Utah je s petimi narodnimi parki prav v vrhu po številu zaščitenih območij. Na sliki narodni park Canyonlands. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Utah je s petimi narodnimi parki prav v vrhu po številu zaščitenih območij. Na sliki narodni park Canyonlands. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Vrtanje klinov v veličastne osamelce, ki dominirajo ameriškemu jugozahodu, poškodovanje tisočletnih indijanskih petroglifov ... Tudi pri plezanju gre za poseg v staroselsko ozemlje, pri čemer tamkajšnja plemena pravijo, da so njihova zgodovina, zapuščina in davek popolnoma prezrti.

Eden izmed teh plezalcev, ki mu očitajo onečaščenje osamelcev, čeprav nenamerno, je Richard Gilbert, ki pravi, da se mu še sanjalo ni, da počne kaj narobe, ko je brez dovoljenja zvrtal kline v kamnito steno Sunshine Wall v Utahu, ko je postavljal tri nove plezalne smeri.

Gre za tisoč let staro staroselsko kulturno območje severno od Moaba in narodnega parka Arches, kjer najdemo skoraj tisoč let stare petroglife ljudstva Fremont.

Čeprav večina plezalcev iz spoštovanja nikdar ne posega na staroselska kulturna območja, pa je vseeno do podobnih dogodkov prišlo v vrsti priljubljenih plezalnih območij po ZDA, vključno s parkom Hueco Tanks v Teksasu, Painted Bluff v Alabami in Indian Creek v Utahu, kjer so plezalne trase odstranili, območja v okolici skalnih poslikav pa zaprli.

Jugozahod ZDA je znan tudi po čudovitih petroglifih starodavnih ljudstev. Foto: AP
Jugozahod ZDA je znan tudi po čudovitih petroglifih starodavnih ljudstev. Foto: AP

Plezalec se posipa s pepelom

Gilbert, 36-letni plezalec iz Kolorada in iraški veteran, ki je v vojni dobil vrsto poškodb, vključno s hudo poškodbo glave, danes pa vodi projekt Project Unity, katerega cilj je povezava muslimanov z ameriškimi vojnimi veterani, pravi, da se ni zavedal pomena petroglifov.

Gilbertove kline so iz stene Sunshine že odstranili, a je njegovo priznanje, da je bil on tisti, ki je onečastil petroglife, izzvalo hud pogrom na plezalca, tako na družbenih omrežjih kot v specializiranih medijih, namenjenih športom v naravi, kot je revija Outside. Stvari so šle tako daleč, da je prejel celo grožnje s smrtjo.

Gilbert se je opravičil tako po spletu kot v članku v reviji Climbing. "Rad bi se opravičil lokalnim staroselskim ljudstvom za škodo in nespoštovanje, ki so ju povzročila moja dejanja. Prav tako bi se rad opravičil plezalni skupnosti, ker sem napačno predstavljal in škodil ugledu plezalcev v javnosti. Moj namen nikdar ni bil komur koli povzročiti bolečine. Bila je nenamerna napaka, za katero pa sem odločen, da jo popravim," je dejal.

Ob tem je priznal, da bo treba še veliko dela, ne le da se popravi fizična škoda, ampak tudi odnosi s staroselskimi skupnostmi. "Jaz nisem tu žrtev," je dejal skesano. "Naredil sem napako in za svojo napako bom plačal, mislim pa, da je pomembno tudi, da damo zdaj staroselcem glas in jih poslušamo."

Dolgoletne razprave o zgodovini plezanja

"Grozljivo je bilo videti," je o klinih za Guardian dejala Skye Kolealani Razon-Olds, direktorica Kanaka Climbers, havajske staroselske plezalne skupine. Ob tem dodaja, da se na Havajih že več kot desetletje spopadajo s problematiko plezanja po petroglifih, zato jo je primer iz Utaha kot staroselko "še posebej prizadel".

