Udeležili smo se učne ure kemije in fizike, na sporedu pa je bila tista molekula, ki je sestavljena iz dveh atomov, vodika in enega kisika.
A preden smo z gumo postrgali različne snežne površine in smo spoznali stroj, ki proizvaja različne tipe snežink, smo se spoznavali s teorijo.

Teorija je preprosta
Dr. Tibor Fülöp, vodja raziskav snega v laboratoriju Goodyear Innovation Center, je za oddajo Avtomobilnost povedal: "Če je površina čista, je sneg zelo hladen. Ko pride pnevmatika v stik s snežno površino, jo lahko praska ali drsi po njej. Ni pa dovolj časa, da bi se zrnca sprijela. Če pa razmeroma počasi vozite po toplem snegu, spraskate zrnca s površine, ta pa se dovolj dolgo stikajo, da se sprimejo.«

Ko ni več stika s snežno površino, se lahko sneg oprime pnevmatike in zapolni utore ali odleti v velikih zaplatah. Če po snegu vozite hitro, traja stik s površino zelo kratek čas, zato zrnca nimajo dovolj časa, da bi se zlepila. Po toplem snegu sprva odpadajo velike zaplate, s pospeševanjem nastaja pršič, z upočasnjevanjem pa znova omogočimo sprijemanje zrnc in odpadanje zaplat.

Vstopili smo v umetni oblak
Madžarski inženir v Luksemburgu raziskuje, kako se lahko z različnimi zmesmi gume in različnimi profili spoprijemamo z različnimi snežnimi razmerami. Natanko pozna, kaj se v snežinkah dogaja na molekularni ravni. Dogajanje nam je razložil na prav plastičen način, kar razkriva naš posnetek objavljen spodaj.

Med obiskom laboratorija smo se posvetili tudi njegovi najnovejši napravi, ki jo lahko poimenujemo kar umetni oblak.
"Ljudje mislijo, da je to težko, a ni, saj če to zmorejo oblaki, zmoremo tudi mi. V laboratoriju torej poskušamo posnemati oblake. Poglejmo, kaj se dogaja na nebu. Spreminja se temperatura in spreminja se vlažnost. Če je zrak zelo hladen, vlažnost pa ne prevelika, je rast snežink stabilna in njihova oblika zelo pravilna. Molekule vode s povečevanjem vlažnosti nimajo dovolj časa za nastanek pravilnih oblik, zato se začnejo vejati in nastane taka snežinka. To je stabilna rast, to pa nestabilna," nam je pojasnil strokovnjak, preden smo vstopili v umetni oblak.

"Videli boste oblaček. V umetnem oblaku je –10 stopinj Celzija, sneg pa izdelujemo pri –25 stopinjah. Tu grejemo vodo. Zrak potiskamo skozi grelnik vode. Voda ima v njem 10 stopinj Celzija. Potiskamo jo v komoro, v kateri nastajajo snežinke. Občasno jih spustimo, da padajo," pravi Fülöp.

Iz laboratorija na pravi sneg
Nato vzamejo led, ga zdrobijo, s to pripravo pa ga presejejo in izberejo ustrezno velikost zrnc. Na koncu dobijo zdrobljen led. Podoben je uležanemu snegu. Na vzorcu pritiskajo na snežno površino in drsijo po njej. Z napravo določajo tekalno površino na gumah.

Laboratorijski rezultati dopolnjujejo rezultate testnih voznikov, ki preizkušajo nove pnevmatike na testnih progah v pravih zimskih razmerah v Švici, Skandinaviji in na Novi Zelandiji. Laboratorijsko in praktično znanje se nato neposredno uporabi pri razvoju zimskih pnevmatik.