Kviz Joker bo potekal najmanj eno sezono, torej od 23. februarja pa tja do začetka poletja. Foto: Žiga Culiberg
Kviz Joker bo potekal najmanj eno sezono, torej od 23. februarja pa tja do začetka poletja. Foto: Žiga Culiberg

Zimzeleni voditelj, urednik in nekdanji odgovorni urednik Razvedrilnega programa TV Slovenija znova prihaja pred kamere. Potem ko je v karieri vodil že več kot 640 večernih oddaj, večinoma v živo, kar pomeni, da je bil prek malih zaslonov v slovenskih hišah in stanovanjih "doma" kar okoli tisoč ur, se zdaj vrača s kvizom Joker. Gre za turško licenčno oddajo, v kateri Galunič pravi, da bo lahko z vodenjem pokazal drug odtenek sebe.

Ocenil je tudi svoj mandat odgovornega urednika Razvedrilnega programa TV Slovenija, ki se mu je iztekel junija lani, opisal stanje na trgu razvedrilnih oddaj in namignil, da bi lahko kdaj presedlal tudi v kakšno drugo uredništvo. Na RTV Slovenija, seveda, ki ji ostaja zvest, saj je "na koncu koncev vedno zadovoljen, da lahko tukaj ustvarja". "Rad bi, da bi se v naslednjih 20 letih, kolikor jih še moram oddelati, naredilo še kaj finega, velikega. Zadovoljstvo, ki ga čutim ob delu, mi je zelo pomembno. Ne morem samo hoditi v službo, moram biti zadovoljen s tem, kar delam," razmišlja Galunič.

V središču igre sta samo voditelj in tekmovalec, ki sedita za pultom z računalnikom. 'Še vode ni,' pravi Mario. Foto: Žiga Culiberg
V središču igre sta samo voditelj in tekmovalec, ki sedita za pultom z računalnikom. 'Še vode ni,' pravi Mario. Foto: Žiga Culiberg

Kako je prišlo do odločitve, da bo Televizija Slovenija predvajala prav kviz Joker? Ste si to oddajo izbrali že sami v prejšnji funkciji odgovornega urednika Razvedrilnega programa ali so vam jo "naložili" kasneje?

Kviz Joker sem videl na sejmih še v času, ko sem bil odgovorni urednik, za oddajo pa smo se dogovorili, ko nisem bil več na tej funkciji, lani poleti. Nameni, da bomo delali ta kviz, so bili zelo trdni že lani, in to ne glede na moje urednikovanje. Ko mi je mandat potekel, pa odločitev o tem, kdo bo oddajo vodil in kdo bo celoten projekt vzel pod svoje okrilje, tako ni bila zelo težka. Jaz sem bil najdlje, od samega začetka, tudi v stiku s prodajalci, vedel sem, kakšna je različica kviza na francoski televiziji. Vse stvari so se tako pokrile ‒ jaz sem končal mandat, format je bil na mizi, stiki s prodajalcem so bili vzpostavljeni, neki načelni dogovor s prejšnjo direktorico Televizije o predvajanju kviza pa tudi.

Mario Galunič gost v Vikend paketu

Za koliko sezon ste kupili licenco?

To piše v pogodbi, a tovrstni poslovni podatki se običajno ne razkrivajo. Vse stvari na javni televiziji pa se načeloma kupujejo za eno leto, saj se za to obdobje dela programsko-poslovni načrt. Če je interes na obeh straneh, pri prodajalcu in televiziji, se pogodba nato podaljša.

Ustaviva se pri imenu oddaje ‒ Joker. Glede na to, da gre za tujko, za vas pa vemo, da imate zelo radi slovenski jezik, ste tudi diplomirani slovenist, me zanima, ali ste iskali kakšno slovensko ime kviza ali licenca to prepoveduje?

Ne, to je brand, v vseh državah se uporablja tako ime kviza. Pa tudi prevod ne bi bil smiseln, poleg tega je v slovarju slovenskega knjižnega jezika geslo "joker" zapisano (definirano je kot "igralna karta, ki lahko zamenja katero koli drugo karto", op. a.), tako da sploh ne bi bilo mogoče najti ustreznice v slovenskem jeziku. Vsi vemo, kaj pomeni joker, tudi bistvo kviza je v tem. Joker se mi ne zdi tako "hudo" tuje ime, kot je na primer Big Brother, ki ga je treba verjetno marsikomu prevesti, ali pa The Biggest Loser, saj bi najbrž lahko uporabili kakšno drugačno ime, ne prav tega. Velikim trgom sicer uspe spreminjati naslove formatov oddaj, recimo Big Brother je v italijanskem jeziku preveden v Grande Fratello, a sicer lastniki licenc pogosto želijo, da se ohrani prvotno ime oddaje.

