Če bi ga izdelovali pri Volkswagnu, bi porsche 356 pravzaprav lahko bil športna različica volkswagna hrošča. To je nakazal tudi dirkalni avtomobil typ 64, ki ga je dr. Ferdinand Porsche leta 1938 na hroščevi osnovi začel pripravljati za dirko Berlin-Pariz-Berlin, do katere pa zaradi izbruha druge svetovne vojne ni nikoli prišlo. Zamisli pa do konca ni pripeljal dr. Ferdinand Porsche, ki je po vojni zaradi sodelovanja z nacističnim režimom moral nekaj časa sedeti v francoskem zaporu, ampak njegov sin Ferry. V koroškem Gmündu je zbral skupino inženirjev iz projektne delavnice, ki jo je njegov oče pred vojno ustanovil v Stuttgartu, in začel junija 1947 razvijati majhen športni avtomobil na tehniki volkswagna hrošča, ki so ga spet začeli izdelovati leta 1946.

Marca 1948 so začeli preizkušati prvi prototip 356/001, hkrati pa so že pripravljali drugega z izboljšavami, ki jih je po prihodu iz ujetništva predlagal Porsche starejši. Izboljšave so bile namenjene predvsem pocenitvi proizvodnje, saj so skeletno karoserijo nadomestili s cenejšo jekleno šasijo, motor pa s sredinskega položaja po hroščevem zgledu preselili za zadnjo premo. S tem naj bi potnikom zagotovili več prostora. Drugi prototip 356/2 je bolj ali manj nespremenjen postal tudi osnova za prve serijske kupeje porsche 356, ki so jih njihovi kupci začeli prejemati že leta 1948.

Od aluminija do jekla

Porscheji 356 iz Gmünda še niso bili popolnoma enaki tistim po letu 1950. Okrog petdeset v Avstriji izdelanih avtomobilov je namreč imelo ročno izdelano karoserijo iz lahkega aluminija, zaradi katere so se kljub razmeroma šibkemu motorju pohvalili s precejšnjo športnostjo. Pod karoserijo so se sicer skrivali Volkswagnovi 1.131-kubični bokserski motor, nesinhronizirani menjalnik in volanski mehanizem, potniška kabina je bila precej "plebejska", a vsega 745 kilogramov težki 356 je z 29,5-kilovatnim motorjem dosegel za svoje čase solidno največjo hitrost 140 km/h.

Čeprav se ni uvrščal med oblikovno najbolj privlačne športne avtomobile svojega časa, precej zahtevna pa je bila tudi vožnja, je bil 356 precej uspešen. Povpraševanje je kmalu preseglo proizvodne zmogljivosti tovarne v Gmündu in avstrijskih kooperantov, Porsche pa je ponudbo razširil še s kabrioletno različico, ki jo je izdelovalo švicarsko podjetje Beutler. Porsche se je leta 1950 zato preselil v stuttgartsko predmestje Zuffenhausen in tam namesto aluminijastih začel izdelovati avtomobile z jeklenimi karoserijami, ki jih je bilo lažje izdelovati industrijsko.

Prodor skozi Atlantik

Porsche so tedaj odkrili tudi onstran Atlantika, zato je tovarna že leta 1952 nalašč za drugačne avtomobilske športnosti željne mlade Američane razvila različico american roadster. Od "evropskega porscheja" se je razlikovala po nizkem vetrobranskem steklu, oskubljeni opremi in zelo posebni obliki, s katero je napovedala tudi legendarni speedster, ki je na ceste zapeljal leta 1954.

Od Volkswagnovega vzora so se kmalu oddaljili tudi motorji, ki so jih neprestano razvijali, da so postajali vse močnejši. Leta 1953 je bil predstavljen najmočnejši typ 547, ki je iz zgolj 1.500 kubičnih centimetrov delovne prostornine razvil kar 81 kilovatov. Leta 1955 so korenito prenovili tudi avtomobil, ki se je potem imenoval porsche 356 A.

Vsako leto boljši

Večjih in manjših izboljšav je bilo vedno dovolj, da je 356 kar sedemnajst let ostajal zanimiv za voznike. Če je imel 356 iz leta 1948 skoraj nespremenjen Volkswagnov motor z malo manj kot 30 kilovati moči, se je osnovni 356 C SC iz leta 1965 lahko pohvalil s 1.582-kubičnim motorjem in močjo 70 kilovatov. Najmočnejši porsche 356 C 2000 GS carrera 2GT iz leta 1963 je imel celo 1.966-kubični motor, ki je pri 6.200 vrtljajih na minuto razvil moč 100 kilovatov. Hkrati z motorjem so se seveda razvijali tudi podvozje, zavore in volan, boljša in udobnejša pa je postajala tudi kabina.

Porsche 356 je poskrbel, da se je stuttgartska tovarna neizpodbitno uveljavila v svetu športnih avtomobilov in postavil zanesljive temelje tudi za svojega nesmrtnega naslednika porsche 911.