Predstava temelji na gledališki predlogi iz leta 1959. Že ta, za katero sta glasbo in besedila napisala skladatelj Richard Rodgers in besedilo pisec Oscar Hammerstein II., je očarala mnoge, skladbe pa so nemudoma postale uspešnice. Foto: Matevž Cerar
Predstava temelji na gledališki predlogi iz leta 1959. Že ta, za katero sta glasbo in besedila napisala skladatelj Richard Rodgers in besedilo pisec Oscar Hammerstein II., je očarala mnoge, skladbe pa so nemudoma postale uspešnice. Foto: Matevž Cerar
75-člansko ekipo sestavlja 40 igralcev, pevcev in plesalcev ter 30 članov orkestra. Foto: Matevž Cerar
Muzikal Moje pesmi, moje sanje je nastal po resnični zgodbi. Dogaja se pred drugo svetovno vojno in govori o radoživi postulantki Marii, ki je poslana za guvernanto sedmim otrokom. Otroci nad novo guvernanto sprva niso navdušeni, a kmalu jih s svojo prijazno naravo in petjem osvoji. Srce ogreje tudi njihovemu strogemu očetu, stotniku von Trappu, ki je po ženini smrti v hiši uvedel stroga pravila. Maria se tudi zaljubi vanj. Foto: Matevž Cerar
Ekipa je za izvedbo muzikala dobila pravice iz Amerike, kjer veljajo stroga pravila te odrske veje umetnosti, zato so imeli pri nekaterih stvareh bolj, drugih manj proste roke. Foto: Matevž Cerar

Zanimivo je, da velikokrat slišimo, da svoje delo opravljamo kot profesionalci, na kar se mi zdi, da smo lahko izredno ponosni. Ekipa, ki sodeluje pri muzikalu, je vrhunska in previdno izbrana, to, da so med nami ogromne starostne razlike - najmlajša članica jih šteje osem, sodelujejo pa tudi ljudje, stari prek petdeset -, pa se mi zdi, da le še povečuje našo vrednost, saj se učimo drug od drugega, delamo na medgeneracijskem povezovanju, hkrati pa se vsi odlično razumemo in se zabavamo ob ustvarjanju.

Nejc Lisjak
Predstava je doživela velik uspeh, sploh če upoštevamo, da je muzikal nastal v produkciji amaterskih gledališč. Foto: Matevž Cerar
Lani so na odru kulturnega doma v Radomljah muzikal razprodali kar štirinajstkrat. Foto: Matevž Cerar

Je pa zanimivo, da smo v popglasbi takoj pripravljeni posnemati tuje izvajalce brez sramu. Ni čudnega, da ne znamo potlej ceniti naših lastnih izvajalcev. Namesto da bi podpirali našo glasbo, je vedno vse bolj zanimivo, kaj počnejo zunaj naših meja. Morda je pa to ta razlog. Bolj so zanimive stvari, ki se dogajajo zunaj, ko pa skuša to storiti kdo pri nas, pa tega ne znamo ceniti.

Uršula Jašovec
Scenarij, v katerem sta uravnoteženi sladkobnost ljubezenske zgodbe in napetost na političnem področju v tistem času, sta po knjigi Hvalnica družine Trapp, avtorice Marie Avguste Trapp, spisala Howard Lindsay in Russel Crouse. Foto: Matevž Cerar
Med najbolj znanimi skladbami iz izvirnega muzikala so najbolj znane Do-Re-Mi, My Favourite Things in Edelweiss. Foto: Matevž Cerar

Muzikale tako zdaj tudi pri nas, tako kot v tujini, spremlja veliko marketinško kolesje in zdi se mi, da je s pojavom družbenih omrežij promocija te zvrsti postala lažja. Pred leti, ko so gledališča uprizarjala muzikale, so nanje hodili večinoma tisti, ki jih je zanimalo gledališče. Na te muzikale, ki se pri nas delajo zadnja leta, pa hodijo tudi taki, ki v gledališča ne zahajajo prav pogosto.