O kvizu Joker

Joker je televizijski kviz znanja, v katerem mora tekmovalec odgovoriti na deset vprašanj, pri vsakem ima na voljo štiri odgovore, a samo eden je pravilen. Nujno je, da tekmovalec odgovori na vsa vprašanja in šele po zadnjem, desetem vprašanju, dobi nagrado. Za pomoč ima tekmovalec na voljo sedem jokerjev. Vsak joker omogoča, da odstrani enega od nepravilnih odgovorov. Pri vsakem pravilnem odgovoru se tekmovalec povzpne za eno stopnjo na denarni lestvici, ki je sestavljena takole: 0 €, 200 €, 500 €, 1.000 €, 3.000 €, 7.000 € in 20.000 €. Tekmovalec ima v občinstvu tudi sotekmovalca, z njegovo pomočjo lahko dobi dva dodatna, bonus jokerja, možnost dodatne pomoči pa je tudi super joker, ki omogoča, da na eno izmed vprašanj odgovori tekmovalec skupaj s sotekmovalcem.

A, recimo, ime oddaje Vse je mogoče ste prevedli.

Da. V angleščini je bilo ime tega formata Anything Goes, v originalu, v francoščini, pa Vendredi tout est permis, saj je oddaja prišla iz Kanade v Francijo. To je bil tipičen format, pri katerem se ime zamenja, da se razume, za kaj gre. Tudi Kdo bi vedel je v originalu Wer weiss denn sowas. Kjer je mogoče, naslov prilagodimo. Joker pa je mednarodni izraz, ki ga razume ves svet. Lahko se sicer napiše tudi kot "džoker", a v kaj takega res nismo šli ...

Koliko ljudi se je prijavilo na kviz, ste že izbrali tekmovalce?

Že zelo kmalu smo, ne da bi omenili ime oddaje, vabili ljudi na kviz prek napovednikov na televiziji in vašem portalu. Dobili smo na stotine prijav, oktobra pa smo v skladu z "biblijo" oddaje začeli selekcijski proces. Vsak mesec smo dolžni narediti avdicijo ‒ prvi korak je po telefonu, v drugem se pride na televizijo in se piše preizkus znanja, tretji korak pa je nastop pred kamero. V vsaki oddaji se zamenjata dva tekmovalca, približno 35‒40 minut je na stolu eden.

Joker, kviz

Imate morda težave, da se na vse kvize ali kar oddaje prijavljajo vedno isti ljudje, ki smo jih na primer že večkrat videli tudi v kvizu Vem!?

Seveda, temu se ne da izogniti, Slovenija je pač majhna. Imamo krog ljudi, ki se vedno prijavljajo, ne da bi sploh vedeli, za kakšen kviz bo šlo. To so tekmovalci, ki so večinoma že bili v Vemu!, Najšibkejšem členu, Lingu, v kvizih na drugih televizijah. Kvizov pač nikoli ne zmanjka. Za prijavo potrebuješ določene lastnosti ‒ pogum, da nastopiš pred kamero, nekaj znanja, ne smeš imeti zavor, da se boš osramotil, če česa ne boš znal, saj je TV-kviz treba vzeti kot igro in zabavo. Tudi kviz Joker je tak ‒ nekaj je treba znati, a pomembni so tudi drugi dejavniki, na primer pametna poraba jokerjev, taktika.

Vsako soboto zvečer boste v kvizu Joker spremljali dva tekmovalca. Stol nasproti gostitelja Maria Galuniča bo kot prvi zasedel Peter Hrovat z Vrhnike – inženir gradbeništva, ki je v prostem času strasten navijač Olimpije in goreč podpornik Luke Dončića. Druga tekmovalka prve oddaje bo Lucija Perharič iz Ljubljane – zdravnica toksikologinja, v prostem času tudi plesalka flamenka in plavalka. Bo kateri izmed njiju v žep pospravil 20.000 evrov? Foto: Žiga Culiberg
Vsako soboto zvečer boste v kvizu Joker spremljali dva tekmovalca. Stol nasproti gostitelja Maria Galuniča bo kot prvi zasedel Peter Hrovat z Vrhnike – inženir gradbeništva, ki je v prostem času strasten navijač Olimpije in goreč podpornik Luke Dončića. Druga tekmovalka prve oddaje bo Lucija Perharič iz Ljubljane – zdravnica toksikologinja, v prostem času tudi plesalka flamenka in plavalka. Bo kateri izmed njiju v žep pospravil 20.000 evrov? Foto: Žiga Culiberg

To so nekakšni "kvizki"?

Da. Vsak tekmovalec ima sedem jokerjev in z njimi črta napačne odgovore. Če si potraten, jih hitro zmanjka. Do zdaj smo posneli štiri oddaje in lahko povem, da so bili nekateri zelo spretni pri porabi in podelili smo že glavno nagrado.

To je 20.000 evrov. V Franciji je najvišja nagrada na primer 50.000 evrov. Kako ste določili nagradni sklad, da je še "vzdržen"?

Hja, točno tako, nagrade so takšne, da jih še zmoremo. Denarna lestvica je sicer zelo spretno narejena, kar pomeni, da so razlike pri vrhu zelo velike ‒ 20.000, 7.000, 3.000 in nato samo še 1.000 evrov. To je zelo pomembno, kajti pri napačnih odgovorih tekmovalec pade po tej lestvici in to bistveno bolj strmo, kot leze gor. Tveganja so zato zelo velika, odločitve pa zelo pomembne.

