Jasmina Jamnik je dolgoletna voditeljica Dnevnika. Foto: Adrijan Pregelj
Jasmina Jamnik je dolgoletna voditeljica Dnevnika. Foto: Adrijan Pregelj

Oddaja EkstraVisor je na sporedu enkrat na tri mesece. Prva oddaja z Jasmino Jamnik bo na sporedu v četrtek, 18. marca, osrednja tema bodo stečaji. Z voditeljico smo se pogovarjali o novih izzivih in preteklih izkušnjah, ki jih je v več kot 20 letih nabrala pred televizijskimi kamerami.

Koncept oddaje je postavila Lidija Hren. Foto: Televizija Slovenija
Koncept oddaje je postavila Lidija Hren. Foto: Televizija Slovenija

Kako se je začelo vaše sodelovanje z EkstraVisorjem?
Poklicala me je odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič. Pozneje sem izvedela, da je bila to ideja Lidije Hren, ki je vodja in avtorica oddaje, saj je pred leti postavila celotno ekipo EkstraVisorja. Takoj sem rekla, da je to nekaj, kar me zanima, saj predstavlja dodano vrednost novinarstvu. V teh časih to še posebej potrebujemo. Nekaj časa je še trajalo, da smo ugotovili, kako si zamišljamo sodelovanje, in smo našli skupni jezik.

Kako je potekalo iskanje skupnega jezika?
To bo moj prvi projekt z njimi. Sam začetek nastajanja oddaje sem sicer zamudila, tako da sem padla v temo, ki so jo izbrali − to so stečaji. Vedno čutim, da je treba narediti neko dodano vrednost, nekaj je treba raziskati in priti do novih spoznanj. Informacije so danes povsod dostopne, zato ljudje potrebujejo ozadja. To je tudi razlog, da mi je bil ta projekt že prej všeč. Moja edina želja je bila, da v projekt ne vstopam le kot obraz, ki se v oddaji zgolj pojavi, ampak da sem poleg pri celotnem procesu nastajanja. Poleg vodenja Dnevnika se tako trudim biti z njimi, skušam sodelovati s svojimi viri in prinesti nove informacije. S tem namreč kot voditelj dobiš suverenost pri temi, ki jo vodiš. Razen zamude pri prvem tednu tako z njimi sodelujem od začetka skozi vse faze. Pri naslednji oddaji, ki bo predvidoma junija, pa bom lahko sodelovala popolnoma od prvega koraka.

Kaj je EkstraVisor?

EkstraVisor obstaja od leta 2016, že za prvo oddajo je prejel nagrado čuvaj. Kako ste v prejšnjih vlogah spremljali delo te preiskovalne skupine?
Verjetno je bila prva oddaja o medicinskih pripomočkih res daleč najodmevnejša, vloženega je bil res ogromno dela, šlo je za pristno preiskovalno delo oziroma podatkovno-preiskovalno novinarstvo, ki ga je pri nas malo. Kolegi so po obsežnem zbiranju informacij ustvarili celo lastne baze podatkov, ki so jih tudi javno objavili, da so še danes na voljo za raziskovanje vsem, ki se lotevajo te teme. In odmevalo je njihovo delo zato, ker je imelo posledice, ker je razkrilo napake z dejstvi, ki niso piščali dvoma, in ker se je zato v družbi nekaj spremenilo na bolje. To bi dolgoročno v novinarstvu rada počela tudi sama. Dnevnik je nekaj popolnoma drugega, ima drugačen adrenalin, ker je treba biti hitro odziven, časa je malo, ljudem ponudi vse pomembne informacije, ki jih je prinesel dan. EkstraVisor pa je bolj tek na dolge proge, je iskanje vzrokov, ozadij, vrtanje v globino. Izkupiček je manj predvidljiv, je drugače vznemirljivo delo. Glava drugače dela, tudi osebnostno mi ustreza, da se lahko bolj poglobim v temo.

EkstraVisor bo z novo voditeljico prvič na sporedu 18. marca. Foto: Adrijan Pregelj
EkstraVisor bo z novo voditeljico prvič na sporedu 18. marca. Foto: Adrijan Pregelj

Ali je oddaja o stečajih že postavljena?
Tako je. Tema stoji, smo v sklepni produkcijski fazi, terenska snemanja so končana, prispevki dobivajo v montaži še vizualno, zvočno in grafično opremo. Zdaj začenjamo postavljati še zasedbo gostov, ki bo z debato v studiu nadgradila doslej opravljeno delo.