Petra Čebulj
false
Muzikal je v slovenskem jeziku. Foto: Matevž Cerar

Lani se je ob 50. obletnici najbolj priljubljenega glasbenega filma vseh časov muzikal Moje pesmi, moje sanje vrnil tudi na slovenske odrske deske. Organizacijo predstave sta prevzeli Kulturni društvi Mlin Radomlje in Ihan, zasedbi pa se je pridružil tudi Simfonični orkester Domžale -Kamnik.

A največja razlika z drugimi muzikali pri nas je v tem, da tega v celoti uprizarjajo amaterski igralci. "Verjetno je največ razlik v tem, da to počnemo zato, ker nam je to res zelo všeč, saj za svoje delo nismo plačani. Ker pa to ni naša služba, imamo seveda vsi svoje prioritete, kot sta služba in šola, in zato je še toliko večji izziv na kup zbrati tako veliko ekipo ljudi in z njimi ustvarjati in vaditi. Dodaten izziv je bil tudi nabiranje sredstev za takšen projekt," je za MMC pojasnila Petra Čebulj, ki v muzikalu igra vlogo Marie. Samo lani so z muzikalom štirinajstkrat napolnili kulturni dom v Radomljah, s predstavo pa se vračajo že jeseni.

O uspehu smo se pogovarjali z igralkama Petro Čebulj in Uršulo Jašovec (hkrati tudi glasbeno vodjo ansambla) in režiserjem Nejcem Lisjakom.


Še vedno obstajajo ljudje, ki si filma Moje pesmi, moje sanje niso nikoli pogledali. Kako bi jim ga vi predstavili? In kdaj ste se sami srečali z njim?
PČ: Prvič sem ga videla, ko sem imela štiri leta, mogoče celo prej. In film me je takoj popolnoma očaral. Predstavila pa bi ga kot romantično dramo s čarobno glasbo. Zgodba je polna zanimivih vprašanj o najrazličnejših temah - o ljubezni, domoljubju, življenjskem poslanstvu, družini, odnosih med ljudmi …, vse pa so prepletene z glasbo.
UJ: Film je eden redkih, katerega sem si lahko ogledala že večkrat. Kadar se počutiš na dnu in potrebuješ nekaj pozitivnega, ti film zagotovo za trenutek polepša vsakdan zaradi svoje preprostosti in energije. Sama sem ga prvič gledala, ko sem bila še otrok in je v meni pustil lep spomin.
NL: S filmom sem se prvič srečal že kot otrok, vendar si ga nato kar nekaj časa nisem ponovno ogledal – ne vem, zakaj me takrat ni tako privlačil. Interes zanj sem zopet pridobil leta 2013, ko so pri televizijski hiši NBC posneli novo, televizijsko različico filma, ki je tesneje sledil odrski zasnovi. Takrat sem se navdušil na tem muzikalom, tako da sem ponovno pogledal film, za katerega danes menim, da je eden najboljših svojega časa.

Kakšna je razlika med filmom in muzikalom, ki ga pripravljate sami?
PČ: Pravzaprav je najprej obstajala odrska verzija. Premiera na Broadwayu je bila namreč leta 1959, film pa je na filmska platna prišel šest let pozneje. Glavna zgodba je seveda enaka, je pa mogoče še največ razlik pri skladbah. Nekaterih, ki jih poznamo iz filma, so predstavljene malo drugače ali pa jih sploh ni oziroma se pojavijo samo v odrski verziji.
NL: Če se pri filmski različici bolj osredotočimo na ljubezensko zgodbo med Mario in stotnikom, ima odrska verzija svoj fokus osredotočen na več stvari, tako da bolje spoznamo tudi druge glavne like. Predvsem mi je všeč to, da resnično izpostavi problem razklanosti Avstrijcev v času, ko se je zgodil anšlus. Tudi partitura vsebuje kakšno skladbo več kot v filmu, za katere pa osebno menim, da so skriti biseri in da so bile iz filma izrezane ravno zaradi svoje naprednosti in izzivalnosti.

