Prvi preizkus je album doživel v domačih Prevaljah, kjer ga je kantavtorica predstavila skupaj z Lainščkom kot posebnim gostom. Ditkino sodelovanje s pesnikom sega v leto 2013, ko je na albumu Ne bodi kot drugi ob svojih avtorskih skladbah ter uglasbenih pesmih Toneta in Marka Pavčka predstavila še nekaj njegovih.

"Vedno, ko uglasbljam pesmi, prebiram pesniško zbirko. Najprej moram razumeti besedilo in ga tudi začutiti. Če se najdem v njem, potem nastane glasba in z Lainščkovimi besedili nagovarjam vse generacije," je v pogovoru za MMC dejala Ditka.

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Ditka, zakaj poezija Ferija Lainščka?
Spontano. V srednji šoli je moj učitelj slovenščine predlagal, naj uglasbim kakšno poezijo. Takrat je bila to poezija Toneta Pavčka. Ker je bila skladba uspešna, naju je z očetom potegnilo v svet poezije. Moja mama je bila tista, ki je predlagala, da se uglasbi še pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi. Ko smo jo uglasbili, smo prišli v stik s Ferijem in se takoj ujeli. Počasi smo začeli sodelovati. Tudi ko sem ga spoznala, sem začela bolj prebirati njegovo poezijo. Njegovi verzi so mi bili blizu, ker piše največ o ljubezni, ki je tudi zame najvišja vrednota. Njegove pesmi so preproste, a hkrati zelo sporočilne.
Glede na to, da so to Lainščkove besede - koga vi nagovarjate?
Vedno, ko uglasbljam pesmi, prebiram pesniško zbirko. Najprej moram razumeti besedilo in ga tudi začutiti. Če se najdem v njem, potem nastane glasba in z besedili Lainščka nagovarjam vse generacije. Najbolj pa tiste, ki jim je ljubezen najvišja vrednota. Zdi se mi, da se besedila najbolje dotaknejo starejših.

Ko ste bili mlajši, ste ustvarjali v angleškem jeziku. Kako primerjate avtorska besedila, ki so napisana v angleščini, z besedili Lainščka, ki pa so v slovenščini?
Res je, da sem najprej začela ustvarjati v angleškem jeziku. V svet poezije sem padla spontano. Razlika je res v tem, da gre pri teh besedilih v angleškem jeziku za popolnoma avtorsko delo, pri katerem napišem glasbo in besedilo. Če sem popolnoma iskrena, mi je lažje ustvarjati samo glasbo – kot je to v primeru skladb na novem albumu. Vedno sem težje pisala besedila. Zgodba se mi odvrti v glavi, ne najdem pa tistih pravih besed.

Ko ustvarjate glasbo, jo preigravate samo s kitaro? Kako se potem znajde Hammond na skladbi, kot je Bližina?
Ja, kadar ustvarjam sama, glasbo preigravam s kitaro. Ko nastane neki osnutek, pa idejo pokažem očetu, ki nato pesem oblikuje naprej. Doda klaviature, tolkala in oblikuje celoten aranžma. Vse to se odvije v domačem studiu.
Torej oče še vedno veliko sodeluje pri ustvarjanju skladb?
Ja, kot glavni aranžer. Pa tudi vedno mi je v pomoč z dodatnimi nasveti in idejami.
Kako deluje ta vajina naveza – ohranjata odnos hčerka in oče ali gre za kolegialno navezavo, kot je v navadi pri glasbenikih?
Midva sva še vedno v prvi vrsti hčerka in oče. Toda ko malo bolj razmišljam, ugotovim, da je še vedno moj glavni mentor, ki me usmerja na glasbeni poti, kar zadeva ustvarjanje, igranje kitare mi največ pomaga. Ko imam kakšno težavo, pridem do njega in mi svetuje. Prednost je, da sva doma in ustvarjava, kadar želiva. Pomanjkljivost pa je, da se vmes tudi velikokrat spreva, ker sva si tudi karakterno precej podobna. Toda to je v najboljši veri, ker oba želiva najboljše. Potem pa je tudi prednost, da se hitro poboljšava, ker sva hčerka in oče.
Kako veste, kam boste zapeljali skladbo? Na primer: pred vami je samo poezija. Dobro, včasih pomaga že naslov, kot je Vesela. Tu ni dileme, kakšen bo tempo melodije. Kaj pa pri drugih? In koliko upoštevate Lainščkovo mnenje?
Feri mi pušča svobodo. Nikoli se ne vtika v glasbo. Uglasbljam vedno takrat, ko imam navdih. Nimam recepta, kako nastanejo skladbe. Ko čutim ustvarjalno žilico, se usedem, odprem pesniško zbirko, prebiram. Ko začutim pesem, vzamem kitaro in začnem igrati.

