Krajnc je na RTV Slovenija prišel pred 13 leti. Svojo televizijsko pot pa je začel na Televiziji Maribor. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Krajnc je na RTV Slovenija prišel pred 13 leti. Svojo televizijsko pot pa je začel na Televiziji Maribor. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Na mariborski televiziji je pripravljal najprej prispevke za jutranji in informativni program, potem pa nekaj časa poleg tega vodil in pripravljal oddajo Evropski magazin. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Saša Kranjc
Potem se je začelo njegovo sodelovanje z Radiem SI in tudi vodenjem Poročil na Televiziji Slovenija. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Moja najljubša zabava in sprostitev ostaja ples. In ja, ko me enkrat spustite na plesišče, me težko spravite z njega (smeh). Ob dobri glasbi pač ne morem biti pri miru. K plesu sta me zelo spodbujala tudi moja starša, oba zelo dobra plesalca (smeh).

Saša Kranjc
Večkrat sliši, da je pred kamero preresen, toda sam pravi, da je to zaradi narave njegovega poklica. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Tik preden se oddaja začne, ali ko mi pri pripravi prispevka teče že voda v grlo, da bo pravočasno končan, se mi le rahlo poveča srčen utrip. No, pa malo sem nemiren. Tega v bistvu ne vidi nihče. Znam dobro skriti. V bistvu, to se bo zdaj slišalo nenavadno, ampak je to zame neke vrste koncentracija. Zberem misli, vem, da gre zares, in vem, da moram v tistem trenutku dati vse od sebe. In ob zdravi meri takšne treme tudi zelo dobro funkcioniram (smeh).

Saša Kranjc
Na Televizijo Slovenija je prišel na povabilo odgovornih, ki so ga slišali na eni izmed mariborskih komercialnih radijskih postaj. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Deloholiki smo vsi, ki pač ne moremo biti mirni, dokler naše delo ni opravljeno in dokler z opravljenim nismo zadovoljni. Seveda se zgodi, da si ob predvajanju prispevka, ki si ga naredil, ali ob gledanju posnetka oddaje, ki si jo vodil, rečeš, to pa bi lahko naredil drugače, boljše.

Saša Kranjc
Saša Krajnc. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Saša Kranjc
Gledalci Poročil ga lahko spremljajo pred malimi zasloni že skoraj šest let. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Rad stikam po naši garderobi, rad klepetam z garderoberkami, se pa tudi rad namuznem, če mi kaj ni preveč všeč. Tako nekako je nastal ta stil (smeh).

Saša Kranjc
Zadnja tri leta živi in dela v Ljubljani. Predtem pa je bil razdvojen med Mariborom in prestolnico. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Po navadi sem tisti, ki vedno teži, da moramo na dopustu zaviti v kakšen muzej, pokukati v kakšno cerkev in podobno. Če ima muzej še etnološki oddelek, potem bom verjetno zelo dolgo v njem (smeh). Louvre ni edini, ki mi je pri srcu, zraven velikih muzejev se rad zgubljam tudi po manjših.

Saša Kranjc
Njegov prvi hobi je že vrsto let ples. In kot pravi sam: "Ko je čas za zabavo, je čas za zabavo." Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Voditelj Poročil je na RTV Slovenija prišel pred 13 leti. In danes velja za enega izmed zaščitnih obrazov informativnih oddaj na Televiziji Slovenija. Številni pa se ga še vedno spomnijo po njegovih plesnih predstavah s soplesalko Špelo Kralj na tekmovanju Zvezde plešejo, ki je potekalo v sklopu oddaje Spet doma. "To je bil eden lepših trenutkov v mojem življenju. S Špelo Kralj, odlično učiteljico in še boljšo soplesalko, se nama je uspelo prebiti vse do finala. Uf, ne morem verjeti, da so od tega minila že štiri leta. Zelo sem užival," je priznal Krajnc.

Ples je še vedno velik del njegovega življenja, ki mu pomaga pri sproščanju od dolgih delovnikov. Prve korake v novinarstvo je naredil že v osnovni šoli, ko je sodeloval pri šolskem radiu. "Sem pa, ko sem bil majhen, rad poslušal bralce novic na radiu in za njimi ponavljal. To so bile verjetno prve govorne vaje," je povedal voditelj in novinar. Iz Maribora pa ga je pot vodila v Ljubljano, kjer zadnja tri leta živi in dela.

Celoten pogovor s Krajncem si lahko preberete spodaj.