Kako je bila tema izbrana?
Tema je zelo aktualna, lotili smo se tega, kar nas čaka po zdravstveni krizi – ekonomske in socialne stiske. Ogromno podjetij obstaja samo še zato, ker so dobila državno pomoč. Te pomoči ne morejo biti večne, država jih ne po zmogla podpirati v nedogled. Kaj se bo zgodilo, ko bo konec te pomoči? Napoveduje se val stečajev, Evropa se na to že pripravlja. Slovensko kolesje stečajev je v marsičem problematično, saj poznamo stečaje, ki trajajo tudi desetletja, zato smo šli raziskat, kaj se podjetju zgodi, ko pade v proces stečajev: zakaj so nekateri stečaji tako dolgi? Kaj so vzroki? In komu to koristi?

Nekaj časa je vodila tudi Tarčo. Foto: Televizija Slovenija
Nekaj časa je vodila tudi Tarčo. Foto: Televizija Slovenija

Vodili ste že sorodno oddajo, Tarčo. Kako lahko primerjate ustvarjalni proces Tarče in EkstraVisorja?
Izkušnja je na neki način podobna, ampak ko jo gledaš iz drobovja, je Tarča vseeno popolnoma drugačna kot EkstraVisor. Sta oddaji s popolnoma različnim formatom, čeprav je forma na zunaj morda podobna – še na sporedu sta v istem terminu. Obe oddaji javna televizija absolutno potrebuje. Tarča je tedenska debata o najbolj perečih aktualnih vprašanjih, to je garaško delo. Kolegom zelo pogosto uspeva dobro nadgraditi tedenske teme in nas prikujejo pred zaslone. EkstraVisor deluje kot preiskovalno novinarstvo bolj na dolge proge, ni toliko vezan na dnevne, tedenske dogodke. Zaznava težave v družbi in skuša odkriti vzroke zanje, tudi krivce, na podlagi dejstev. Podatkovno preiskovalna skupina veliko časa porabi za zbiranje podatkov, ki jih nato analizira, oplemeniti in nato predstavi. Potem pa je čakanje, ali se bo kaj spremenilo, ali se bodo odgovorni zganili. Oddaji sta si najbolj podobni v studijskem delu in v vlogi voditelja, ki vodi debato z več sogovorniki, ki so odločevalci in imajo vpliv.

Razlika pa je najbrž še večja, če vodenje obeh omenjenih oddaj primerjate z Dnevnikom, kjer so tirnice veliko bolj fiksne.
Dnevnik je spet tretje vesolje (smeh). To ni pogovorna oddaja, vseeno pa predstavlja izjemen zalogaj – za vso ekipo, ki jo ustvarja, in za voditelja, ki opravljeno delo na koncu predstavi. Novic je ogromno, čas za pripravo kratek, prostora za napake ne sme biti. Ogromno sem se naučila iz vodenja Dnevnika. S Tarčo sem se priučila, kako v nekaj dneh obvladati temo do te mere, da jo lahko – potem ko jo že obdela dnevno kolesje – v pogovoru z gosti v studiu nadgradiš. Z voditeljskega in novinarskega vidika je bil to zame res velik korak, sploh z vidika, kaj vse zmorem in kaj vse bi lahko še počela. Ta korak mi bo pri EkstraVisorju prihranjen, sem pa zato s to oddajo prvič res blizu preiskovalnemu novinarstvu.

Med vodenjem Dnevnika. Foto: MMC RTV SLO
Med vodenjem Dnevnika. Foto: MMC RTV SLO

Voditelj tovrstnih oddaj vedno hodi po ozkem robu. Na eni strani skrajnosti lahko sogovorniku pušča dolge 'PR-ovske' monologe, na drugi strani pa lahko nevljudno prehitro skače v besedo. Kako loviti to ravnotežje?
Včasih je res težko najti to razmerje, ampak cilj in bistvo sta vseeno to, da gledalec izve nekaj novega. V pogovornih oddajah se vedno trudim gledati z vidika gledalca. Zato skušam v času, ki nam je odmerjen, od sogovornikov dobiti konkretne odgovore. Res pa je, da so sogovorniki različno vešči, tudi v izogibanju odgovorom, včasih ga dobiš, včasih pa ne (čeprav se trudiš z več podvprašanji). Absolutno pa je bistveno manj stvari odvisnih samo od voditelja. Dnevnik je bolj postavljen, po formi zelo omejen, besedila pišeš sam in jih tudi interpretiraš. Dnevnik je bolj predvidljiv, a tudi v tem je čar.