Kako visoko ste postavili letvico zahtevnosti vprašanj ‒ so namenjena najširšemu občinstvu in s tem sobotni družinski zabavi ali ciljate na zahtevnejše in bolj razgledane gledalce?

Morali smo sprejeti kompromis. Imamo zelo širok nabor vprašanj, ki so različnih zahtevnostnih stopenj. To so samo naša, slovenska vprašanja, saj se vprašanja nikoli ne kupijo skupaj z "biblijo" oddaje. Razlogov za to je več. Prvi je ta, da je vsaj polovica vprašanj vedno lokalno pogojenih ‒ v našem primeru o Sloveniji, naši zgodovini, stvareh, ki so nam blizu. Drugi razlog pa je ta, da nihče ne želi odgovarjati za pravilnost odgovorov in vprašanj pri tako pomembnih kvizih, zato ustvarjalci zahtevajo, da si vsak sam naredi vprašanja in zanje tudi odgovarja. Za vsak kviz tako vprašanja sestavlja posebna skupina, ki za vsako vprašanje in tudi odgovor navede vire. Na televiziji nato opravimo še recenzijo vprašanj. Vse to se vpiše v bazo, ki je spravljena v ločenem prostoru, skrita in dvakrat zaklenjena, tako da nihče razen dveh ljudi nima dostopa do njih. Jaz lahko vprašanje pred vpisom v bazo preberem, a pri tisočih vprašanj ugotavljam, da tudi kakšnega pozabim.

Joker se mi ne zdi tako "hudo" tuje ime, kot je na primer Big Brother, ki ga je treba verjetno marsikomu prevesti, ali pa The Biggest Loser, saj bi najbrž lahko uporabili kakšno drugačno ime, ne prav tega.

Mario Galunič

V nekem intervjuju ste izjavili, da ste si vedno želeli voditi kviz. Menite, da se lahko v njem odmaknete od načina vodenja, po katerem vas poznamo, ali ste se želeli samo odmakniti od površinskih klepetov z znanimi Slovenci, ki ste jih vabili v svoje prejšnje oddaje?

Vsega po malem. Nisem ravno 20 let gojil želje, da bi vodil TV-kviz ali da bi imel to za vrhunec svoje kariere. A vedno, ko sem gledal kakšen veliki kviz, se mi je zdelo, da bi tudi sam moral to poskusiti. Vodenje kviza je vendarle nekaj drugega kot vodenje razvedrilne oddaje ali napovedovanje skladb. Gre za rahel odmik od slovenske scene znanih osebnosti ‒ pa nimam nič proti njim, sploh ne. A v 600 oddajah sem že marsikaj slišal, videl, približno vem, kako stvari tečejo pred kamero in v ozadju. Presenečenj ni, rad to delam, a to ni nič novega.

Se še spomnite oddaje Avtoportret, v kateri je Galunič gostil znane Slovence, ki so se ob pogovoru z njim tudi narisali na slikarsko platno? Foto: Stane Sršen
Se še spomnite oddaje Avtoportret, v kateri je Galunič gostil znane Slovence, ki so se ob pogovoru z njim tudi narisali na slikarsko platno? Foto: Stane Sršen

V kvizu pa imam nenadoma opravka z novim krogom ljudi, s katerim še nikoli nisem imel stika. To so večinoma pametni, razgledani ljudje, s katerimi se imaš kaj pogovarjati, hkrati so zame neodkrit dragulj, zato tudi velik izziv. Hkrati gre še za veliko vsoto denarja ‒ oni pridejo k meni z nekim ciljem, kar vpliva na njihovo živčnost in zbranost. Jaz sem v neki posebni vlogi ‒ sem edini steber, katerega se lahko oprimejo. Zdi se mi, da lahko v sebi odkrijem neke nove talente, ki mi pridejo prav točno pri tem tipu oddaje, prej pa mi niso. Tekmovalci ves čas spremljajo mojo govorico telesa, poglede, iščejo v meni namige. Voditelj dobi v TV-kvizu neki posebni status. Sam se nič ne delam, da bi bil rad kdo, ki nisem. Sem še vedno prijeten, prijazen, tak, kot sem in tega ne skrivam, hkrati pa znam biti tudi resen. Sebe namreč vidim kot precej resnega človeka, a ljudje me pogosto ne vidijo tako, saj so me navajeni v oddajah, kjer sem bil vedno prijazen, nasmejan in vesel. Tudi to je okej, tudi to sem jaz, ampak ne ves čas. V kvizu zato lahko pokažem svoj drug odtenek sebe. Z ljudmi pa skušam v pol ure navezati stik, da se mi odprejo, da jim zlezem pod kožo. Mislim, da ta dar imam, da jim lahko hitro pridem blizu. Pred oddajo jim rečem, da ne želim, da izpadejo luzerji, naj pa mi pomagajo, da naredimo dobro oddajo.

Boste tudi kaj "profesorski", kot ste bili v oddaji Besede, besede, besede, ko ste sedeli za mizo, obloženi s kupom knjig, in brskali po slovarjih ter razlagali različne pojme?

