Tedaj je bil največji britanski proizvajalec avtomobilov BMC, ki je svojemu glavnemu inženirju Alecu Issigonisu naročil razvoj majhnega avtomobila, ki ga je ta že nekaj časa ponujal, a do tedaj ni naletel na dober sprejem. Issigonis je med oblikovalci veljal za posebneža, ki je za navadne ljudi razvil majhen avtomobil morris minor, zase pa dirkalni avtomobil za gorske vzpone. S preprostimi, a učinkovitimi zamislimi je uveljavljene inženirske koncepte pogosto obrnil na glavo, menil pa je tudi, da si dober avtomobil lahko zamisli en sam človek, ki mora imeti glavno besedo tudi pri njegovem razvoju.

Varčen, majhen in prostoren
V duhu naftne krize se je lotil razvoja majhnega avtomobila, ki bi moral biti hkrati varčen in prostoren, ob tem pa tudi čim manjši. V sodelovanju z majhno skupino pomočnikov znotraj BMC-ja in s pomočjo nekaj zunanjih dobaviteljev se je Issigonis konec leta 1956 lotil razvoja in septembra 1959 novinca že pokazali osupli javnosti. BMC je zanj sprostil proizvodne zmogljivosti v svojih dveh največjih tovarnah in ga začel izdelovati pod imenom mini morris.

Danes si zelo težko predstavljamo novosti, ki jih je mini morris tedaj prinašal, saj je spremenil vse dotedanje predstave o avtomobilih. Bil je predvsem izredno majhen. S 305 cenrtimetri dolžine je bil krajši celo od dvosedežnega fiata topolina iz leta 1936, in vendar je bilo v njem dovolj prostora za štiri odrasle potnike s prtljago. Poleg tega je imel v času, ko je večina družinskih avtomobilov še vedno slonela na togih zadnjih premah z listnimi vzmetmi, posamične obese vseh štirih koles. Za vzmetenje niso skrbele listne vzmeti, ampak stisnjena guma. Motorna moč se je vrh vsega prenašala na sprednji kolesni par, kolesa pa so bila za tretjino manjša od tistih, ki so jih običajno imeli družinski avtomobili. Motor je bil vgrajen prečno v prednji del avtomobila ter je z menjalnikom tvoril zaokroženo enoto.

Zadovoljstvo v vožnji
Voznike je navdušilo tudi izredno zadovoljstvo, ki ga je vzbujala vožnja tega malčka. Issigonis je bil navdušen voznik, ki je užival v vožnji, zato nikakor ni hotel ustvariti avtomobila, pri katerem to ne bi bilo bistveno. To je nekoliko veljalo že za morris minor, vendar se je v njegov razvoj vmešalo preveč ljudi. Mini je razmeroma hitro razvilo zelo malo ljudi, zato mu je Issigonis lahko veliko bolj vtisnil svoj pečat.

Mini je uspeh prinesel ne le družbi BMC, ampak tudi Veliki Britaniji. Ljudje so ga namreč povezali z novo podobo te države, njegov ugled pa so utrdili tudi športni uspehi, pretežno v podobi športnega mini cooperja. Med leti 1964 in 1967 je trikrat zmagal celo na prestižnem reliju Monte Carlo. Verjetno bi zmagal štirikrat, če ga leta 1966 ne bi diskvalificirali zaradi napačnih žarnic v žarometih.

Alec Issigonis si je z minijem pri angleški kraljici Elizabeti prislužil viteški naslov, uprava družbe British Leyland, ki je leta 1968 prevzela BMC, pa ni bila tako navdušena nad njegovim individualizmom, saj mu nikoli več niso dovolili, da bi svoje zamisli prelil na cesto. In mini? Njegov najbolj znan izdelek je Issigonisa, ki je umrl leta 1988, preživel več kot za desetletje, saj so ga zgolj z manjšimi spremembami izdelovali vse do leta 2000.

Uspešni naslednik
Istega leta je Minijev tedanji in sedanji lastnik BMW predstavil naslednika legendarnega malčka, ki mu je dal preprosto ime mini. Kljub temu da ga nekateri navdušenci za klasični mini morris niso nikoli hoteli priznati, se je uveljavil kot ena najbolj uspešnih reinkarnacij uspešne klasične znamke v sodobni podobi, botroval pa je tudi povsem novi uspešni avtomobilski znamki, saj danes poleg "navadnega" trivratnega minija po cestah vozijo tudi njegovi derivati petvratni mini, mini cabrio, mini clubman in mini countryman.