Koliko časa ste potrebovali, da ste pridobili pravice? Kako je pravzaprav potekal ta proces?
PČ: Pravice smo morali pridobiti iz agencije v Ameriki, ki ima v lasti ta muzikal. Trajalo je nekaj mesecev, da smo se dogovorili vse potrebne stvari, saj v Ameriki veljajo stroga pravila te odrske zvrsti. A na koncu smo bili zelo veseli, ko smo dobili odobrene pravice za izvedbo našega muzikala, saj smo se sploh prvič srečali s takim procesom.
NL: Brez avtorskih pravic se muzikal ne sme izvajati, drugače si v prekršku, zato je bila to prva stvar, ki smo jo uredili. Predvsem smo bili presenečeni in zadovoljni nad podporo in pomočjo ljudi, ki so nam pravice omogočili, saj sta bili neverjetni.

Kako se pozna to, da ga ustvarjate amaterski igralci? In kaj pomeni razlika v letih med samimi igralci?
PČ: V Sloveniji nimamo igralcev, ki bi bili specializirani za muzikal, kar pomeni, da ima vsak kakšen primanjkljaj na katerem od treh glavnih področij - petje, igra, ples. Ampak dejstvo je, da muzikal uprizarjamo v okviru kulturnih društev, in ne profesionalnega gledališča. Verjetno je največ razlik v tem, da to počnemo zato, ker nam je to res zelo všeč, saj za svoje delo nismo plačani. Ker pa to ni naša služba, imamo seveda vsi svoje prioritete, kot sta služba in šola, in zato je še toliko večji izziv na kup zbrati tako veliko ekipo ljudi in z njimi ustvarjati in vaditi. Dodaten izziv je bil tudi nabiranje sredstev za takšen projekt.
Razlika v letih v naši predstavi pa je kar zanimiva. Najmlajša jih ima osem, najstarejši del ekipe pa je tam pri 50-ih. Ampak se super dopolnjujemo, in mislim, da je ta naša starostna pestrost kar zanimiva popestritev našega druženja.
NL: Zanimivo je, da velikokrat slišimo, da svoje delo opravljamo kot profesionalci, na kar se mi zdi, da smo lahko izredno ponosni. Ekipa, ki sodeluje pri muzikalu, je vrhunska in previdno izbrana, to, da so med nami ogromne starostne razlike - najmlajša članica jih šteje osem, sodelujejo pa tudi ljudje preko petdeset -, pa se mi zdi, da le še povečuje našo vrednost, saj se učimo drug od drugega, delamo na medgeneracijskem povezovanju, hkrati pa se vsi odlično razumemo in se zabavamo ob ustvarjanju. Veseli smo, da naši projekti k sodelovanju privabljajo tako širok spekter ljudi.

Koliko ljudi soustvarja muzikal?
UJ: Na odru nas nastopa malo več kot 40, spremlja pa nas 30-članski simfonični orkester. Ko prištejemo še vse, ki pomagajo v zaodrju in pri drugih zadevah, nas je tam med 90 in 100. Kar veliko za amatersko gledališče.

Večina ustvarjalcev ima čez dan službe - je ustvarjanje muzikala po tem takšnem bolj konjiček ali "druga služba"?
PČ: Nastopanje v našem muzikalu je prostovoljno, torej ne prinaša nikakršnega zaslužka. Tako da nam to vsekakor ni prava služba. Večini je to konjiček. A v ekipi nas je kar nekaj, ki se z glasbo ali gledališčem ukvarjamo že leta in upamo, da nam bo nekoč kakšen tak projekt mogoče prinesel tudi kakšen evro. Je pa res, da je dela pri take projektu ogromno in se včasih res zdi kot služba. Ampak taka služba, v katero se z največjim veseljem vsakič odpraviš.
UJ: Zame je to prej druga služba. Ko ne delam, pride čas za muzikal. Vaje s pevci in izdelava materiala vzame svoj čas, sploh če želiš, da je vsak pripravljen čim bolje. V zakup je treba vzeti tudi to, da gre pol stvari, katere izdelamo na vajah na odru, v zrak, tako da skušam pevce še toliko bolj temeljito pripraviti. Konjiček pa zagotovo ne, ker se sama ukvarjam z glasbo, in če bi lahko to opravljala kot poklic, bi takoj (smeh).
NL: Čeprav svoje delo opravljamo prostovoljno in da gre za konjiček, se mi zdi, da vsi v ekipi opravljamo delo, kot da bi šlo za »drugo službo«, saj so nam ti projekti v neizmerno veselje. Prav tako lahko samo s tako trdim delom zagotovimo neko raven kakovosti.