Ne, ne. To je zelo "čista" oddaja, pred seboj imam samo pult in monitor, še vode ne. Oddaja pa ima to prednost, da ni le sproščena in zabavna, ampak tudi poučna. Ko tekmovalec odgovori na vprašanje, se tu zgodba ne konča, ampak lahko tudi jaz še kaj povem, lahko pokažemo na primer fotografijo. Imam tudi pomočnico, skriti glas oddaje. To je Katja, ki se, ko je treba kaj razložiti, oglasi kot boginja iz višav s svojim lepim glasom.

Leta 2014 ste v intervjuju za MMC dejali, da "živimo v obdobju formatov in razvajenih gledalcev, ki nas ustvarjalce silijo, da vsako sezono pripravljamo nova presenečenja, tekmovanja in še in še". Pa se vam res zdi, da so za razvajene gledalce dovolj neki klišejski formati oddaj tipa kviz, kuhanje, glasbene točke ali resničnosti šov? Trend je torej, da vsa Evropa gleda enake oddaje, je to prihodnost televizije?

Pri tem je treba biti iskren in tudi realen. Razvedrilo na televiziji je nekaj posebnega. Drugi programi nimajo tako velikega pritiska glede gledanosti in nuje po vedno novih oblikah oddaj iz sezone v sezono. Industrija televizijskih formatov je tako močna, kot ni bila še nikoli; letos je še močnejša kot pred petimi leti. Ponudba formatov na trgu je ne samo velika, ampak nora, kar pomeni, da se ni bati, da bi vsa Evropa gledala iste oddaje, razen morda tistih top pet, ki se vrtijo po vsem svetu. A velikih formatov je vedno manj, vedno bolj so specializirani. Nastajajo cele tovarne formatov, če lahko tako rečem. Seveda bi tudi naša televizija lahko imela razvojni oddelek ‒ včasih smo ga celo imeli. Za nov format potrebujemo razvoj. Uredniki, voditelji, redaktorji, ki tukaj delajo, si bodo težko izmislili nov format, še posebej, če govorim o kvizu. Če govorimo o tem žanru, je res zelo pomembno, da je narejen filigransko natančno, da je format preizkušen v najbolj skrajnih situacijah ‒ pa še se najdejo luknje. Še v najboljših formatih so neke črne lise, kjer piše "To se ne sme zgoditi."

Ekipa družinskega kviza Moja Slovenija je posnela več kot 60 oddaj, v katerih sta kapetana Nina Valič in Boris Kobal gostila več kot 350 bolj ali manj znanih obrazov, ki so se pomerili v več kot 450 igrah. Foto: Žiga Culiberg
Ekipa družinskega kviza Moja Slovenija je posnela več kot 60 oddaj, v katerih sta kapetana Nina Valič in Boris Kobal gostila več kot 350 bolj ali manj znanih obrazov, ki so se pomerili v več kot 450 igrah. Foto: Žiga Culiberg

Med koliko formati kvizov ste vi lahko izbirali, da ste se odločili za Jokerja?

Formatov kviza je trenutno na trgu okoli sto, a vedno se najprej naredi selekcija. Najprej se vprašamo: Kaj mi zmoremo? Govorim o kadru, financah, scenografiji, tudi o ljudeh, ki v oddaji nastopajo. Težko si je v Sloveniji zamisliti res hud format oddaje in imeti ambicijo, da bomo našli genialno dobre tekmovalce, ker jih čez dve sezoni več ne bo. Podobno kot pri glasbenikih ‒ dobrih kmalu zmanjka. Treba je narediti format, ki je prilagodljiv, da lahko vzamemo v oddajo vsakega, ki je vsaj dober in v korist oddaji. Lahko smo naredili malo drugačno sceno, razvili smo svoj računalniški program. Tukaj moram pohvaliti Radeta Bojiča, našega kolega, ki je bil tehnični vodja pri kvizu Joker. Kaj vse so fantje sami naredili! Celoten softver, bazo vprašanj ... To so res zapleteni programi, ki morajo delati, ko gre za 20.000 evrov. Računalnik je srce kviza. In tudi sicer je širša ekipa, na čelu z režiserjem Marjanom Kučejem, taka, da človek rad pride na snemanje. Ni zmeraj tako.

Sem še vedno prijeten, prijazen, tak, kot sem in tega ne skrivam, hkrati pa znam biti tudi resen. Sebe namreč vidim kot precej resnega človeka, a ljudje me pogosto ne vidijo tako, saj so me navajeni v oddajah, kjer sem bil vedno prijazen, nasmejan in vesel. Tudi to je okej, tudi to sem jaz, ampak ne ves čas. V kvizu zato lahko pokažem svoj drug odtenek sebe.

Mario Galunič

Je pa Joker turška licenčna oddaja?

Da, oddajo si je izmislil Turek. Format pa je na sceno vstopil skozi velika vrata, ko se je za predvajanje te oddaje odločila francoska nacionalka. Format je nekoliko "pošraufala" ‒ vizualno, dramaturško, dodali so efekte, novo rubriko, prilagodili pravila ... Kviz Joker od lani z velikim uspehom predvaja tudi portugalska nacionalka, ki ga je povzela po francoskem. Mi ne operiramo s tako veliko denarja kot Francozi, a če pogledamo realno, je slovenska različica kviza nekje vmes med francosko in portugalsko. Zelo smo zadovoljni z rezultatom.

