Ugotovitve? Pravijo, da so najboljše stvari v življenju brezplačne. No, pri krofih pozabite na to. Ugotovitev #2: da smo pozabili na tisto rakijo za pokrofovsko hitrejše razgrajevanje, je bila res velika napaka. Kot smo rekli, to ni lahko delo.

Dan ne bi mogel biti primernejši za "veliko MMC-jevo ocenjevanje", kot je bil delovni naslov projekta. Debeli četrtek. Nekateri so lepo vreme izkoristili za razmigavanje, vzpon na hrib, morda smučanje. Mi smo se zaprli v skoraj neprepustno RTV-jevo sejno sobo brez oken, samo z brlivkami, ki so osvetljevale naše bakanalije.

Za čim bolj merodajen vzorec smo sestavili kar se da raznoliko ekipo - novinarko kulturne redakcije, ki v predalu skriva nečloveško zalogo gumijastih bombonov, v ameriške cupcakese in cheesecake zagledano novinarko zabave, sirofobnega lektorja, ki vedno naroča vaniljev sladoled, novinarko notranjepolitične redakcije, za katero ime "torta" zasluži samo mamina ("Vse drugo so peciva, oblikovana v krog!"), gospodarskega novinarja, ki išče največji iztržek za svoj finančni vložek, in spodaj podpisano urednico kulinarike. Ki ni privrženka sladkega - zlasti če pride v paketu "10 za ceno 5".

Od najbolj znanega do veganskega
Vzorci? Skušali smo zajeti vse najbolj znane in najbolj prodajane krofe, žal smo se morali odreči številnim dobronamernim namigom kolegov ("Prisežem, najboljši so v pekarni XY v Spodnjem Dupleku!"), ker, no, preprosto več kot osem vzorcev tudi na tešče ni šlo.

Skratka, na koncu so bili v ocenjevanje zajeti naslednji krofi: Trojane, Slon, Žito, Spar, Don Don, Lidl, Hofer in pirin veganski iz Ajdovega zrna na Trubarjevi. Ta zadnji je bil bolj preizkus za nas, ali se lahko znebimo predsodkov, da mora biti krof nujno, no, krofast. Vsi krofi so bili polnjeni z marelično marmelado, vsi kupljeni isti dan, noben ni šel iz davkoplačevalskega proračuna.

V grobem smo se osredotočili na tri oziroma štiri ocenjevalne parametre - videz, aromo, okus (in marmelado). Pri videzu smo si bili tako rekoč popolnoma enotni - najbolj sta se idealni krofovski obliki približala Sparov in Don donov krof. Ravno prav velika, pravilno okrogla, z enakomernim rumenim obročkom in lepo zlatorjavo zapečena. Ocena: 4-5.

Slonu se je oblika pri transportu popolnoma izmaličila, res pa je, da je to tudi znak svežine krofa, tako da mu težko zamerimo - zlasti ko smo skušali zarezati v suhljato, nepremično obliko diskontskih krofov. Trojanski je preprosto prevelik. Moteče prevelik. Kot ženska s silikonskim oprsjem, ki je pretiravala za košarico ali dve. Pirin vegan pa kot da je iz drugega filma. Temen, povsem brez obročka, s pikčastim odtisom namesto sladkornega posipa. Saj bi ga označili za praktično shujševalnega, če se ne bi svetil od maščobe.

Nosni preizkus
A saj veste, videz vara. In že pri aromi se je malce bolj pokazalo, kam pes taco moli. Sparov je bil s popolnoma solidno (povprečna ocena 3-4) aromo še vedno v igri za visoka mesta, popolnoma nearomatični vegan, ki je za nameček oddajal še vonj po prežganem olju, je ostajal trdno zasidran na zadnjem mestu. Prav nič bolje se nista odrezala oba tuja diskonta, ki sta še najbolj dišala po plastiki, v katero sta bila ovita. Povprečna ocena 1,5.

Pri trojanskem krofu je bojda zelo odvisno, na katero rundo naletiš. Mi smo očitno na tisto, kjer je bil vonj po prežganem olju žal kar precej občuten in je nadvladal nad aromami naravnih surovin, ki jih v gostišču na vrhu prelaza med Štajersko in Kranjsko sicer uporabljajo že pol stoletja. Slonov krof s 40-letno tradicijo in omamnimi dišavami po svežem kvasu, limonini lupinici, vanilji in rumu je bil tako tu prepričljivi zmagovalec. Povprečna ocena: čista petica.

In še najtežji del. Okus, mehkoba, tekstura, povezanost z marmelado. Tu je malce razočaral obetavni Sparov krof, povzpel pa se je neprivlačni vegan. Predvsem zato, ker smo od njega tako malo pričakovali.

Preskočite: Hofer, Lidl, Žito
Nečastno zadnje mesto je zasedel Hoferjev krof, nad katerim je bil del naše ekipe tako razočaran, da se mu niti ocene ni ljubilo podeliti. Marmelada umetnih arom, testo povsem izsušeno, težko, zbito, nearomatično. S ceno 60 centov se niti med najcenejše ni uvrstil, tako da - odsvetujemo.

Le za odtenek bolje se je odrezal Lidlov primerek, ki pa je imel podobne težave kot Hoferjev - generično testo za množično proizvodnjo, očitno brez naravnih surovin ali z malo njih, zbit, suh, tudi marmelada ni bila omembe vredna. Je pa s ceno 29 centov daleč najcenejši od vseh.