Legenda pravi, da se je Andrewsova precej mučila z igranjem kitare in s premikanjem ustnic sočasno, ker ni nikoli do tedaj igrala inštrumenta. S kakšnimi izzivi pa ste se morali soočiti ustvarjalci muzikala?
PČ: Mislim, da je vsak našel kaj, kar mu je naredilo kakšen siv las (smeh). Nekateri so prvič plesali, drugi prvič igrali. Celostno gledano, je bil velik zalogaj že sama organizacija takega projekta. Finance, časovni razpored, promocije …
UJ: Vokalna tehnika, razumljivost, postavljanje večglasja in prepričati izvajalce, da niso zgolj delček, ampak da je vsaka vloga pomembna in šteje. Predvsem pa, da je vse teklo čim bolj optimalno v danih okoliščinah ...
NL: Osebno mi je bilo pri projektu v največji izziv delati s tako številčno, skoraj 100-člansko ekipo, saj še nisem delal s takšnim številom ljudi. Seveda pa sem bil ves čas tudi pod pritiskom glede režije, saj sem se zavedal, da gre za zelo priljubljen film in da moramo zadovoljiti pričakovanja gledalcev, ki znajo film "na pamet".

Koliko preglavic vam je povzročal prevod skladb in prilagoditev scenarija v slovenščini? In kakšen je odziv na slovensko besedo?
PČ: Naš režiser Nejc je tudi avtor slovenskega prevoda. To ni njegov prvi prevod, tako da je imel že nekaj izkušenj. Seveda ni šlo čez noč, a mislim, da je delo dobro opravil. Na začetku, ko se prvič prebijaš čez skladbe, ti je malo čudno, ker si navajen angleških besedil, ampak zdaj nam ne delajo prav nobenih težav več. Tudi gledalcem je všeč, da razumejo, o čem pojemo, saj so besedila res zelo barvita in tudi sporočilna.
NL: Prevod je nastajal kar nekaj časa, predvsem zaradi tega, ker kot prevajalec želim ohraniti sporočilnost izvornikov in jim "ne narediti krivice". Poleg tega želim, da se popolnoma prilegajo notnemu zapisu. Moram reči, da sem s prevodom zadovoljen, saj je speven in je bil tudi odlično sprejet, se pa še vedno zalotim, da pri kakšnem verzu razmišljam, ali obstaja boljši dobesedni prevod te vrstice.

Štirinajst razprodanih predstav na odru kulturnega doma v Radomljah je podatek, ki dokazuje, da so muzikali trenutno izjemno priljubljeni pri nas. Čemu bi vi pripisali takšno zanimanje?
: Filmska verzija je med ljudmi zelo priljubljen, in mislim, da je sam naslov odigral veliko vlogo pri tem. A sam naslov je bil samo začetek. Brez dobre končne uprizoritve nam naslov ne bi prav nič pomagal.
UJ: Sama prepoznavnost muzikala, nasploh, tematika, ljudem priljudna glasba, morda pa tudi stari slovenski rek: dober glas seže v deveto vas ...
NL: Muzikali verjetno najbolj očarajo s svojo glasbo, seveda, pa pripomore tudi znan naslov. Čeprav ljudje na muzikale v veliki večini še vedno gledajo kot na lahkotne predstave, imajo ti največkrat močno sporočilo, ki se prek pesmi veliko lažje prenese na gledalca.