Zasledila sem podatek, da ste v svoji televizijski karieri vodili več kot 640 t. i. prime time oddaj. Je ta podatek pravilen, tudi sami vodite statistiko?

Enkrat sem res moral računati, ne vem, ob kakšni priložnosti, vse svoje večerne oddaje, ki sem jih vodil. Začel sem leta 1996 z Nedeljskih 60, nato pa so sledili Zoom, Spet doma, Mario, Avtoportret, Moja Slovenija, Eme, Popevke, Melodije morja in sonca, novoletne oddaje. Res jih je že več kot 600. Takšne oddaje so v povprečju trajale okoli uro in pol, kar pomeni, da sem bil pred kamerami TV Slovenija kakšnih tisoč ur ‒ večinoma v živo.

Uigran dvojec ‒ jezična Primorka Ana Liza, ki jo je igrala Nataša Tič Ralijan, je Mariu družbo v oddaji Spet doma delala dve leti. Foto: Žiga Culiberg
Uigran dvojec ‒ jezična Primorka Ana Liza, ki jo je igrala Nataša Tič Ralijan, je Mariu družbo v oddaji Spet doma delala dve leti. Foto: Žiga Culiberg

"Ali bom nehal s televizijo ali ostajam tukaj na RTV-ju." Ta vaša izjava ima že dolgo brado, saj sega v leto 2008. A očitno stojite za njo ‒ nehali niste, ostajate torej "tukaj"?

Da, ostajam tukaj. Televizija je brez dvoma moje življenje, moja usoda, očitno. Ne ravno, da mi je prišla pred oči po kakšnem naključju, saj sem tudi sam veliko naredil za to, da sem, kar sem. V zadnjih 25 letih sem veliko, zelo veliko delal ‒ in to ves čas pričakujem tudi od drugih. Smisel vseh, ki smo tukaj, je, da delamo, fokus mora biti na izdelku ‒ v vašem primeru na članku, v našem na oddaji. Vedno je bil moj cilj, da se dela nekaj, kar bo na koncu doseglo svoj namen. Pri razvedrilnih oddajah se ve, kakšen je ta namen ‒ doseči čim več ljudi, biti na ravni, ki je za nacionalno televizijo sprejemljiva. To je zahtevno delo, to ni samo služba, malo postaneš tudi javna last. Delovnih ur ne štejem, v službi sem bil bistveno več, kot bi bilo pametno. Morda sem bil kdaj v pisarni celo preveč, morda sem nekatere stvari jemal preresno in si jih vzel preveč k srcu. Velikokrat sem bil evforičen, razočaran, srečen, žalosten, vse to sodi zraven. Na koncu koncev pa sem bil vedno zadovoljen, da lahko tukaj ustvarjam. Rad bi, da bi se v naslednjih 20 letih, kolikor jih še moram oddelati, naredilo še kaj finega, velikega. Zelo drobne stvari me namreč ne zanimajo preveč, kar pa ne pomeni, da jih podcenjujem. Zadovoljstvo, ki ga čutim ob delu, mi je zelo pomembno. Ne morem samo hoditi v službo, moram biti zadovoljen s tem, kar delam.

Galunič je bil pred leti stalnica nedeljskih večerov na TV Slovenija, zdaj pa bo njegov kviz Joker na sporedu ob sobotah zvečer. Ob nedeljskih večerih že nekaj časa na TV Slovenija ni nobene razvedrilne oddaje. Foto: Žiga Culiberg
Galunič je bil pred leti stalnica nedeljskih večerov na TV Slovenija, zdaj pa bo njegov kviz Joker na sporedu ob sobotah zvečer. Ob nedeljskih večerih že nekaj časa na TV Slovenija ni nobene razvedrilne oddaje. Foto: Žiga Culiberg

Razmišljate o kakšnem premiku v drugo uredništvo, ko boste posiveli, recimo v Informativni program?

Malo že sivim ... To se mi ne zdi tako zelo nemogoče, kot se zdi morda komu drugemu, predvsem zato, ker se čutim sposobnega delati še kaj drugega. Zanimivo je ‒ a o tem nikoli nisem govoril, ker se mi je zdelo neprimerno ‒, da sem se o tem nekoč že pogovarjal, a v nekem občutljivem trenutku. Pogojev za prestop takrat pač ni bilo. Ne zdi se mi čisto nemogoče, da ne bi kdaj poskusil še česa drugega. Zdi pa se mi, da je v medijskem ali kulturnem prostoru težava, da ljudje težko sprejmejo, da nekdo zna, zmore ali si upa prestopiti na drugi breg. Ljudje imajo težave, da je predsednik vlade humorist, imeli so najbrž težave pri prestopu Igorja E. Berganta iz športnega uredništva v informativni program, imeli so težave tudi pri Eriki Žnidaršič, ki se je sicer nekaj časa gibala po robu razvedrila. Če bi res prestopil, bi se moral absolutno še bolj izkazati, za to bi moral obstajati razlog in tudi notranja odločenost, saj ni poti nazaj. Sem zelo televizijski človek, veliko stvari me zanima tudi zunaj razvedrilnega žanra, gledam različne oddaje. Veliko gledam televizijo, zanima me tudi dogajanje za kamerami. Pri nas se žal veliko oddaj dela površno, na hitro in obrtniško nespretno. Televizija namreč ni le "kaj", ampak tudi "kako", forma je zelo pomembna. Upam si reči, da v razvedrilu o tem vemo največ.