Kar nekaj televizijskih voditeljev, s katerimi sem se pogovarjala, je priznalo, da jih včasih iz spanca dvigne prizor iz sanj, kjer je le nekaj sekund do začetka oddaje, oni pa še zdaleč niso za voditeljsko mizo. Imate morda podobne izkušnje?
Ojoj, no, samo da nisem edini s temi morami (smeh). Moja različica je takšna, da moram še veliko napovedi pregledati, da še moram v garderobo ... V glavnem nič še ni narejeno, ura pa je nekaj minut do začetka oddaje. Še ena težava je: ker sem takrat zelo počasen. Sicer se zelo mučim, da bi se premikal hitreje, ampak vse je v počasnem posnetku. In potem se zbudim. Moram priznati, da takšnih sanj nimam pogosto, a takrat ko so, so intenzivne. Ne jemljem jih kot nekaj slabega, verjetno se zgodijo takrat, ko me je strah, da bom zaspal, preslišal budilko ... Torej so plod neke odgovornosti, ki jo čutim do dela. No, pa sem še sam sebe pomiril s to razlago (smeh).

Kako je danes s tremo? Nazadnje, ko ste gostovali v MMC-jevi klepetalnici, ste zapisali, da bo težava nastopila šele tedaj, ko ne bo več treme.
Trema je. Vedno je bila in mislim, da tudi vedno bo. Tudi to je del odgovornosti. Ne tega razumeti, kot da me zvija pred oddajo ali pripravo prispevka, da sem ves poten ali da težko diham ... Tik preden se oddaja začne, ali ko mi pri pripravi prispevka teče že voda v grlo, da bo pravočasno končan, se mi le rahlo poveča srčen utrip. No, pa malo sem nemiren. Tega v bistvu ne vidi nihče. Znam dobro skriti. V bistvu, to se bo zdaj slišalo nenavadno, ampak je to zame neke vrste koncentracija. Zberem misli, vem, da gre zares, in vem, da moram v tistem trenutku dati vse od sebe. In ob zdravi meri takšne treme tudi zelo dobro funkcioniram (smeh).

V tem času pred kamero in za radijskim mikrofonom ste postali prepoznavni predvsem zaradi svojega glasu. Glede na to, da prihajate iz Maribora, kam je šel štajerski naglas? Koliko napora je bilo vloženega v govorne vaje?
Štajerski naglas je še vedno tu. O, krepko sekam po mariborsko, ampak seveda ne takrat, ko sem pred mikrofonom. To je verjetno del priučenega nastopa, da pač, ko se prižge lučka ali ko mi v roko pomolijo mikrofon, naglas izgine. Ne vedno, včasih mi kakšni štajerski "o" vseeno pobegne. Sem pa, ko sem bil majhen, rad poslušal bralce novic na radiu in za njimi ponavljal. To so bile verjetno prve govorne vaje (smeh). Svoje so dodale še učiteljice slovenščine v osnovni šoli, ko sem sodeloval pri šolskem radiu in bral besedila na proslavah. Ko pa sem začel delati na eni izmed komercialnih radijskih postaj v Mariboru, pa so me kar posadili pred mikrofon in napake odpravljali sproti.

Pred tedni se je poslovila ena izmed legend radijskega in televizijskega novinarstva Ajda Kalan. Kakšen pečat je pustila na vas?
Ja, tudi v njeni šoli sem bil. Spomni se je kot zelo stroge, a tudi kot zelo vljudne in tople. Veliko tremo sem imel, ko sem moral brati pred njo. Me je pohvalila, le vokale sem moral na glas izgovarjati, ker so bili, kot se je ona izrazila, preveč nosni. Njene nasvete bom hranil za vedno.
Pozneje so mi, ob začetkih dela na televiziji, veliko pomagali tudi nasveti Ide Baš, predvsem pa Dušana Tomažiča. Še danes, ko se srečava, se spomni kakšne besede, ki je nisem pravilno izgovoril. Tudi lektorice nam veliko pomagajo. V glavnem zelo sem hvaležen za vsak nasvet.

Ko pravijo, da "stare garde" moderatorjev ni več oz. so v izumiranju, kako sami odreagirate na to? Kako sami gledate na "mlado gardo", katere del ste?
Hvala za kompliment - "mlada garda" (smeh). Se strinjam, da smo včasih preveč površni, prehitri ... Ampak tak je način dela, ki mu moramo slediti. Strinjam se tudi s kritiko, da lahko danes pa res že vsak dela v medijih. Ja, veliko večjo težo sta imela včasih barva glasu in zborna izreka, danes pa se temu res posveča premalo pozornosti. V primerjavi s komercialnimi mediji nacionalka temu še daje potrebno težo ... A tudi ne več takšno kot včasih.
Mene doma včasih prav kregajo, ker ob gledanju katere izmed oddaj na glas popravljam govorce. Najbolj me razhudi, ko nekdo iste napake kar naprej ponavlja, pa mu tega nihče ne pove. Pri nas te lektorice hitro popravijo. No, se pa tudi sam zavedam, da se še moram naučiti. Vsak dan se učimo in nihče ne ve vsega (smeh).