Ekstremno padalstvo: Spogledovanje s smrtjo

Ob zadnjem primeru so tudi oživele dolgoletne razprave glede zgodovine plezanja, športa, v katerem prevladujejo belci in moški, ki se že desetletja prizadevajo, da bi lahko preplezali, kar koli jim pade na pamet.

In tudi ko plezanje postaja čedalje bolj priljubljeno, še vedno manjka priznanje, da je plezanje, kot velik del zunanje rekreacije v ZDA, odvisno od zemlje, ki jo je beli človek ukradel staroselcem, pravijo staroselski plezalci.

"ZDA so edinstvene v tem, da imamo toliko javnih površin, narodnih parkov, narodnih spomenikov," razlaga za Guardian Angelo Baca, plezalec in koordinator kulturnih virov za Utah Diné Bikéyah, neprofitno organizacijo, katere cilj je zaščita staroselskih ozemelj.

"Pomembno je razumeti, da to zahteva visoko ceno. Razlastitev in razselitev staroselskih skupnosti s teh območij nikdar nista bili priznani – ali kakor koli popravljeni."

Ena najbolj priljubljenih plezalnih lokacij na svetu je narodni park Yosemite v Kaliforniji. Foto: AP
Ena najbolj priljubljenih plezalnih lokacij na svetu je narodni park Yosemite v Kaliforniji. Foto: AP

Hvalospevi plezalcem, a brez omembe temne zgodovine

Tako vrsta dokumentarnih filmov poje hvalospeve začetkom športnega plezanja v 50. in 60. letih, plezalnim pionirjem, vključno z Yvonom Chouinardom, ustanoviteljem Patagonie, in veličastni kulisi kalifornijskega parka Yosemite s strahospoštovanim osamelcem El Capitan, nihče pa ne omenja zgodovine, kako je park nastal.

150 let parka Yosemite: veličastne pečine, slapovi in sekvoje velikanke

Eno najbolj črnih poglavij je zagotovo t. i. vojna za Mariposo, ko je bataljon Mariposa, leta 1851 oblikovana kalifornijska državna milica, sistematično požigala staroselske vasi in prodajalne z živili v Yosemiteju, s tem pa z domov pregnala na stotine družin.

"Ta zadnji dogodek s klini, v kombinaciji z zgodovino incidentov med plezalno skupnostjo in staroselci, ustvarja le še večji razkol med obema stranema," je na okrogli mizi organizacije za promocijo plezanja Access Fund povedala antropologinja, plezalka in pripadnica plemena Ojibe Ashleigh Thompson.

Cilj: Bolj prisluhniti staroselcem

Access Fund in staroselci si niso bili nikoli blizu, še posebej po tem, ko je organizacija ostro nasprotovala prepovedi vzponov na Cave Rock v Nevadi, skalni osamelec, sveti za tamkajšnje pleme Washoe.

Ena bolj priljubljenih plezalnih lokacij – narodni park Arches v Utahu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ena bolj priljubljenih plezalnih lokacij – narodni park Arches v Utahu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

A potem, ko je Access Fund bitko na sodišču izgubil, so sporočili, da jim je celotni proces pomagal razumeti "pomen sodelovanja s staroselskimi plemeni, kjer koli in kadar koli je to mogoče".

Danes si organizacija prizadeva prisluhniti staroselcem in se od njih učiti, pravi izvršni direktor Access Fund Chris Winter. Winter priznava, da ima moderno plezanje korenine v alpinizmu in raziskovanju, ne pa nujno v trajnosti in vključevalnosti.

"Šlo je za osvajanje vrhov in prve vzpone. Mislim, da je bil to preprosto del tega športa od samega začetka in je pritegnil ljudi, ki so jih privlačili taki občutki dosežkov. Ampak menim, da se vse bolj zavedamo, kaj točno plezanje pomeni tudi za odnos do drugih ljudi in kultur in sveta okoli nas," pravi Winter.

Baca pa: "Plezalci so še posebej dojemljivi do okolja in njegovih sprememb, in prav zato, ker razvijejo poseben odnos z zemljo, bi morali biti tudi njeni skrbniki in zaščitniki."