Ponudba formatov na trgu je ne samo velika, ampak nora, kar pomeni, da se ni bati, da bi vsa Evropa gledala iste oddaje, razen morda tistih top pet, ki se vrtijo po vsem svetu. A velikih formatov je vedno manj, vedno bolj so specializirani. Nastajajo cele tovarne formatov, če lahko tako rečem.

Mario Galunič

Imate med zabavnimi oddajami na slovenskih konkurenčnih televizijah kakšno, ki je vaš "guilty pleasure" ‒ veste, da ni kakovostna, a se vseeno ne morete upreti, da je ne bi pogledali? Se vam kakšne sploh zdijo kakovostne?

Možnost zamika pri gledanju je spremenila moje televizijsko življenje, saj porabim bistveno manj časa, da vidim več. Največ časa porabim za gledanje serij, te so moje velika ljubezen. Vedno imam na seznamu vsaj eno, ki jo moram videti. Zdaj sem ravno pogledal vse dele Luthra (britanska detektivska serija, op a.), naslednja je na vrsti Killing Eve. Menda je super, bomo videli. Pa še druge me čakajo, ne zmanjka jih, poznam veliko ljudi, ki mi priporočajo nove in nove. Na tekočem sem tudi s slovensko produkcijo zabavnih oddaj vseh televizij, kar pomeni, da si pogledam, kakšne oddaje delajo na Proplusu in Planetu. Zanima me tudi produkcija resničnostnih šovov. V javnosti vlada precej podcenjujoč odnos do resničnostne televizije, a pogosto se za tem skriva zelo veliko dela. Ne predstavljam si, kako ves material spravijo v dnevno enourno oddajo, koliko je pri tem televizijske magije, manipulacije. Ta izdelek je sicer narejen za nepoučene gledalce, mene pa zanima s strokovnega vidika. Vedno se mi zdi, da bi morali biti tudi mi na TV Slovenija na tem področju drznejši, podobno kot so zahodne ali severne televizije, saj se tudi na področju resničnostne televizije najde nekaj zelo spodobnih formatov, nekakšnih družbenih eksperimentov. A za tem je trdo delo od jutra do noči, za kar pa mi tukaj ravno nismo narejeni. Naš ustroj tega enostavno ne prenese. Za takšne oddaje ni dovolj denarja, drznosti, energije.

"V zadnjih 25 letih sem veliko, zelo veliko delal ‒ in to ves čas pričakujem tudi od drugih," pravi. Foto: Žiga Culiberg

Nekoč sem videl zanimiv južnokorejski format, ki je bil načeloma resničnostna oddaja. V njej so bili zbrani ljudje, ki so želeli postati igralci. Zaprti so bili v neki akademiji, na kateri so imeli ure petja, plesa, na koncu pa so pripravili predstavo. Ni bilo pogrošno ali plehko, v spalnici ni bilo kamer, vsebina pa je bila odlična. Kaj takšnega bi si tudi mi najbrž lahko privoščili. A na koncu je vedno vprašanje, koliko lahko naredimo. Po navadi je to ena nova oddaja na leto, če upoštevamo še kadre in finance, pa vse takšne oddaje hitro odpadejo.

Tudi industrija formatov se je sicer zdaj zelo razširila. V preteklosti sta bila centra le Anglija in Nizozemska, zdaj pa je zelo močna tudi Skandinavija, Izrael je postal velesila, vedno močnejše so tudi Turčija, Japonska in Južna Koreja.

Veliko gledam televizijo, zanima me tudi dogajanje za kamerami. Pri nas se žal veliko oddaj dela površno, na hitro in obrtniško nespretno. Televizija namreč ni le "kaj", ampak tudi "kako", forma je zelo pomembna. Upam si reči, da v razvedrilu o tem vemo največ.

Mario Galunič

V štiriletnem obdobju, ko ste bili odgovorni urednik Razvedrilnega programa, so nastale oddaje Vse je mogoče, Kdo bi vedel, Vem!, Vikend paket, Bučke, Dnevi slovenske zabavne glasbe (DSZG). V javnosti v grobem velja prepričanje, da "na TV Slovenija pa res nimaš gledati nič zabavnega", preprosto, da so razvedrilne oddaje slabe. Da slišimo še mnenje z druge strani ‒ kako ste vi zadovoljni s to "bero" oddaj?

Pozabili ste še oddajo Taksi, Popšop, pa še na kakšno manjšo oddajo, ki tudi morajo biti. To je pač realno stanje ‒ vsako sezono ena ali dve novi oddaji. A ljudje si seveda najbolj zapomnijo velike, prime time oddaje, za katere gre tudi največ denarja in energije. Zlati časi so bili, ko smo imeli v Razvedrilnem programu kar pet prime time oddaje tedensko ‒ v torek Piramido, v četrtek Lepo je biti milijonar, v petek narodno-zabavno oddajo, v soboto Res je! in v nedeljo Spet doma. Ob takem tempu so ljudje gotovo imeli občutek, da lepo skrbimo zanje. Sicer pa nezadovoljnih gledalcev nikoli ne zmanjka.