Zanimata vas sociala in zdravstvo. Lahko pričakujemo v naslednjih oddajah teme iz teh področij?
Verjetno bo to prišlo nezavedno. To me osebno res najbolj zanima, to me je v družbi vedno najbolj ganilo in jezilo. Verjetno bom kdaj predlagala kaj tudi v tej smeri, gotovo pa teme nikoli ne bodo šle le skozi moje oči. Imamo urednico in raziskovalce. Ti so pred mano obdelali že kar nekaj raznolikih tem, treba je biti tudi aktualen. EkstraVisor je timsko delo in pravzaprav ne gre toliko za to, kaj je všeč komu od nas, kot za to, da v družbi zaznamo stvari, ki ne tečejo prav, ki ne delujejo, in se vanje poglobimo.

"Če je nekdo predstavljen kot seksualen, še ne pomeni, da je nujno tudi objekt"

Ali med voditelji sorodnih oddaj poteka evalvacija vodenja, kjer si poveste, kaj delate dobro in česa ne?
Najbolj suvereno lahko glede na dosedanje izkušnje govorim seveda o Dnevniku. Med seboj si seveda kaj povemo, pokomentiramo vsebino in iščemo načine, kako bi lahko kaj izboljšali, ljudem bolje predstavili, kaj nas voditelje moti in podobno. Vsak ima svoj slog, a Dnevnik je predvsem forma. To je oddaja, ki naj ne b igledalca motila z osebnimi željami in idejami. Dnevnik mora slikovno in vizualno podpreti informacijo, ki je gledalcu čim bolj jasno podana. Oblika in kadri so predvidljivi, z ničimer naj ne bi šokirali, da ne bi zasenčili bistva – novice. Zato verjetno debate o tem niso tako obsežne kot pri pogovornih oddajah. Ko sem delala Tarčo, smo dan po oddaji ocenili delo, ugotavljali, kaj bi lahko naredili drugače in bolje. Pričakujem, da bo pri EkstraVisorju potekala podobna evalvacija.

Verjamem, da najbrž ne želite posnemati drugih voditeljev in želite ostati Jasmina Jamnik. Ali vseeno obstaja kakšna lastnost pri drugih voditeljih (domačih in tujih), za katero si rečete, da bi to radi imeli/uporabili tudi sami?
Ne, težko bi pri drugih voditeljih izpostavila kakšno posebno osebnostno lastnost ali način vodenja. V skoraj 20 letih sem že poskusila kaj takega, kar ni prišlo iz mene, a nato se mi je zdelo, da je to na ekranu delovalo neiskreno, in se nisem prav dobro počutila. To sem na začetku kariere nekajkrat uporabila, zdaj pa ne več. Ko opazujem druge medije, si predvsem želim, da bi imeli več tehničnih možnosti in podpore. Da bi dolgoročno ekipo EkstraVisor tako okrepili, da bi lahko še bolj kot doslej podprla tudi naše dnevne vsebine. Ena najljubših oddaj mi je BBC-jeva Outside Source, ki goji format, ki je zelo aktualen, moderen in preprost. Voditelj Ros Atkins je simpatičen in sproščen. Dnevne novice osvetlijo na dinamičen način, s tehtnimi komentarji in sogovorniki. Vsaj na prvi pogled oddaja deluje celo nizkoproračunska, a če se malo poglobiš in raziščeš, ugotoviš, da zadaj stoji zelo široka ekipa, ki ima veliko producentov in raziskovalcev. To je njihova dodana vrednost, saj odlično povežejo rep in glavo. Ko se nekaj zgodi, spoznaš tudi del zgodovine in ugotoviš, zakaj smo se znašli na tem mestu in kam gremo.

Na RTV Slovenija je najprej začela delati v eksperimentalnem programu. Foto: MMC RTV Slovenija
Na RTV Slovenija je najprej začela delati v eksperimentalnem programu. Foto: MMC RTV Slovenija