Ne samo Moje pesmi, moje sanje, muzikalov je pri nas vedno več - Cvetje v jeseni, Mama mia!, Veronika Deseniška. Zakaj se je ta razcvet zgodil prav zdaj?
PČ:
Muzikali so se v Sloveniji delali že prej. A se mi zdi, da so zdaj postali bolj popularni, ker tudi več ljudi ve, da se delajo. Muzikale tako zdaj tudi pri nas kot tudi v tujini spremlja veliko marketinško kolesje, in zdi se mi, da je s pojavom družbenih omrežij promocija te zvrsti postala lažja. Pred leti, ko so gledališča uprizarjala muzikale, so nanje hodili večinoma tisti, ki jih je zanimalo gledališče. Na te muzikale, ki se pri nas delajo zadnja leta, pa hodijo tudi taki, ki v gledališča ne zahajajo prav pogosto.
UJ:
Slovenci vedno vse doživljamo s svetlobnimi leti zadaj za drugimi državami. Očitno smo narod, ki potrebuje čas, da dojame, da so morda stvari, ki jih počnejo v tujini zanimive, dobre ... Ta počasnost, nezaupljivost je morda dobra, morda pa ne. Če bi sami znali kaj novega in zanimivega izumiti, potlej bi v tem vidiku bilo to dobro. Ampak ne vem, ali je tako. Če samo pogledamo slovensko zgodovino glasbe, lahko opazimo, da so zunanji vplivi prišli k nam vedno pozneje, ko se je neko glasbeno obdobje na tujem že končalo, so se ti vplivi začeli pojavljati pri nas.
Je pa zanimivo, da smo v popglasbi takoj pripravljeni posnemati tuje izvajalce brez sramu. Ni čudnega, da ne znamo potlej ceniti svojih lastnih izvajalcev. Namesto da bi podpirali našo glasbo, je vedno vse bolj zanimivo, kaj počnejo zunaj naših meja. Morda je pa to ta razlog. Bolj so zanimive stvari, ki se dogajajo zunaj, ko pa skuša to storiti kdo pri nas, pa tega ne znamo ceniti. Zelo me veseli, da so se v zadnjem času začeli opogumljati mladi slovenski sokomponisti in ustvarjati nove muzikale, in upam, da bo šlo tako tudi naprej. Na začetku morda vsak ne bo najboljši, je pa dobra iztočnica za vse nadaljnje projekte in odskočna deska za to, da si upamo ustvarjati nekaj lastnega, nekaj kar nas bo malo bolj povezalo v slovenskem duhu, da ne bomo na koncu to, kar je že rekel Cankar, da smo narod hlapcev.
NL: Muzikal kot zvrst je že v tujini že dalj časa izredno priljubljen, Slovenci smo le potrebovali malo dlje časa, da smo to zvrst "posvojili". Konec koncev je muzikal tudi ena izmed najbolj zahtevnih uprizoritvenih zvrsti in se ne da korektno postaviti na vsak oder. Potrebno je ogromno dela, da stvar dobro steče, poleg tega pa potrebuješ primeren kader.

Zanimivo je, da velikokrat slišimo, da svoje delo opravljamo kot profesionalci, na kar se mi zdi, da smo lahko izredno ponosni. Ekipa, ki sodeluje pri muzikalu, je vrhunska in previdno izbrana, to, da so med nami ogromne starostne razlike - najmlajša članica jih šteje osem, sodelujejo pa tudi ljudje, stari prek petdeset -, pa se mi zdi, da le še povečuje našo vrednost, saj se učimo drug od drugega, delamo na medgeneracijskem povezovanju, hkrati pa se vsi odlično razumemo in se zabavamo ob ustvarjanju.

Nejc Lisjak

Je pa zanimivo, da smo v popglasbi takoj pripravljeni posnemati tuje izvajalce brez sramu. Ni čudnega, da ne znamo potlej ceniti naših lastnih izvajalcev. Namesto da bi podpirali našo glasbo, je vedno vse bolj zanimivo, kaj počnejo zunaj naših meja. Morda je pa to ta razlog. Bolj so zanimive stvari, ki se dogajajo zunaj, ko pa skuša to storiti kdo pri nas, pa tega ne znamo ceniti.

Uršula Jašovec

Muzikale tako zdaj tudi pri nas, tako kot v tujini, spremlja veliko marketinško kolesje in zdi se mi, da je s pojavom družbenih omrežij promocija te zvrsti postala lažja. Pred leti, ko so gledališča uprizarjala muzikale, so nanje hodili večinoma tisti, ki jih je zanimalo gledališče. Na te muzikale, ki se pri nas delajo zadnja leta, pa hodijo tudi taki, ki v gledališča ne zahajajo prav pogosto.

Petra Čebulj