Cerkev Svete trojice na vrhu Fijolčne gore. Foto: Žana E. Čeh
Cerkev Svete trojice na vrhu Fijolčne gore. Foto: Žana E. Čeh

Do Vrhnike ni zapleteno priti. Tja se lahko pripelje po avtocesti A1, z zavojem na izvoz za Vrhniko. Če pa morebiti manjka vinjeta, na pomoč lahko priskoči pot po "stari" cesti, ki pelje med številnimi polji, ki napovedujejo tudi zelenost same Vrhnike. Čeprav je mesto večinoma v modrem območju, obstajajo tudi brezplačna parkirna mesta blizu bencinske črpalke in lokala Nauportus. Na stičišče Barja in Krasa peljejo tudi avtobusni liniji LPP-ja številka 47 in 48 ter medkrajevni avtobusi.

V kratkem času se da veliko videti. Med koncem tedna, predvsem v lepem vremenu, se splača odpraviti na nekajurni sprehod po kraju, ki je prežet z zgodovino in se lahko pohvali s svojimi predanimi prebivalci, številnimi cerkvami in dih jemajočo naravo. Hkrati skriva številne anekdote in legende. Poleg tega ga je izjemno zaznamovalo tudi življenje in delo največjega slovenskega pisatelja in dramatika Ivana Cankarja. Na skoraj vsakem koraku srečamo njegovo ime in podobe.

"Vrhnika, prečuden kraj!"

Cankarjev kip danes razmišlja ob novi cesti. Foto: Žana E. Čeh
Cankarjev kip danes razmišlja ob novi cesti. Foto: Žana E. Čeh

"Na Vrhniki sem ponosna predvsem na Cankarja – brez njega Vrhnika ne bi bila to, kar je. Vrhniki je dal pečat skrivnostnosti in vedno ga ponosno citiram: ’Vrhnika, prečuden kraj!’, mi pa smo temu dodali še ’vseh norcev raj’," je dejala Ajda Ratković, ki je doma na Stari Vrhniki.

Sprehod se lahko začne že pri sedečem kipu "mislečega" Cankarja, ki stoji ob Tržaški cesti. Na istem mestu se je avtor v svojem otroštvu igral na hlodih. Med potjo do Cankarjeve enajste šole pozornost vzbudi tudi Lavrenčičeva hiša, ki je ena izmed najpomembnejših in najstarejših stavb na Vrhniki, stoji pa na Cankarjevem trgu 1. Tam je leta 1728 prenočil avstrijski cesar Karel VI.

Enajsta šola je potekala pod mostom, ki vodi do Borovnice, Cankar je v njej v svojih mladih letih z igro in odkrivanjem zakladov Ljubljanice dobil izkušnje, ki mu jih šola in družina nista nudili. Na Vrhniki deluje tudi osnovna šola, ki nosi avtorjevo ime, obkrožajo pa jo številni barviti posterji njegove podobe.

Na poti do Cankarjeve hiše pogled ukrade tudi Vrhniška sodnija, ki je bila postavljena že v času Trubarja. V notranjosti je Sodnijski trg, kjer ljudje še vedno trgujejo ali prirejajo različne prireditve, zanimivo si je predstavljati, kako so v zgornjih prostorih nekdaj svojo kazen služili zaporniki, med katerimi se je, najverjetneje zaradi političnega besedičenja, znašel tudi naš brkati pisatelj.

Kmalu se nad cesto, ki pelje mimo cerkve sv. Lenarta, dvigne zloglasni klanec, kjer danes stoji Cankarjeva hiša. Prvotna stavba je sicer 1879 pogorela, zato se je družina Cankar selila po vsej Vrhniki. V njej je danes manjši muzej, ki predstavlja takratne življenjske pogoje revnejše družine. Pot k hiši usmerjajo Cankarjevi profili, katerih pogled je usmerjen proti njej.