Če vzamemo pod drobnogled skladbo Ljubi me kot sonce - kako to, da en del recitirate?
To pesem sem uglasbila sama. Ideja, da eno kitico odrecitiram, pa je bila očetova. Ugotovili smo, da recitiranje ustreza, saj gre konec koncev za poezijo, ta pa se v osnovi recitira. Zdi se mi dodana vrednost sami skladbi. In tudi dobro je, da se zgodi nekaj drugega – da ni ves čas enako.
Kakšna pa je zgodba pri skladbi Demon? Tam lahko slišimo tudi Lainščkov glas ...
To je prav posebna pesem. Feri je pri njej sodeloval kot gost in odrecitiral dve kitici. Ta pesem bo zdaj izšla kot naslednji singel – vzporedno z izidom nove pesniške zbirke Ferija Lainščka prav tako z naslovom Demon ljubezni in mislim, da bo pesem še obogatila najine skupne nastope.
Kaj berete, ko ne berete Lainščka?
(Smeh) Velikokrat mi zmanjka časa, da bi kaj prebrala. Drugače pa rada berem romane, ki spodbudijo pozitivna čustva.
Kateri je vaš najljubši verz iz Lainščkovih pesmi?
Gre za pesem Vedo prvi: "Med nama je nekaj, kar ni le beseda. Iz take snovi je kot sanje. Med nama so časi, ko skupaj molčiva in tiho verjameva vanje."
Koliko menite, da vam je ime Feri Lainšček pomagalo pri večji medijski prepoznavnosti? Koliko težje bi bilo, če bi svojo glasbo začeli predstavljati zgolj z imenom Ditka?
Mislim, da je Feri veliko pripomogel k moji prepoznavnosti, saj je ravno njegova pesem Ne bodi kot drugi, ki jo je uglasbil moj oče, tista, ki je postala prava uspešnica. Prepričana sem, tudi če bi nadaljevala le z avtorsko glasbo v angleščini, da bi ljudje izvedeli za Ditko, a pozneje in mogoče v manjšem številu. Še posebej, ker bi se držala angleškega jezika, v Sloveniji pa so bolj zaželena besedila v domačem jeziku.
Bi se udeležili glasbenih resničnostnih šovov?
Ne.
Zakaj ne?
Nikoli me ni zanimalo pet minut slave. Začrtala sem si pot, ki je težja, ampak se mi zdi, da je pomembno, da delaš počasi, postavljaš temelje, na katerih gradiš. Tako za tabo nekaj ostane in tudi ljudje te ne pozabijo čez noč.
Kaj se dogaja z vašim avtorskim ustvarjanjem?
Še vedno ustvarjam avtorsko in tako bo tudi naprej. Zdaj smo se z izdajo nove zgoščenke bolj usmerili v poezijo, toda še vedno pišem avtorske pesmi in naslednji projekt bo gotovo avtorska glasba v angleščini.
Del angleščine ste pustili tudi v priredbi Don't Be Like Others, ki se je znašla na novem albumu. Gre za priredbo uspešnice Ne bodi kot drugi. Kako to, da je dobila še angleško različico?
Ravno zato, ker se je pesem zelo lepo prijela med slovenskimi poslušalci in tudi iz drugih držav so mi pisali, da jim je pesem všeč, zato smo jim jo želeli približati. Bilo je težko, ker poezije ni enostavno prevajati. Na srečo smo našli gospoda, Angleža, ki tudi sam piše poezijo in že dolgo živi v Sloveniji, to je Filip Bird, ki nam je pomagal pri prevodu. Našel je lepe stavke in - kar je najpomembnejše - ohranil sporočilnost pesmi.
Glede na to, da ste kot zelo mladi izdali album otroških skladb - kako to, da niste naslednja Hajdi?
(Smeh) Ne vem. Še vedno zelo rada pojem za otroke, ampak na srečo otroci pojejo tudi mojo poezijo. In zato se mi zdi novi album še toliko bolj vreden, ker hkrati izobražujem s svojo glasbo. Mogoče sem se od otroških skladb oddaljila v najstniških letih, ko me je potegnilo v drugi slog in me je začela zanimati malo bolj resna glasba.

