Čeprav različni, imata obe skupini precej skupnih lastnosti in ena izmed njih je njihova povezava s slovenskim občinstvom, ki so ga gradile vse od leta 2010, ko sta se začeli pojavljati na množičnih študentskih zabavah, poletnih festivalih in na drugih koncertnih prizoriščih. Še več: uspešnice obeh skupin so postale stalnica na porokah. "Na YouTubu vidimo številne videoposnetke s porok, kjer ljudje pojejo: 'Zbog svetske krize, nemam za rizle.' Ljudje pojejo naše skladbe o grozni resničnostni na porokah. Takšen vpliv imajo samo skladbe," je v pogovoru za MMC poudaril član skupine Dubioza kolektiv Brano Jakubović. Toda ta uspeh ni prišel čez noč, kot je poudaril baskitarist Dubioze kolektiv Vedran Mujagić: "Lahko uspeš v roku nekaj stotih noči."

S.A.R.S., ki so se vtisnili v spomin poslušalstva s skladbami Lutko, Buđav lebac in Perspektiva, so areno Stožice spoznavali že lani, ko so se predstavili v vlogi "podpornikov" glavnih akterjev večera Mi2 in Dan D. Tokrat pa si bodo oder delili z avtorji uspešnic, kot so Kažu, Kokuz, Himna generacije in Blam Blam. "Tu smo odigrali veliko dobrih koncertov, toda v odnosu z občinstvom v drugih državah je [Slovenije] ne morem izpostaviti, češ da je kaj več naredila za vašo [Dubioza kolektiv] kariero. Je pa pripomogla k temu, da imamo veliko večjo bazo oboževalcev, kot smo jo imeli na začetku kariere," je povedal pevec skupine S.A.R.S. Žarko Kovačević.

Pred njihovim nastopom v Stožicah smo se pogovarjali s Kovačevićem, Jakubovićem in Mujagićem.

Recimo, da se združita stranki Dubioza kolektiv in S.A.R.S. Bi zavzeli vlogo opozicije ali bi želeli oblikovati koalicijo?
BJ: Če bi bili Dubioza kolektiv in S.A.R.S. politični stranki ... to je oksimoron. To ne more obstajati.
ŽK: Bravo. S svojo zgodbo ne bi dosegli cenzusa, ker oboji lažemo (smeh).
BJ: Samo to znamo (smeh).
ŽK: Vsake toliko se v politiki pojavi zanesenjak, ki ne ve, kako se igra ta politična igra, in misli, da bo z iskrenostjo – ko govori po resnici – dobil glasove ljudi. Ampak ne ve, da je trik v tem, da pred volitvami ljudem nekaj podariš – naj bo to deset evrov, kilogram moke, sladkorja … In tako dobiš glas. Ne z iskreno zgodbo.
BJ: To so izkušnje iz Srbije. Pri nas je malo drugače. Pri nas se ne deli nič, razen da se pove, s kom se bo sodelovalo.
ŽK: Slišal sem zgodbo, ki velja za Srbijo in za Hrvaško: da so se politične stranke, ki so zmagale na volitvah, spraševale, kaj bi lahko podarile ljudem: "Dajmo, oprostimo jih kazni za parkiranje. Ne, ne. To je veliko. Dajte na Hrvaškem 50 kun in nam 1000 dinarjev. To je dovolj, da nam ljudje dajo glas." Takšno zgodbo poznam.
BJ: Če bi pri nas uredili prosta parkirna mesta, bi takoj glasoval za njih (smeh). Še tega ne dajo.

Kakšna je za vas idealna družba?
BJ: Moja je, ko sem sam s seboj. Sam s seboj se družim in zdravnik temu pravi shizofrenija (smeh).

