporabljata lokalne proizvode, prav povezovanje pa je po njegovem mnenju poglavitno za kobariški uspeh: "Hiša Franko je prejela številna priznanja, a največ nama pomeni polna restavracija zadovoljnih strank, ki jima predstaviva tudi naše okolje in proizvajalce. Ravno pred kratkim sem na seminarju v tujini govoril o pomembnosti povezovanja okolja, v katerem ustvarjamo. Pomembno je, da sodelujemo med seboj, da si pomagamo, saj tako tudi kobariški turizem raste. Več kot sodelujemo drug z drugim, lepše je. Vsi imamo nekaj od tega."

Ko so kulinaričnemu festivalu dodali umetnost, so se organizatorji odločili povabiti vse, ki tako ali drugače ustvarjajo. Kot je povedala Tatjana Humar, so umetnost in kulinariko združili, ker imajo uspešne ljudi na obeh področjih, tako da so jih želeli predstaviti ljudem, jih povezati in na takšen način obogatiti prireditve, ki so po navadi preveč klasično gastronomske: "Tako umetnost kot kulinarika sta hrana za dušo. Premalo in premalo pristno uživamo, pomembno pa je, da se znamo sprostiti, saj tako prikličemo zdravje. Na Jestivalu želimo narediti užitek za vse možne čute."

Za umetniško razvajanje so poskrbeli akademski slikar in umetnik Rudi Skočir, slikarka Stanka Golob, akademski kipar Damijan Kracina, vsestranski umetnik in slikar Vasja Kavčič kot tudi likovni umetniki iz Tolmina, ki so svoja dela predstavili na različnih lokacijah v Kobaridu. Kot so povedali, so veseli, da se umetnost skozi festival, kot je Jestival, popularizira in se približa tudi tistim ljudem, ki običajno ne zaidejo v galerijo, na razstave in v muzeje.

Priložnost predstaviti svoja rokodelska dela so dobili tudi Posoški ustvarjalci, ki so se v društvo povezali na začetku letošnjega leta. Pod skupnim imenom sodelujejo rokodelci iz Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči, Bovca. Na svojih stojnicah ponujajo izdelke iz papirja, blaga, reciklirane torbe, voščilnice, kozmetične torbice, nakit, klekljano čipko, kvačkane in lesene izdelke ... Po mnenju vodje Posoških ustvarjalcev Irene Lesjak je Jestival odlična priložnost, da svoje izdelke predstavijo široki množici ljudi.

S tem so se strinjali tudi na stojnici Zdravje iz visokogorja z Lado Tuto na čelu. "Zame ni bistveno, da nekaj prodam, všeč mi je, da ljudje pridejo, povprašajo. Mislim, da takšnih stvari v Sloveniji manjka," je povedala razstavljavka, ki je z veliko vnemo vsem mimoidočim predstavljala svoje izdelke – čaje in tinkture, ki jih izdelujejo sami. Zelišča nabirajo sami v visokogorju vse od Porezna do Matajurja.

Obiskovalci so poleg ogleda stojnic in spoznavanja krajevnih izdelkov in pridelkov ter uživanja v kulinarični ponudbi lahko na ta dan vdihnili veliko umetnosti kot tudi športa – festival hrane in umetnosti je namreč sklenil festival pohodništva.

Središče Kobarida je bilo zaprto za promet. Obiskovalci so se tako lahko sprehajali od muzejev do hiš – v hiši Polonka so poleg projekcije filmov Jana Cvitkoviča tudi razstavljali nonine birtohe ali babičine predpasnike, ki so povezali obiskovalce, sodelujoče in organizatorje ­ na osrednjem trgu so namreč vse generacije ustvarjale svoje festivalske predpasnike.

Niti dežne kaplje, ki so se nad Kobarid spustile v poznih popoldanskih urah, niso uničile festivalskega vzdušja, ravno nasprotno – ob celodnevnem odzvanjanju zvonika na cerkvi, s pogledom na mogočne planine, se je kobariški Jestival ob dežnih kapljah in temi ter s podelitvijo nagrad in vrhuncem večera, opernim petjem, ki so ga na kobariškem trgu slišali prvič ­ nastopili so Anja Skočir, Marjetka Luznik in njen kvartet solopevcev ­, zaključil v velikem slogu.

"Zdi se mi, da so vsi, ki so se na ta dan udeležili festivala – razstavljavci, kulinariki, rokodelci – z nami naredili čudovito zgodbo. Prišli so, da obogatijo ta dan," je bila ob koncu Jestivala zadovoljna Tatjana Humar, ki je na vpašanje, kaj pripravljajo na naslednjem Jestivalu, povedala: "Hrana za dušo in telo bo vsekakor, drugo pa naj ostane presenečenje ..."