Veliko razočaranje je bil tudi Žitov krof (44 centov v Mercatorju). Suhljat, z rahlim priokusom, kompaktnim testom, ki ga kar žvečiš in žvečiš, za nameček pa še precej skop z marmelado.

Don donov je bil hitro pozabljiv krof, pri katerem očitno skoparijo z jajci, da o dišavnicah, kot so vanilja, rum in limonina lupina, niti ne govorimo, ampak s pomanjkanjem teh se spopadajo prav vsi testirani komercialni krofi. Sicer pa povsem solidno, še posebej za ceno 44 centov, kolikor smo zanj odšteli v Mercatorju.

Sparov (prav tako 44 centov) je resda več obetal, kot je prinesel okus, še vseeno pa je bil v primerjavi s predhodniki lepo rahel, tako da ni bilo nevarnosti, da bi obtičal nekje sredi grla do konca popoldanske izmene koga izmed nas. Zlata sredina.

V boj proti predsodkom
Pri pirinem veganu (mimogrede, v Zlatem zrnu ponujajo še kamutov veganski krof) so se mnenja ocenjevalne ekipe najbolj razlikovala, čeprav ne toliko, ali je užiten ali ne (odgovor je, da sploh ni slab, še zlasti za izdelek, ki mora konkurirati beli moki, jajcem in mleku), ampak ali se ga sploh da primerjati z istimi parametri. Kot je ocenila kolegica iz kulturne redakcije: "To je povsem druga žival."

Novinarka Zabave ga je primerjala bolj s kruhom kot krofom in v resnici je bil daleč najmanj sladek od vseh in nearomatičen, je pa bila skorja precej oljnata, tekstura pa razmeroma zbita - a za čuda ne najbolj suha. Za gospodarstvenika, ki ga je od vsega začetka sumničavo ogledoval, je bil na koncu prijetno presenečenje, za notranjico pa veganski krof pač ni krof. Končna razsodba? Če nimate 1001 alergije, za 1,65 evra jejte raje pravo zadevo.

Trojane vs. Slon
Kar nas pripelje do Trojan in Slona. Polstoletna tradicija proti 40-letni tradiciji. Oba sta med dražjimi, za prvega se boste morali zapeljati ven iz udobja prestolnice, drugega lahko dobite samo v prestolnici. In samo deset dni na leto.

Trojanski krof je tako rekoč že del narodne dediščine in zaščitni znak gostišča, v katerem so se svoj čas ustavljali furmani in popotniki. V pustnem času naredijo na Trojanah okoli 100.000 krofov, hranilna vrednost enega se giblje med 400 in 600 kalorijami, recept se ni spreminjal od začetka, izdelujejo jih ročno, krofe pa cvrejo v 12 metrov dolgem cvrtniku s 600 litri olja.

Prvo, kar pade v oči, je velikost. Kar je za ceno 1,20 evra dobrodošlo, ni pa dobrodošlo, da velikosti ne prilagodijo tudi količine marmelade, ki jo je v krofu nesorazmerno malo. Tekstura je sicer takšna, kot mora biti - mehka, rahlo žvečljiva, prav nič suha, pri surovinah ni bližnjic, marmelada odlična, žal pa je aromo tokrat povozila prežganost olja. Končna ocena? Nad povprečjem, a predimenzioniran.

Soglasni zmagovalec
Zmagovalec je bil razglašen soglasno - kar je v redakciji redkost. A Slonov krof resnično izstopa med preizkušenimi. Že arome so božanske, tekstura tako krasno mehka, da ga ne moreš prinesti domov nezmečkanega, in eden redkih, ki bi ga pogojno lahko jedel še naslednji dan. Vaniljo zavohaš že na polovici Čopove ulice (stojnica stoji samo med 1. in 10. februarjem), recept za testo, ki si ga je izmislila slaščičarka hotela Slon pred štirimi desetletji, pa ostaja nespremenjen.

Čutijo se aromatičnost ruma in limonine lupinice, sveža jajca, polnilo pa je pri Slonu strogo klasično - samo (Presadova) marelična marmelada. Skratka, če se že vdajate pregreham ocvrtega belega kvašenega testa, potem to počnite v slogu.
Seveda, imeli smo nekaj pikolovskih opazk - neproporcionalna delitev marmelade (v enem krofu je ta kar tekla iz njega, v drugem so jo, ugibamo, odmerjali s kapalko), s ceno 1,80 evra je bil Slonov kar šestkrat dražji od Lidlovega, popustov na količino pa ne dajejo, a na koncu je najbolje skleniti s citatom kulturniške kolegice Ane Jurc, ki je naše veliko vzdržljivostno tekmo povzela takole:

"Plemenit poskus, a naiven v predpostavki, da človek lahko poje osem krofov in se nekje po tretjem ne začne spraševati, kje in kdaj je šlo v življenju vse narobe, da je pristal v tem peklu transmaščob. Naj se ve: poskušali smo, a nam je spodletelo - ampak v velikem slogu. Nocoj gremo spat z razbolelimi trebuhi, da vam povemo, kar veste že od prej: kupite krof iz Slona."

In še z besedami samooklicanega kulinaričnega utilitarističnega pragmatika, kolega Andreja Čeboklija iz gospodarske sekcije: "Zdaj bi jedel grah in meso."