Zakaj tega več ni?

Ker ni denarja.

Kje je vzrok ‒ so oddaje postale toliko dražje ali se vam je proračun tako zmanjšal?

Vse skupaj. Zdaj imamo približno tretjino denarja, kot smo ga imeli v tistih zlatih časih.

Galunič meni, da se slovenski glasbeniki za nastop na Emi potrudijo bolj ali drugače kot sicer. Foto: Sandi Fišer
Galunič meni, da se slovenski glasbeniki za nastop na Emi potrudijo bolj ali drugače kot sicer. Foto: Sandi Fišer

Torej v tem primeru velja pregovor "malo denarja, malo muzike"?

Da. To so tudi gledalci očitno že dojeli, da tako to je. Fiksni stroški te radiotelevizije so zelo visoki in denarja, ki ga ostane za vlaganje v oddaje, novosti, investicije, je iz leta v leto manj. Z vedno manj denarja se nekaj še da narediti, a čudežev ni. Produkcija oddaj je tako vedno manjša, ambicioznih, dragih oddaj več ne moremo imeti. V bistvu naredimo še kar veliko, ko potegnemo črto. Ko se pogovarjam s kolegi z drugih televizij, sem včasih kar tiho, saj se tako, kot pri nas, oddaje drugod ne delajo. Že omenjenemu turškemu lastniku formata Joker sploh nisem povedal, da je urednik, voditelj, vodja kreativne ekipe en in isti človek. Zraven imam še redaktorico in strokovnega sodelavca in mi trije moramo v kreativnem smislu narediti oddajo: od avdicij do snemanja in postprodukcije. Na Portugalskem je v ustvarjalni ekipi iste oddaje kakih deset ljudi. Francozov sploh ne upam vprašati. Tako to je.

Ema je vsekakor priložnost, naša blagovna znamka, zanjo vlada velik interes. Vsi glasbeni festivali so pač enkratni projekti, ki so tudi nadpovprečno dragi, zato je na mestu vprašanje, ali nam bo vse uspelo obdržati pri življenju. Mislim tudi na Popevko in MMS. Tudi če jih hočemo narediti poceni, so na koncu dragi, zato gre za stvar prioritet, ali si jih lahko privoščimo, ne da bi pri tem ogrozili svoj redni program.

Mario Galunič

Tudi Dnevi slovenske zabavne glasbe, ki so združevali festivale Ema, Poprock in Popevka, so po dveh letih že klavrno propadli.

Morda je samo na čakanju. Sicer pa je pač tako, da slovenska popglasba očitno ni prioriteta. Meni se sicer zdi, da delamo velike napake pri odnosu do te glasbe. Za tem, da se tovrstni glasbi da mesto, bi morala stati odločitev ne le enega vodstva RTV Slovenija, ne le Razvedrilnega programa in ne le za eno leto ali en mandat. V to je treba vlagati, samo ena redakcija, dva človeka, tega nikoli ne bosta speljala. Obupala bosta. Upam, da bodo preživeli vsaj ti projekti, ki so.

Ema ostaja. Ste eden tistih, ki so vedno vztrajali, da Slovenija mora ostati del evrovizijske druščine. Zakaj?

No, nisem rekel, da mora ostati, ampak da je to eno izmed redkih oken v svet, če ne edino, ki omogoča ali daje upanje slovenskim ustvarjalcem zabavne glasbe, da naredijo nekaj presežnega in se res potrudijo. Hočeš nočeš se zavedajo, da tisto, kar gre na Emo, ne more biti dovolj dobro le za lokalne radijske postaje, ampak tudi še za koga drugega. Zato se potrudijo bolj, kot bi se sicer za druge festivale. Drugače pogledajo na glasbo, bolj z distance. Vsako leto je zgodba na Emi drugačna in vsako leto smo po njej vsi najbolj pametni. A Ema je vsekakor priložnost, naša blagovna znamka, zanjo vlada velik interes. Vsi glasbeni festivali so pač enkratni projekti, ki so tudi nadpovprečno dragi, zato je na mestu vprašanje, ali nam bo vse uspelo obdržati pri življenju. Mislim tudi na Popevko in MMS. Tudi če jih hočemo narediti poceni, so na koncu dragi, zato gre za stvar prioritet, ali si jih lahko privoščimo, ne da bi pri tem ogrozili svoj redni program. Že zadnje leto, ko sem bil urednik in je bilo denarja precej manj, je bila na mizi možnost, da ukinemo vse posebne projekte in festivale in obdržimo samo redne oddaje, da bodo zaposleni imeli kaj delati, da bomo enostavno preživeli. Zdaj bi lahko začel govoriti o težavah naše RTV-hiše, a bom to prepustil drugim, ki jim gotovo ni lahko, ko iščejo denar, ki ga potrebujemo za program. In plače. Več kot ga gre za plače, manj ga ostane za program. Ne bi rad bil v vlogi tistih, ki bodo skušali presekati ta absurd.