Živimo v času, ko je vse instantno. In takšna so tudi pričakovanja – pričakovanja po instantnem uspehu, instantnem dobičku … Zakaj vas ni povleklo v ta vrtinec?
BJ: Imamo srečo, ker nismo odrasli v tem času. Otrokom danes je veliko teže. Mi smo imeli idole, ki smo jih lahko občudovali: Kurta Cobaina, Manu Chaoja, Boba Marleyja … Današnji otroci pa iz nobenega vzornika ne morejo izvleči toliko lastnosti, po katerih bi se lahko zgledovali. Ker je vse tako masovno in kratkotrajno, ne morejo najti vrednote, ki bi lahko bila ogledalo. Iz tega vidika nam je bilo na neki način laže.
Mi v osnovi podajamo samo komentar današnjega sveta, ker nismo vzgojeni v tem duhu in se obnašamo po drugačnih pravilih. Za nas so resničnostni šovi, kjer iščejo talente, tuja stvar. Ne razumemo logike za njimi. Lahko samo rečem, da iz "instanta" ni nikoli prišlo nič dobrega. Ko postaviš turško kavo na pladenj s kavo za na pot, vsi vedo, katera je boljša.
ŽK: Lahko, da bo komu kava za na pot všeč (smeh). Ampak, kot je rekel Brano, resničnostni šovi dajejo mladim ljudem lažno upanje, da bo njihov talent prišel v prvo vrsto in da bo tam ostal. Oni pridejo v ospredje, dobijo ogromno medijsko pozornost, toda za zelo kratek čas.

BJ: Za tri minute.
ŽK: In te tri minute gredo hitro mimo. Običajno se s temi obljubljenimi albumi in nagradami ne zgodi nič. Razen če je kdo tako pameten, da si pripravi material vnaprej in izkoristi te šove kot odskočno desko. Drugače je, ko sam narediš vse od začetka in narediš zgodbo, ki jo ljudje sami prepoznajo, ne pa da jo "izforsiraš" na takšnih šovih.
BJ: Težave je v instantni družbeni ureditvi. To, da sovražiš, je instantna odločitev. To je najlaže. Najlaže je nekaj sovražiti, uničevati. Veliko teže je graditi. Graditi odnose med ljudmi. Če pogledamo primer teh milijonov nesrečnih ljudi, ki so prisiljeni, da pobegnejo s svojih domov in gredo nekam drugam, kjer bi lahko živeli dostojno življenje … Instantna odločitev za te ljudi je, da jim nekdo reče, da so smeti in da jih je treba vrniti tja, od koder so prišli. In to je težava, večja od televizijskih programov.

Katera je največja neumnost, ki ste jo slišali o prebežnikih v zadnjem času?
VM: V Srbiji in Hrvaški so se pojavili komarji, ki so širili virus Zahodnega Nila, in na nekem novičarskem portalu se je takoj pojavil komentar: "To so nam prinesli prebežniki. In zdaj ubijajo naše otroke."
ŽK: Velikokrat so ti komentarji večja nesnaga kot novice.
BJ: Ni smešno.
ŽK: Ni smešno, ampak je neumno. Vprašanje je, ali je to posledica "trolanja" ali tega, da je nekdo to mislil resno.

Je ta družba sposobna ustvariti nekaj dobrega ali bo postala naša osrednja zapuščina, da se pišejo večinoma negativni komentarji na družbenih omrežjih
ŽK: S pojavom družbenih omrežij se laže nadzoruje množice. Ljudje na njih delijo svoje misli. Ta alternativna resničnost daje iluzijo, da nekaj spreminjajo. Le redki gredo še na ulico in se za nekaj zavzamejo. Vsi se sprašujejo, kaj se dogaja in kako smo prišli do te točke. Nihče pa ne trzne in ne gre na ulico, da se bori, dokler se nekaj ne spremeni. Navsezadnje so vse pobude na Facebooku in na spletnih peticijah, za katere sploh ne vem, ali imajo kakšno vrednost, ker tam podeljuješ digitalni podpis.
BJ: V osnovi je večini ljudem preveč dobro. Resnično nam je. Imamo preveč vsega. Porabljamo preveč sredstev za nič. In nimamo prave potrebe, da kaj spremenimo. Zakaj? Najrevnejši ljudje imajo prenosne telefone, avto … Živijo in gredo naprej. Nimajo ne časa ne potrebe, da to spremenijo. Dokler bo tako, se ne bo nič spremenilo. Ta opazka izvira iz mojega opazovanja protestov v Sarajevu. Vsi množični protesti se se zgodili šele takrat, ko je nekdo umrl. Prišli smo do točke, ko se mora zgoditi nekaj tako ekstremnega, da gane ljudi. In veste, zakaj jih ne prej? Ko otrok umre pri dveh mesecih, ker ni dobil pravi čas potnega lista, da bi odšel drugam, da bi prejel potrebno oskrbo, ljudje ne protestirajo, ker je bilo to narobe, ampak, ker nočejo, da se to zgodi njihovemu otroku. Samo zato gredo na ulico. Da zaščitijo svoj najbolj enostavni lastni interes. Kadar imamo preveč, smo zelo sebični. In po teh pravilih se obnašamo.