Pogled Cankarjevega profila je usmerjen proti njegovi rodni hiši. Foto: Žana E. Čeh
Pogled Cankarjevega profila je usmerjen proti njegovi rodni hiši. Foto: Žana E. Čeh

Fijolčna gora in starinskost stare ceste

Vrhniške hiše, ki so okrašene z bohotnim raznobarvnim cvetjem, med potjo do cerkve Sv. trojice popestrijo slaven klanec. Breg, ki so ga že od nekdaj krasile vijoličaste cvetlice, s ciklamami še vedno upravičuje svoj nekdanji naziv Fijolčna gora. Po legendi naj bi na tej gori pastirica pasla ovce, nekega dne pa so vse izginile. Našla jih je vrh gore, zbrane okoli podobice Svete trojice. To se je večkrat ponovilo. Podobico je pastirica odnesla duhovniku, ta jo je spravil v svoj molitvenik. Ne glede na to se je podobica znova pojavila na gori, to je služilo kot znak, da morajo tam postaviti cerkev v čast Sveti trojici.

Na poti stare vrhniške ceste se med hišami poraja občutek, kako je bila Vrhnika videti in delovala nekoč ter kako obrtniško je bila usmerjena: "Stara cesta kljub številnim lokalom s svojimi ozkimi ulicami in zgradbami še vedno daje vtis starinskosti in vsakič, ko se sprehajam po njej, imam občutek, kot da sem se vrnila v Cankarjeve čase," je navdušeno povedala Ajda.

Na tej cesti je še vedno eden izmed edinih še delujočih čevljarjev, ki je uspešno zakrpal čevlje številnih, v pekarni ponujajo slastne vrhniške piškote. V trgovinah (ne samo na Vrhniki) pa se lahko najde tudi jelenov kruh, ki ga je ’izumil’ Starovrhničan. Na koncu ceste se v daljavi vidi 733 metrov visoka vzpetina Planina, na kateri stoji 22 metrov visok lesen razgledni stolp: "Vrhniko cenijo tudi športni navdušenci, ki se radi odpravijo v naravo. Za planince je idealna Planina nad Vrhniko, kolesarji imajo nešteto možnosti za kolesarske podvige okrog Vrhnike," je še dodala Ajda.

Pečat rimskega obdobja

Na poti proti vrhniškemu pokopališču se namenimo mimo mimo ljubezen izpovedujočega grafita "Ljubim te, Ida" in cerkve sv. Pavla. Veliko pokopališče, posejano s številnimi cipresami, zaznamuje tudi ohranjeni stolp poznorimske trdnjave. Ta je stala na poti pomembne rimske ceste Oglej (Aquileia) – Ljubljana (Emona). Blago iz Italije so tu preložili na ladje, ki so plule po Ljubljanici, pomembna trgovska postojanka se je imenovala Nauportus. Trdnjava je bila sicer peterokotne oblike, na njenem območju pa so našli številne najdbe in zaklade, ki se jih lahko ogleda v Kulturnem centru Vrhnika na razstavi Moja Ljubljanica. Na Vrhniki se sicer najdejo tudi drugi ostanki rimske zgodovine.

Ostanki še dane opominjajo na obstoj nekoč mogočne trdnjave. Foto: Žana E. Čeh
Ostanki še dane opominjajo na obstoj nekoč mogočne trdnjave. Foto: Žana E. Čeh

Zelena Vrhnika, izvir Ljubljanice

Makadamska pot, obdana s travniki in drevesi, vodi do Močilnika, enega izmed izvirov Ljubljanice. Z njim je povezana ena izmed najbolj znanih legend. Zgodba pravi, da je skupina junakov, imenovanih Argonavti, v obdobju pred trojansko vojno na ladji Argo spremljala Jazona na otok Kolhido, kjer naj bi bilo spravljeno zlato runo. V begu pred zasledovalci jih je pot s Črnega morja zanesla na reko Donavo, Savo in posledično Ljubljanico. Močilnik pa je mesto, kjer se je njihova plovba končala. Ladjo so morali razstaviti in jo po kopnem prenesti do Jadranskega morja in se tako vrniti v Grčijo.

