Najino prijateljstvo se je začelo z udeležbo na Unicefovem projektu Write2Unite, ki povezuje otroke begunce in migrante in otroke iz Slovenije. Z veseljem sva se srečevala na delavnicah pisanja blogerskih objav, kar nama je prineslo veliko novih prijateljev, vrednih zaupanja, in izkušenj. Kmalu sva spoznala, da je najino prijateljstvo zares drugačno od drugih, kljub mnogim razlikam med nama.
Nisva potrebovala veliko časa in že sva se smejala, pogovarjala in igrala, čeprav se zaradi različnih jezikov nisva vedno popolnoma razumela. Priznavava, da je bila komunikacija na začetku velika težava, vendar to ni ustavilo prijateljstva, ki sva ga gradila. Kmalu sva ugotovila, da imava, kljub različnemu okolju, v katerem odraščava, in različnim izkušnjam, več skupnega, kot sva si predstavljala.
Vsak dan se je prijateljstvo razvijalo v še lepšo izkušnjo, čeprav sva se kdaj pa kdaj skregala zaradi nepomembnih zadev, kar sva nato hitro obžalovala. Iz lastnih izkušenj poznava dovolj ljudi različnih starosti in kultur, ki so obupali nad prijateljstvom, zato pod nobenim pogojem nisva dovolila, da takšne malenkosti uničijo najino izkušnjo.
Pred kratkim sva spoznala mlado dekle, ki je imela veliko izkušenj s spori s sošolci. V šoli je bila deležna fizičnega in verbalnega nasilja, čeprav naj bi bili njeni najbližji prijatelji. Zaradi nasilja med vrstniki so pri njej še danes vidne posledice, kot je nezaupanje do drugih, slabša samopodoba in strah pred navezovanjem stikov z drugimi. Lahko bi sklepali, da slabe izkušnje s prijateljstvom doživljajo samo najstniki, ki ne znajo reševati težav s svojimi včasih nezrelimi vrstniki. Tudi midva bi tako pomislila, če ne bi sama imela podobnih izkušenj z vrstniki. Ugotavljava, da imamo vsi, ki smo bili deležni tovrstnega ravnanja, več skupnih točk, zaradi katerih smo bili morebiti lažja ali bolj zanimiva tarča vrstnikov. Vsi smo ali smo bili prizadevni učenci, brez želje po izstopanju, vsi smo se trudili morebitna nerazumevanja reševati po mirni poti, vsi smo bili dobri učenci, nihče izmed nas ni bil konflikten, tudi ne v razmerah, ko smo bili izzvani. Prav takšne značajske lastnosti tudi sami iščemo med vrstniki in za nas pomenijo možnost za nastanek in ohranitev pristnega prijateljstva.
Sama sva prav tako občutila nespoštovanje s strani sošolcev in skupaj ugotovila, da je to najbrž zaradi vpliva okolja, v katerem posameznik odrašča, ne glede na to ali odrašča tako kot midva – v Sloveniji ali Siriji – ali kjerkoli drugje.
Opažava, da bolj kot vrednote pri prijateljstvu med mladimi danes šteje socialni oz. družbeni status. Sama ugotavljava, da je to v Sloveniji morda bolj izrazito kot v Siriji, tudi pred vojno v tej državi. V današnjem svetu veliko ljudi hitro sodi človeka glede na njegov avto, oblačila in vse, kar ima materialno vrednost. Opažava, da se takšna plehka obsojanja dogajajo tudi pri dolgoletnih prijateljih, zato ni prav nič čudno, če z uspehom nenadoma dobiš kopico novih prijateljev - in še več sovražnikov.
Meniva, da poleg statusa na prijateljstvo močno vpliva tudi verovanje posameznika. Prav razhajanja v razumevanju vere, čeprav enotne po izvoru, so jedro nekaterih sporov. Kot ponosnemu kristjanu in muslimanu nama vera seveda veliko pomeni. Po najboljših zmožnostih poskušava vsak dan živeti po načelih sicer različnih ver, ampak z enakimi postulati kot so medsebojno spoštovanje vsakega človeka in iskrenosti do sebe. Vendar nikdar nisva pomislila, da bi ogrozila prijateljstvo zaradi različnega verovanja.
Tudi razlike v navadah in običajih, različnost zaradi (ne)enakih izkušenj, različnost okolja, v katerem odraščava, najino prijateljstvo le še utrjujejo. Prav zaradi tega razloga je najino prijateljstvo v tem času skorajda posebno. Spoznanja, da je ključ za dobre odnose z drugimi medsebojno spoštovanje, ne sme in ne more spodkopati nihče. Zato meniva, da bi moral vsak posameznik in institucija, težiti k utrjevanje tega načela.
Ni pomembno, kakšne barve kožo imaš, kako visok ali postaven si, katera oblačila nosiš ali v kaj veruješ, kajti brez prijaznosti in spoštovanja ne boš nikoli izžareval topline in ljubezni, ki sta tako pomembni in zapolnita praznino v človeku. Prav prijatelji so tisti, ki ti pomagajo v težkih časih in te spravijo v smeh. Imava veliko srečo, da sva se kljub vsem, včasih lažnim informacijam, predsodkom in drugim oviram, ki dandanes uničujejo prijateljstva, uspela spoznati. Ugotovila sva, da drug drugemu zapolnjujeva praznino, ki je do sedaj ni zapolnil nihče.
Lovro, 14 let, Ljubljana, in Waleed, 15 let, Logatec