Ljudje iščejo različne načine, da bi pobegnili od resničnega življenja – naj bo to s spremljanjem resničnostnih šovov, uživanjem različnih substanc … Zdi se, da se za vsakogar najde vsaj ena odvisnost. Glede na to, da preživite večino časa po odrih in na poti, kako gledate na to "običajno" življenje?
VM: Čakaj, v katerem resničnostnem šovu imajo alkohol in prepovedane snovi (smeh)?
ŽK: Ali eno ali drugo.
BJ: Najboljša kombinacija je oboje skupaj (smeh).
ŽK: Mislim, da sta to dve različni stvari. Gledanje resničnostnih šovov in spremljanje ljudi, ki se tam pojavijo, je človeška potreba, da dobijo vpogled v nekaj tujega in vidijo, kaj je kdo drug naredil. Ljudi zanima, kako živijo drugi. In zdaj jim je to toliko bolj olajšano, saj samo vklopijo televizijski sprejemnik in dobijo vpogled v tuje življenje. In za to jih nihče ne obsoja. Mamila in alkohol pa sta druga stvar – z njimi se boriš proti svojim težavam, ki te spravljajo v stisko vsak dan. Edini način – in tudi najlažji – za reševanje je, da se zatečeš k njim.
BJ: Mogoče tu obstaja rešitev: kombinacija Big Brotherja in ekstazija. Gledaš tuje težave, a svoje rešuješ z jemanjem ekstazija in napreduješ kot oseba (smeh). Igraš namizni tenis (smeh). Svoje težave postavljaš od bok drugim.
VM: Samo, da ne bo naslov na koncu: Glejte resničnostne šove, jemljite ekstazi in težave bodo izginile (smeh).

Kakšno vlogo igra pri vsem skupaj – v družbi, ki smo jo zdaj orisali – vaša glasba? Koliko je ta pobeg od vsakdanjika? "Soundtrack" drugih življenj?
BJ: To je zelo resno vprašanje, na katero je nemogoče odgovoriti. Na začetku smo rekli, da ima vsak pravico, da umetnost in glasbo doživlja na svoj način. Tako, kot jo sam hoče. Zato umetnost ponuja svobodo, ker daje idejo možnosti. Nobeden ne zmaga, nobeden ni slabši ali pomembnejši. Vsako mišljenje in vsak okus je pomemben. Enakopravno.
VM: Za nas je glasba pogosto psihoterapija. Nekomu poveš stvari, ki se te dotaknejo. Potem pa vzamejo naše skladbe in jih pojejo na poroki.
ŽK: Poskušaš spraviti iz sebe nemir ali kakšno drugo čustveno razpoloženje. Sporočiš na način, kakršnega želiš. Potem pa imaš lahko srečo, da je to ljudem všeč in povzroči neko reakcijo pri njih, ali ne. Ti pripoveduješ svojo zgodbo, če ti uspe, da se z njo poistoveti več ljudi, si naredil dobro stvar. Ko me sprašujejo, kaj bi sporočil mladim glasbenikom, jim odgovorim, naj ustvarjajo glasbo, ki jim je všeč. Če se pojavi večje število ljudi, ki jim je ta glasba všeč, super. Če ne, je to še vedno ventil, psihoterapija, da se na tak način soočaš s svojimi mislimi; v tem primeru postane skladba izdelek, ki temelji na izražanju tvojih občutij.
BJ: Obstaja še ena stvar v primeru S.A.R.S. in Dubioze kolektiv – njihove in naše skladbe predvajajo na porokah. Kar popolnoma podpira mojo tezo o okusih in pravici do lastne interpretacije. Njihova pesem Perspektiva, ki je skladba o turobnem vsakdanjiku, in naša Kokuz, sta postali del folklore porok. Na YouTubu vidimo številne videoposnetke s porok, kjer ljudje pojejo: "Zbog svetske krize, nemam za rizle." Ljudje pojejo naše skladbe o grozni resničnosti na porokah. Takšen vpliv imajo samo skladbe (smeh).