Ostajate na meji akustike, kantrija?
Kar se tiče zvrsti, se težko opredeljujem. Tako sama kot oče vedno ustvarjava po navdihu. Ampak v ospredju sta vedno akustična kitara in moj vokal. V tej smeri želim tudi nadaljevati.
Glede na to, da ste se uvrstili v polfinale tekmovanja Songwriting Contest v Veliki Britaniji – kako težko se je uvrstiti na takšna tekmovanja in kaj vam dajo kot glasbenici?
Z očetom veliko iščeva takšna tekmovanja v tujini ravno zato, da najina avtorska glasba ne ostane v predalu, ampak jo pošiljava v svet. Ni se tako lahko uvrstiti na takšna tekmovanja, s pesmijo Dreamer sem se uvrstila celo v finale. Tja pride več tisoč pesmi iz celega sveta in tam je komisija, v kateri so sami strokovnjaki. Oni ocenjujejo celotno pesem – zgradbo in izvedbo. Če se je skladba uvrstila v finale, to pomeni velik osebni uspeh in je dokaz, da delamo dobro.
Kaj se dogaja s kantavtorji danes? Kje so? Predvsem mislim na mlade.
Mislim, da je tovrstna glasba večkrat podcenjena. Večinoma gre za kakovostno, izpovedno glasbo, podkrepljeno z močnimi besedili. Seveda pa se tudi v tej zvrsti slišijo razlike v kakovosti. Zame je pravi glasbenik tisti, ki napiše glasbo in besedilo ter to zna še izvesti. Menim, da je v Sloveniji ta scena slabo razvita, če na primer primerjam z Združenimi državami Amerike. Kljub temu je pri nas veliko kakovostnih kantavtorjev. Iz moje domače Koroške na primer prihajata tudi Adi Smolar in Milan Kamnik.

Milan Dekleva je v romanu Pimlico svoj osrednji lik kantavtorja Matjaža označil za kanto od avtorja. Koliko se realna slika kantavtorja razlikuje od stereotipne, pri kateri je pogosto kantavtor označen za možakarja, ki pride na nastop s kitaro in malo preigrava svoje skladbe?
Zagotovo je nekaj takšnih. Če govorim iz izkušenj: junija sem bila na največjem kantavtorskem festivalu Exposure na Hrvaškem, v Veliki Gorici, tam sem se predstavila kot prva Slovenka. Že tam so bile velike razlike med nami. Nekaj nas je bilo takšnih, ki smo res imeli pesmi z zgodbami, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so malo recitirali, vmes še naredil kakšen požirek piva (smeh). So razlike. Ampak te razlike se pravzaprav najdejo v vsaki zvrsti (smeh).