Pomorci so na tem mestu plutje zamenjali za hojo. Foto: Žana E. Čeh
Pomorci so na tem mestu plutje zamenjali za hojo. Foto: Žana E. Čeh

Pogled se odpre tudi na okoliške majhne vrtove in nekaj krav, ki pripomorejo k še večjemu občutku odmaknjenosti od mestnega betona in potrdijo Ajdino trditev: "V primerjavi z večjimi mesti daje Vrhnika občutek domačnosti." Naslednji postanek predstavlja še en izvir Ljubljanice, Retovje, ki se vije pod mostom, na vodi pogled zastane sam od sebe. Ajda je priznala, da je Retovje "kraj, kjer si vedno popolnoma zbistri glavo in naužije miru". Po prečkanju mosta se iznad tal dvigne visoka previsna stena plezališča Retovje, ki je primerna za vse neustrašne plezalne navdušence. "Očetov bratranec jo je preplezal kar brez vrvi," je še dodala.

Primeren kraj za počitek se lahko najde na majhni "plaži" ob Ljubljanici, katere hlad se posebno v poletnih dneh prileže. Na poti do tja so tudi poučne table, ki obrazložijo, da je Retovje izvir Velike Ljubljanice, Močilnik pa Male Ljubljanice. Od sotočja dveh Ljubljanic pri Verdu pa se reka imenuje samo Ljubljanica. Seveda se številnim izvirom Ljubljanice na Vrhniki pridružuje tudi Bistra.

Osvežitev v srcu Vrhnike med Vrhničani

Po vrnitvi na Novo cesto se lahko ohladite s pivom v kraftpivovarni HumanFish, ob cesti pa nam pogled s svojo spektakularno zunanjostjo ukrade tudi Kunstljeva vila, ki je bila zgrajena za premožnega vrhniškega trgovca z lesom.

Kunstljeva vila pozornost pritegne s svojo zanimivo zunanjostjo. Foto: Žana E. Čeh
Kunstljeva vila pozornost pritegne s svojo zanimivo zunanjostjo. Foto: Žana E. Čeh

K splošnemu vzdušju Vrhnike pripomorejo tudi njeni prebivalci: "Vrhničani smo na splošno zelo povezani, saj Vrhnika ni tako zelo velik kraj in se zato veliko ljudi med seboj pozna. V težkih časih znamo stopiti skupaj in si pomagati, z gotovostjo pa lahko rečem, da smo Vrhničani zelo navdušeni nad športom, saj je tu veliko športnih društev," se je pohvalila Ajda. Vrhničani naj bi po njenih besedah cenili domač kraj. Predvsem mladi se zbirajo v različnih društvih (npr. Klub vrhniških študentov), tako naj bi želeli narediti nekaj dobrega za Vrhniko in njene krajane. Mladini ugaja tudi bližina Ljubljane, vendar so v primerjavi z njo vrhniške cene nižje, prav tako je več miru. Vrhnika, ki se je nekoč delila na tri dele (Breg, Vas in Gradišče), poletne dni popestri tudi z različnimi koncerti in prireditvami v sklopu Poletja na Vrhniki, ki bo trajalo vse do konca avgusta.

Vtis lepote Vrhnike se v oranžnem soju zahajajočega sonca še dodatno utrdi. Čeprav se Vrhnika z novejšim delom, industrijsko cono, novo šolo, trgovskimi centri in stanovanjskimi bloki modernizira, Ajda upa, da "bo vedno ohranila nekaj svojega starega šarma".

Obisk vsega, kar ponuja Vrhnika, v enem popoldnevu je skoraj nemogoč, a to je še dodaten razlog za vrnitev. Vedno se najde nekaj novega: pohod ob Ajdovskem zidu ali na Planino, obisk muzejev, razstave Moja Ljubljanica in Kulturnega doma Vrhnika ter občudovanje vrhniških pirhov Franca Groma. Vrhnika ponuja tudi izposojo supov, s katerimi se obiskovalci lahko zapeljejo po Ljubljanici.

Nekajurni oddih je poln presenečenj, svežega zraka in hiš, za katere se zdi, da vsaka izmed njih nosi del zgodovine in svojo zgodbo, pa naj bo ta izmišljena ali ne. Vrhniko je mogoče raziskovati po različnih poteh, mi smo ubrali le eno izmed njih. O čaru Vrhnike, ki ima zagotovo vpliv tudi na svoje prebivalce, priča Ajdina želja: "Tu sem odraščala in upam, da bom tu tudi za vedno ostala."