Glede na to, da večino časa preživite na poti in po odrih, kaj je za vas "resnično življenje"? In kaj je za vas pobeg iz njega?
BJ: Ne potrebujem ga. Treba ga je živeti. To je življenje, ko prideš do konca, ga ni več. Porabil si ga. Če ni bil resnično, je brez zveze, da si šel skozenj.
ŽK: Zagotovo je za nas glasbenike to "resnično življenje" drugačno od tistih ljudi, ki hodijo vsak dan v službo. Ko nisem na odru, se trudim, da sem v stiku z resničnim življenjem in da hodim po trdnih tleh. Ampak ves čas se vračaš v resnično življenje in opazuješ, kako živi tvoja družina in prijatelji. Koliko ste imeli prejšnje leto koncertov?
BJ: Sto.
ŽK: Sto – en dan tam, drug drugje in to je že dvesto dni, ko nisi doma. Preživiš jih v kombiju in na odru. Glasbeniki drugače dojemamo resnično življenje, saj se trudimo, da se ne izgubimo v njem in se vračamo vanj.
BJ: Ne gledam na to tako, kot da počnemo kaj izrednega. Poznam veliko ljudi, ki imajo običajno življenje od 9. do 17. ure in pravijo, da se nikoli ne bi ukvarjali s tem, s čimer se mi. Ljudje smo si med sabo različni.
ŽK: To so tisti, ki razumejo. Drugi govorijo, da nam je lahko. Vse ima pluse in minuse.
BJ: Greš svojo pot. Nikoli nisem čutil, da mi je kaj odvzeto ali da imam potrebo, da se prizemljim. To je zato, ker redko potujem z letalom (smeh). V kombiju sem nekaj centimetrov nad tlemi.
ŽK: Izoliraš se od večine ljudi, ki živijo po ustaljenem ritmu.
BJ: Živim na vasi, in ko pridem domov, sem spet oddvojen od drugih (smeh).

Koliko kombijev ste zamenjali v vsem tem času in kateri je v tem trenutku boljši?
VM: Šest.
ŽK: Zdaj se vozimo v četrtem.
BJ: Kombija bomo primerjali med seboj, ko se bomo vozili proti Ljubljani na Ritem mladosti. Dobimo se v Slavonskem Brodu in od tam tekmujemo, da vidimo, kdo ima boljšega. Ampak mislim, da je naš boljši v ovinkih, ker je nižji (smeh).

Kako poteka dinamika v skupini, ko je toliko ljudi v njej? Je celo prednost, da vas je več?
BJ: Ko moramo prenašati opremo, je prednost, da nas je več (smeh).

Začetki Dubioze kolektiv segajo v leto 2003, S.A.R.S. v 2006. Katera je največja sprememba, ki ste jo opazili od začetkov delovanja do danes?
BJ: Meni so začele rasti dlake iz nosu. To me je najbolj prizadelo (smeh).
VM: Začeli so nam rasti trebuhi.
BJ: Ampak število kosti se manjša (smeh).

Kateri trenutek v delovanju skupin bi označili za prelomnega?
VM: Ko nam je uspelo napolniti Orto bar. In to ni šala.
ŽK: Za nas je bila prva večja dvorana, ko smo nastopili v Domu sportova v Zagrebu. In tu se vračam na zgodbo o instantu. Ko se je pojavila skladba Buđav lebac, smo pričakovali, da se bodo velike dvorane pojavile v dveh ali treh letih. Ampak nič ne pride zlahka, za vse se moraš pošteno potruditi, da uspe. Koncert v Zagrebu se je zgodil leta 2014, mi pa smo začeli leta 2006.
VM: Lahko uspeš v roku nekaj stotih noči.
BJ: Dolga temna noč.

Kolikokrat ste v vsem tem času, ko obstajate, pomislili, da ste prišli do konca?
ŽK: Do tega prihaja v vseh skupinah, ko je v njih več ljudi. Preprosto se kdo več ne vidi v skupini ali pa želi, da počne kaj drugega, ali pa ima drugačno vizijo. V skupini S.A.R.S. se je zamenjalo deset ljudi. Zdaj te spremembe niso več tako pogoste, kot so bile na začetku. Kar pa se tiče konca – bilo je nekaj internih zametkov, toda vse smo prebrodili. Nimamo več razlogov, da bi dvignili roke od vsega.
BJ: Ko smo ustanovili Dubiozo kolektiv, smo že vsi nastopali v uspešnih skupinah. Tako smo veliko "bolezni" skupin preživeli že prej in se naučili, kako jih preprečiti. Imeli smo srečo, da se naučimo, kako se izognemo potencialnim sporom tako, da se rešujejo takoj. Da se turbulence ne kopičijo. In nekateri ljudje so prihajali, drugi so odšli.
ŽK: Ljudje se razlikujemo med sabo. Nekateri ne zdržijo vseh pritiskov.
BJ: Ko doba skupin traja deset, dvajset let, je popolnoma logično, da se ljudem v njih vmes spremenijo življenja.
ŽK: Zato člani skupine Rolling Stones potujejo vsak s svojim avtobusom.