Lani sem bil na Japonskem, bil sem tako navdušen, da bi šel še enkrat, a zagotovo po drugi poti. Japonska ima vse to, kar sam tukaj pogosto pogrešam. Red, točnost, prijaznost, vsi dogovori držijo, vsi so prijazni, zanesljivi, pošteni, nevsiljivi, uvidevni. Na prvi pogled popolna destinacija.

Mario Galunič

Prej sva že govorila o slovenski estradi. Ko sama pogledam v rumene revije, poznam približno polovico ljudi, o katerih se piše. Koliko jih poznate vi? Da vprašam drugače ‒ menite, da se v medijih pojavljajo "pravi" ljudje?

O tem ne bi rad sodil. Revije skušajo preživeti, predvidevam, da so v najslabšem položaju prav tiskani mediji, ne MMC, Radio ali Televizija. Kar se dogaja z njihovimi nakladami, plačili novinarjem, so strašne zgodbe, saj veliko novinarjev tudi osebno poznam. Uredniki pač skušajo preživeti, zato dajejo prostor tistim ljudem, ki kažejo na to, da bodo zaradi njih kakšen izvod več prodali. To je njihova edina logika. To, da jaz ne poznam polovice ljudi, jim nič ne pomaga ‒ oni že vedo, kdo kupuje njihove revije. Pojavljajo se eni in isti ljudje, tisti, ki radi sodelujejo z revijami, saj obstaja posebna skupina znanih Slovencev, ki to sploh ne bi bili, če ne bi bili tako radodarni s svojimi fotografijami in informacijami ‒ in informacijami o drugih. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so zanimivi in bi imeli kaj povedati, a jih v teh revijah nikoli ni, ker ne želijo sodelovati. To jim nič ne pomeni, tega ne potrebujejo. Če delaš v javnem mediju, kot je Televizija Slovenija, takšno sodelovanje vsak teden res ni nujno, saj imaš redno plačo in se lahko posvetiš svojemu delu. Pa tudi čuden imidž si dobiš s čezmernim pojavljanjem v rumenih revijah. Če pa si na trgu in moraš imeti nastope, si zagotoviti dohodke za plačilo položnic, pač moraš sodelovati tudi s takimi revijami. To je neka prostovoljna prostitucija, ki je neizogibna, če želiš preživeti, in nad tem se ne zgražam. Vsak dela po svoje. Sam se večinoma držim bolj stran od teh revij in medijev, razen ko predstavljam novo oddajo. Zdaj recimo.

Meni, da bi morala biti TV Slovenija na področju resničnostnih oddaj drznejša, podobno, kot so zahodne ali severne televizije, saj se tudi na tem področju po njegovem najde nekaj zelo spodobnih formatov, nekakšnih družbenih eksperimentov. Foto: Žiga Culiberg
Meni, da bi morala biti TV Slovenija na področju resničnostnih oddaj drznejša, podobno, kot so zahodne ali severne televizije, saj se tudi na tem področju po njegovem najde nekaj zelo spodobnih formatov, nekakšnih družbenih eksperimentov. Foto: Žiga Culiberg

Če že kdaj beremo o vas, je pogosto o tem, da ste se vrnili s kakšnega daljšega potovanja. Ste se pred startom Jokerja odpravili kam ali si boste to nagrado pustili za konec sezone?

Ah kje, nikamor nisem šel. Malo mi zmanjkuje destinacij, ki so vremensko primerne za obisk julija in avgusta, saj sem jih večinoma že obiskal. Verjetno bom moral to navado spremeniti in začeti potovati pozimi, da se mi odpre nov del sveta. Oddajo sem postavljal od poletja do zdaj in ni bilo nikakršne možnosti, da bi kam šel. Moram se tudi odločiti, kaj bi še rad videl, morda sem postal tudi preveč izbirčen. Na iste kraje se nerad vračam, to napako sem naredil nazadnje pri Baliju ‒ po 20 letih sem šel znova tja, ker je bilo prvič luštno. Drugič seveda nikoli ni tako luštno in nikoli ni enako.

Lani sem bil na Japonskem, bil sem tako navdušen, da bi šel še enkrat, a zagotovo po drugi poti. Japonska ima vse to, kar sam tukaj pogosto pogrešam. Red, točnost, prijaznost, vsi dogovori držijo, vsi so prijazni, zanesljivi, pošteni, nevsiljivi, uvidevni. Na prvi pogled popolna destinacija. To ne pomeni, da bi tam želel živeti, a država me je res fascinirala ‒ razen vremena. Bilo je noro, noro vroče, tako prepoten še nisem bil v življenju. Olimpijske igre v Tokiu bodo potekale v istem obdobju, kot sem bil sam tam, torej konec julija in začetek avgusta, in res ne vem, kako bodo športniki to preživeli. Zdaj pa je spet na vrsti Latinska Amerika. Samo podsaharsko Afriko ves čas spuščam s svojih načrtov, ne vem, zakaj. Pa saj imam še čas. Menda te zasvoji, ko prvič prideš. Zato pa čakam, da bom pripravljen na to novo ljubezen.