Kolega Bobovnik je v nedavnem intervjuju za MMC dejal: "To delo, ki ga delava, je nesramno delo. Veste, v tem pogonu delajo dekleta, ki manjkajo doma sto večerov ali pa 150 večerov na leto. Bi vi imeli fanta, ki ga 150 večerov ni? Si predstavljate mlado mamico ali pa očka, ki ga ni 150 večerov? Zagotovo ne. To ni uradniški poklic." Kakšen poklic je novinarstvo oz. voditeljstvo? Kako vi gledate nanj?
Res je. Delavnika pri nas ni. Težko povem, kdaj bom prišel domov, koliko časa bom še na telefonu, zakaj mi telefon zvoni tudi takrat, ko sem prost. Težko si je ob takšni službi načrtovati stvari v osebnem življenju. Ampak tako kot vsako delo ima tudi to ob negativnih tudi pozitivne strani. Rad delam v timu. Rad imam, da se od mene veliko zahteva, ker ob tem rastem, se učim. Všeč mi je, kako lahko vsakdo v delovnem procesu nekaj prispeva h končnemu izdelku. Rad imam tiste trenutke, ko se začne oddaja, ko vsi delajo v desku, utihnejo in z zanimanjem spremljajo oddajo, oddajo, ki so jo pomagali soustvarjati. Nikoli ni dolgčas.

Kakšna razlika je med deloholikom in - oprostite izrazu - norcu v novinarskih vodah? Kaj ste sami?
Deloholiki smo vsi, ki pač ne moremo biti mirni, dokler naše delo ni opravljeno in dokler z opravljenim nismo zadovoljni. Seveda se zgodi, da si ob predvajanju prispevka, ki si ga naredil, ali ob gledanju posnetka oddaje, ki si jo vodil, rečeš: "To pa bi lahko naredil drugače, boljše." Jaz sem zadovoljen, da sem to opazil in da lahko svoje delo še nadgradim. Za norca v novinarskih vodah pa se nimam. Ne vem niti, ali bi koga tako imenoval (smeh).

Eno stvar vam gledalci vseeno zamerijo: da se redko nasmejete. Koliko sproščenosti si lahko privoščite med vodenjem?
(Smeh.) To sem že večkrat slišal. Pa mislim, da to ne drži. Nasmejan sem ob tistih temah, ki to dovoljujejo. Res pa je, da so novice v Poročilih, ki jih vodim, takšne, velikokrat takšne, ki nasmeška ne dovoljujejo ... Torej ob branju zadnjih podatkov z vojnih prizorišč ali podobno. Se pa z veseljem nasmehnem ob kakšnem dobrem, pozitivnem prispevku in ob tem, ko pozdravim in odzdravim gledalcem (smeh). Drugače pa od urednikov še nikoli nisem dobil pripombe, da sem preveč ali premalo sproščen pri vodenju oddaje. Biti moraš spoštljiv, to pa mislim, da sem (smeh).

In kako recimo to vpliva na vaš vsakdanjik: koliko resne drže morate ohranjati, kadar niste za mikrofonom oz. pred kamero?
O tem v bistvu nisem nikoli razmišljal, ali pa nisem hotel razmišljati. Mogoče le nisem hotel vleči vzporednic ali delati preprek med zasebnim in službenim. Služba je služba. Imam pa srečo, veliko srečo, da delam to, kar imam rad.

Kako preprečiti, da ne postanete samo "govoreča glava"? Namreč RTV ima bolj stroga navodila za nastopanje pred kamero kot recimo komercialne televizije, kjer se večina dramaturgije cele oddaje doseže prav z dinamiko in hitrostjo glasu voditelja. Kateri način vodenja vam je bližji?
Pa mislim, da takšnih velikih razlik med komercialnimi in nacionalnimi mediji ni več. Oboji smo naredili korak naprej ali pa nazaj pri stilih ustvarjanja oddaj ali vodenju oddaj. Stojim le za tem, da mora biti informacija preverjena, podana nepristransko, predvsem pa mora biti gledalcu razumljiva.

S kolegom Sekujem sta tudi dva voditelja, ki sta si zgradila tudi prepoznavni modni stil. Koliko premišljen je bil z vaše strani?
Rad stikam po naši garderobi, rad klepetam z garderoberkami, se pa tudi rad namuznem, če mi kaj ni preveč všeč. Tako nekako je nastal ta stil (smeh).