Ko omenjate ta žanr, obstaja še kak drugačen, ki bi se ga morda sami radi lotili čez nekaj let?
Moja pot na Televiziji Slovenija je zdaj že kar dolga in pestra. Srečo imam, da mi na tej poti ni bilo nikoli dolgčas. Praviloma se na približno tri leta odpre neki projekt, kjer dobim novo priložnost, poskusim nekaj novega in imam občutek, da napredujem. Mogoče ravno zaradi tega nikoli nisem premišljevala, kaj vse bi še rada počela, oziroma kaj pogrešam pri svojem delu. Z leti se morda ne vidim več toliko v dnevnih temah, ampak bolj v daljših časovnih obdobjih. Morda me bo to nekoč peljalo v dokumentarne filme, a za zdaj se mi zdi, da bo že EkstraVisor potešil omenjeno željo. Preiskovalno novinarstvo je tek na dolge proge. Treba je imeti močno motivacijo, saj neko informacijo lahko obrneš šestkrat in na koncu nastane nekaj dobrega ali pa tudi ne. V zadnjih letih je rasla ta želja, da se v nekaj res dobro poglobim in spoznam.

Svet televizije ste najprej spoznali na Kanalu A, na avdicijo ste se prijavili, ker na fakulteti niste opravili izpita. Ste pogosto impulzivni? Oziroma drugače − si večkrat želite na podoben način popraviti dan?
Mislim, da sem padla na izpitu pri profesorju Berniku. S sošolko sva rekli, da si na tak način ne bova zapomnili dneva, in sva odšli na avdicijo. Moja televizijska pot se je začela res na tak način. Kar pa se tiče popravljanja dneva − če bi se znala vedno tako zamotiti, bi bila neskončno vesela (smeh). Po naravi sem sicer zelo 'ziheraška', vnaprej skušam preprečiti vse črne scenarije. Podobno je bilo tudi na fakulteti, ko sem padla na izpitu, je bilo to res velikansko razočaranje. Avdicija je bila res impulzivna. Pozneje nisem nikoli storila kaj podobnega, kar bi mi tako zelo spremenilo življenje.

Pred leti je igrala v KD Janez Jalen, fotografija je nastala pri predstavi Stevardesa. Foto: KD Janez Jalen
Pred leti je igrala v KD Janez Jalen, fotografija je nastala pri predstavi Stevardesa. Foto: KD Janez Jalen

V kakšni kondiciji je slovensko novinarstvo?
Glede na težke čase in okoliščine je v dobri formi. Ves čas vznikajo neki novi projekti in spletni portali. Ljudje si iščejo poti, da ohranjajo bistvo novinarstva, to me navdihuje! Današnji časi res niso lahki, a to ne velja le za novinarstvo. V enem delu sem optimistka, čeprav me vedno skrbi, kako jim bo uspelo preživeti v novih platformah. Želim si, da bi mediji, kot je RTV, znali prepoznati raziskovalno novinarstvo kot pravo pot. Tekmovati v poplavi novic, ki so v trenutku dostopne na vseh portalih, je sicer ena (nujna) pot, a vedno bo treba imeti tudi dodano vrednost. Ekipe, kot so EkstraVisor, so zelo pomemben člen vseh večjih medijskih hiš, ki želijo ponuditi več ozadja. Vesela sem, da je Lidija Hren postavila ta projekt, hiša pa ga podpira. Upam, da bo to tudi v navdih drugim, ki se borijo, da bi novinarstvo ostalo pomemben del naše družbe. Časi niso rožnati, na vseh ravneh smo deležni pritiskov in se z njimi spopadamo na različne načine. Vesela sem, da ljudje kljub vsemu delajo presežke, da o njih govorimo in jih spremljamo.

Kako pa potem gledate na to, da je v zadnjem času kar nekaj ljudi, ki so puščali opazne sledi v novinarstvu, odšli v druge vode (PR, politika ali pravo)?
Za vse kolege, ki odhajajo, sem vesela na osebni ravni. Ne morem pa reči, da sem iz novinarske perspektive prav vesela, če gredo v politiko. S tem nam nehote naložijo neko breme, tudi zamajejo zaupanje ljudi v neodvisno novinarstvo. Čeprav so res življenjske poti posameznika, a odhodi v politiko pač puščajo slab priokus. Takšni in drugačni odhodi so v novinarstvu stalnica, javna medijska hiša tu ni izjema. Morda bo odhodov manj tudi, če bodo videli dobre zgodbe in projekte in imeli občutek, da lahko s svojim delom kaj spremenijo. A tako poglobljeno delo zahteva tudi finance in dovolj veliko ekipo. To je lahko motivacija, da lahko na novinarskem trgu tekmujemo za dobre, kakovostne kadre. Tako kot lahko tekmujemo z res fantastično dopisniško mrežo in dokumentarnim programom na primer. Tu smo lahko konkurenčni, pri plačah pač nismo.