Vsi na nastopih gradite na energiji. V zadnjem času se je na področju nekdanje skupne države pojavil val izvajalcev, ki se izraža prek trapa, ki prav tako gradi na "vibraciji". Kako vi gledate nanj?
BJ: Veliko glasbenih trendov se je že zamenjalo. Pred trapom je bil grime, pred tem dubstep … Zame je trap enako dober kot pank ali hiphop. Ko se ujameš v zanko forme, se začneš vrteti v krogu, ki hitro postane dolgočasen. Vsak žanr se hitro izpoje. Matematično obstaja samo omejeno število kombinacij, in ko jih zmanjka, se iznajde nov žanr. Po trapu bo prišel neotrap ali pa kaj podobnega. Ko predvajate kakršno koli našo skladbo, lahko slišite, da smo zelo daleč od kakršnega koli predalčkanja.

Vseeno se oboji vračate v domača mesta. Kako se z leti spreminja odnos ljudi do vas?
ŽK: Ljudem, ki me poznajo od nekdaj, je všeč, da mi je uspelo. In da imam uspešno skupino. Z ljudmi, ki pa me ne poznajo, pa nimam stikov (smeh). Odnos se ni spremenil.
BJ: Midva imava srečo, da prihajava iz Sarajeva, kjer je prepovedano, da si slaven ali uspešen. Vesel sem, da živim tam, kjer tudi Ivo Anadrić, Goran Bregović, ki nista nič več kot vsi ostali Sarajevčani. Tako je organizirana družba in to je dobro, saj ne obstajajo lažne kaste, ni tega, da so nekateri pomembni in drugi ne. Če se igraš zvezdo, te resničnost, ki te obkroža, hitro kaznuje. In te nauči lekcije. In tako se naučiš, da je vse "real life". Vse je preprosto normalno.

Kakšno vlogo je v vaših karierah odigrala Slovenija in slovensko občinstvo? Saj ste bili redni gostje na naših odrih.
BJ: V našem primeru veliko. Tako kot je rekel Vedran, je bil prelomen trenutek, ko smo napolnili Orto bar. Slovenija je bila prva država, ki nas je sprejela in nam dala možnost, da igramo. Slovenija je imela infrastrukturo, ki nam je dovolila, da nastopamo. V nekem obdobju smo pri vas toliko igrali, da smo mislili, da je Slovenija velika kot Francija. 60 koncertov v Sloveniji (smeh). Kot da smo odigrali vsakemu Slovencu po en koncert.
ŽK: Izmišljevali so si že nove kraje, samo da bi naredili še en nov koncert.
BJ: Nekoč smo med vožnjo po Sloveniji gledali table in iskali mesta, kjer še nismo nastopali. In zelo težko smo jih našli (smeh).
ŽK: Slovenija ima res izgrajeno infrastrukturo za nastopanje in najmanjše mesto ima infrastrukturo za organizacijo festivala ali koncerta. Enkrat smo imeli v letu 20 koncertov.
BJ: Še bi lahko igrali (smeh).
ŽK: Tu smo odigrali veliko dobrih koncertov, toda v odnosu z občinstvom v drugih državah je ne morem izpostaviti, češ da je kaj več naredila za vašo kariero. Je pa pripomogla k temu, da imamo veliko večjo bazo oboževalcev, kot smo jo imeli na začetku kariere.

Kaj imata Dubioza kolektiv in S.A.R.S., česar drugi nimajo?
BJ: Ne vem. Mislim, da nima nobeden ničesar spektakularnega. Tako enim ali drugim ni muka, da se usedemo v katero koli prevozno sredstvo, ob kateri koli uri, in se odpeljemo na nastop. V trenutku, ko ti postane težko, da nekaj počneš, je to znak, da moraš končati. Takrat se konča glasba in začne mučenje. Upam, da bomo prvič, ko nam bo težko, da gremo na koncert ali v studio, zaključili kariero. Imam načrt, da se posvetim svojemu vrtu za hišo in da bom imel dvojni pridelek paradižnika (smeh).
ŽK: To je že načrt, kaj boš počel čez deset let.
BJ: Čez od pet do deset let (smeh).