Ste se z leti kaj umirili na plesiščih ali še ostajate "party animal", kakor ste enkrat priznali?
To, da sem pravi "party animal", mi je pred leti rekel sodelavec na Radiu Slovenia International, Michael Manske, po eni izmed službenih zabav. Izraz mi je bil zabaven, ker se sam zagotovo ne bi tako opisal (smeh). Je pa res, da ko je čas za zabavo, je čas za zabavo (smeh). Moja najljubša zabava in sprostitev ostaja ples. In ja, ko me enkrat spustite na plesišče, me težko spravite z njega (smeh). Ob dobri glasbi pač ne morem biti pri miru. K plesu sta me zelo spodbujala tudi moja starša, oba zelo dobra plesalca (smeh).

Kdaj se je začela vaša strast do folklore?
S šestimi leti se je začela. Starša sta me vpisala v krožek na osnovni šoli in potem sem z velikim veseljem plesal. Prepotoval skoraj ves svet. Po petnajstih letih plesanja sem potem še nekaj let vodil Akademsko folklorno skupino Študent iz Maribora in se ukvarjal tudi z rekonstrukcijo oblačilnega videza naših prednikov ter z nekoliko modernejšimi postavitvami ljudskih plesov na oder. In folklora mi je veliko dala. Znanje o kostumografiji sem pozneje uporabil za izdelavo kostumografije za tri manjše gledališke predstave, plesno znanje pa pri postavitvi nekoliko modernejših odrskih predelav ljudskih plesov, z eno izmed teh so se moji folklorniki predstavili tudi na odprtju Evropske prestolnice kulture v Mariboru. In pri turnirju Zvezde plešejo, v sklopu oddaje Spet doma. To je bil eden lepših trenutkov v mojem življenju. S Špelo Kralj, odlično učiteljico in še boljšo soplesalko, se nama je uspelo prebiti vse do finala. Uf, ne morem verjeti, da so od tega minila že štiri leta. Zelo sem užival.

Se Slovenci dovolj zavedamo svoje tradicije?
Ne, žal premalo. Tudi nikoli ne bom razumel, zakaj se je nekateri celo sramujejo.

Tudi drugače na potovanjih pogosto zaidete v kulturne ustanove. Recimo vem, da imate zelo radi Louvre v Parizu. Kaj vas vleče tja?
Po navadi sem tisti, ki vedno teži, da moramo na dopustu zaviti v kakšen muzej, pokukati v kakšno cerkev in podobno. Če ima muzej še etnološki oddelek, potem bom verjetno zelo dolgo v njem (smeh). Louvre ni edini, ki mi je pri srcu, zraven velikih muzejev se rad zgubljam tudi po manjših. V večjih si ob vsakem obisku izberem zbirke, ki jih ob prejšnjih obiskih, še nisem videl. V manjših pa potem porabljam čas na malenkostih, ki sem jih mogoče v preteklosti spregledal. In ker sem Mariborčan, čeprav zdaj že nekaj let živim v Ljubljani, sem zelo ponosen, da ima prav Pokrajinski muzej Maribor eno najlepših kostumskih zbirk pri nas.

Kako bi potekalo vaše idealno popotovanje?
Kamor koli, kadar koli, samo da imam ob sebi najbližje.

Moja najljubša zabava in sprostitev ostaja ples. In ja, ko me enkrat spustite na plesišče, me težko spravite z njega (smeh). Ob dobri glasbi pač ne morem biti pri miru. K plesu sta me zelo spodbujala tudi moja starša, oba zelo dobra plesalca (smeh).

Tik preden se oddaja začne, ali ko mi pri pripravi prispevka teče že voda v grlo, da bo pravočasno končan, se mi le rahlo poveča srčen utrip. No, pa malo sem nemiren. Tega v bistvu ne vidi nihče. Znam dobro skriti. V bistvu, to se bo zdaj slišalo nenavadno, ampak je to zame neke vrste koncentracija. Zberem misli, vem, da gre zares, in vem, da moram v tistem trenutku dati vse od sebe. In ob zdravi meri takšne treme tudi zelo dobro funkcioniram (smeh).

Deloholiki smo vsi, ki pač ne moremo biti mirni, dokler naše delo ni opravljeno in dokler z opravljenim nismo zadovoljni. Seveda se zgodi, da si ob predvajanju prispevka, ki si ga naredil, ali ob gledanju posnetka oddaje, ki si jo vodil, rečeš, to pa bi lahko naredil drugače, boljše.

Rad stikam po naši garderobi, rad klepetam z garderoberkami, se pa tudi rad namuznem, če mi kaj ni preveč všeč. Tako nekako je nastal ta stil (smeh).

Po navadi sem tisti, ki vedno teži, da moramo na dopustu zaviti v kakšen muzej, pokukati v kakšno cerkev in podobno. Če ima muzej še etnološki oddelek, potem bom verjetno zelo dolgo v njem (smeh). Louvre ni edini, ki mi je pri srcu, zraven velikih muzejev se rad zgubljam tudi po manjših.