Čeprav vsaj to, da je prvič obiskal Slovenijo, ne drži - že leta 2005 je kot član zasedbe Velvet Revolver stal na odru Križank -, Saulu Hudsonu spodrsljaja (šale?) ne gre zameriti, saj si človek v četrt stoletja koncertiranja najverjetneje težko zapomni vsak kotiček sveta, ki ga je obiskal. Še posebej, če je to Slash, ki ima že nekaj časa (in to kljub temu, da sploh še ni dosegel abrahama) v sebi srčni defibrilator, posledico divjega življenja po motu "seks, droge, rokenrol". A zdaj nič več, še cigarete si menda ne privošči že nekaj let ...

Točno ob 20.00 so na oder stopili domači rockerji Tide, ki so uprizorili kratek, a udaren nastop in predstavili svoj aktualni album no. 4. S sklepno Kick Out The Jams, priredbo kultnega komada MC5, ki se je znašla tudi na njihovem albumu Nothing to Lose, je pevec Kevin Koradin do zadnjega kotička napolnjeno Halo Tivoli pozval, naj "Američanom pokažemo, da znamo Slovenci dobro zažurat".

Ko pišemo do zadnjega kotička napolnjeno, tokrat to dejansko drži, saj je bil koncert kitarske legende popolnoma razprodan že dan prej. Nekim nesrečnikom, ki so se brez vstopnic pripeljali iz Umaga, češ, saj bomo karte že dobili, se "loterija" žal ni obrestovala in kljub moledovanju na blagajni so morali domov, ne da bi uzrli pod bujne kodre in obvezni klobuk skrito obličje enega največjih rockzvezdnikov našega časa.

Priznati je treba, da je večina množice na koncert najverjetneje prišla tudi iz nostalgije po "Gunsih", zasedbi, ki je Slasha izstrelila v orbito rockbožanstev. Ker je danes bolj verjetno, da ga bomo na odru videli skupaj s Fergie iz Black Eyed Peas (saj res, to se je že zgodilo!) kot z Axlom - spomnimo na neuspeli poskus njune združitve v Dvorani slavnih rokenrola - je pač vsak posebej najboljši približek tistih zlatih časov "zadnjega velikega rockbenda 20. stoletja". In dokazano so prav izvedbe uspešnic GNR tiste, ki so dvorano spravile "na noge" oziroma skoraj vsakogar v dvorani pripravile do tega, da jim je pritegnil.

To se je zgodilo že med drugim komadom večera, kultnim Nighttrain, nato pa med Civil War in Rocket Queen, med katero smo bili priča tudi tistemu pravemu "slashiranju" (med katerim se je kitarski junak za nekaj trenutkov skoraj malce "zaplezal", a vseeno), vrhunec pa so ustvarili balada Sweet Child O' Mine ter rockhimni Welcome to the Jungle in Paradise City, ki sta sledili v dodatku. Med tem komadom, ki je sklenil skoraj do minute točno dve uri trajajoč koncert, so na občinstvo izstrelili konfete in pri mnogih povzročili kurjo polt. A tudi Slashev solomaterial, ki je predstavljal glavnino koncerta, je naletel na dober odziv večine.

Myles Kennedy (Alter Bridge) je več kot spodobno opravljal vlogo frontmana - roko na srce celo bolje, kot jo dandanes ne več najbolj sveži Axl, o čemer smo se lahko prepričali pred dobrima dvema letoma v Zagrebu -, a je treba priznati, da kljub pevski izvedbi, pri kateri mu ne gre česa očitati, karizme mladega gospoda Rosea ne doseže. (Ali jo sploh kdo?) A morda je tako še bolje, saj je bil zvezdnik večera Slash. O tem ni bilo dvoma tudi pri "koreografiji" na odru - kadar je "soliral" on, so se ostali diskretno pomaknili v ozadje. In "soliral" je kar precej, a vseeno v mejah sprejemljivega. Slash pač ne bi bil Slash, če občinstvu ne bi ponudil zadostne količine kitarskih bravur.

Kakšen bi bil torej povzetek večera? Slash je skupaj s Kennedyjem in "Zarotniki" (bobnarjem Brentom Fitzom, basistom Toddom Kernsom - ki se z veseljem postavi tudi pred mikrofon - ter ritemkitaristom Frankom Sidorisom) uprizoril kakovosten koncertni šov brez spektakularnih vložkov in pretiranih olepšav. Na koncu je tudi zvezdnik večera polaskal občinstvu, da je "super" in dodal, da se prej ko slej morda spet vidimo. "O tej turneji ne morem reči ene same negativne reči. Slovensko občinstvo je bilo neprekosljivo. Kako jeb*no dobra energija! Jeb*ni rokenrol!" pa je tvitnil po koncertu.

Alenka Klun, foto: Sandi Fišer