Uršič je kot klaviaturist in občasni vokalist deloval v domačih kolektivih Your Gay Thoughts in Lo-hi-fi. Foto: Sandi Fišer
Uršič je kot klaviaturist in občasni vokalist deloval v domačih kolektivih Your Gay Thoughts in Lo-hi-fi. Foto: Sandi Fišer
V zadnji fazi je album nastajal tudi kolektivno, saj se je Kaluju leta 2017 pridružila skupina The Gradient, s katero Uršič preigrava posnetke z albuma, hkrati pa nastajajo nove melodije v procesu "jammanja". Foto: Sandi Fišer

Sama glasba kot izrazno sredstvo mi je bila vedno zanimiva, ker je instantna, neoprijemljiva, ker mineva.

Uršičev osrednji glasbeni projekt pa je KALU, s tem imenom že nekaj let sporadično nabira nastope, izdal je nekaj posnetkov na raznih kompilacijah. Foto: Sandi Fišer

Po navadi sem skrbel za zvočno kuliso teh projektov: bodisi v galeriji bodisi v klubu. Projekti so bili v večini primerov multimedijski in tako sem našel način, kako se poigravati z vizualnimi in zvočnimi komponentami, ker sem v osnovi slikar.

Get Well Soon je naslov Kalujevega prvenca, ki je nastajal med letoma 2016 in 2018. Nastajal je torej počasi, pedantno in natančno, skozi proces tehničnega učenja in zvočnega brkljanja, pa tudi odkrivanja obrti 'songwritinga'. Foto: Sandi Fišer

Na elektronsko glasbo oziroma elektroniko je treba gledati kot na glasbilo. Če delate z računalnikom ali 'sintesajzerjem', ki je elektronski, še vedno ustvarjate glasbo. Tu ne vidim razlik. Ne zdi se mi, da bi morali to ločevati. Vse to so sredstva, s katerimi pridete do nekega izraza.

Na albumu se prepletajo vplivi od nu soula in art popa do bassa, brokenbeata in downtempa. Foto: Sandi Fišer

Petje je krasno - glasbilo, ki ga imaš ves čas s seboj. Ko sem se enkrat privadil na svoj glas, sem ugotovil, da je to moje osnovno izrazno sredstvo. In veliko delam pri svojem petju. Rad bi več pel.

Album bo izšel 18. oktobra. Foto: Sandi Fišer

"Pri ustvarjanju plošče sem bil sam. Bilo je veliko teme in izgubljenosti vmes. Ampak na koncu se je izšlo," je v pogovoru za MMC dejal Uršič. Šolal se je za slikarja, poleg slikanja se je lotil tudi ilustracije in performativnih umetnosti. A zadnja leta se je na vrh njegove liste dejavnosti prebila glasba, pa tudi zvočno oblikovanje. Za njim so številna sodelovanja s precej različnimi izvajalci: na odru je spremljal pevko Polono Kasal, potem kar nekaj projektov realiziral z multidisciplinarnim umetnikom Jašo, pa z glasbeniki, kot sta Bowrain in Katja Šulc.

V zadnjih dveh letih pa se je posvetil ustvarjanju prvenca, ki ga je poimenoval Get Well Soon. Na koncu se mu je pridružila tudi skupina The Gradient, s katero zdaj vadi in prireja skladbe z albuma, da bodo zaživele tudi na odru. Prvič se bo to zgodilo 18. oktobra v ljubljanskem klubu Božidar, ko bo plošča tudi izšla.

Več o ustvarjanju albuma si lahko preberete spodaj.


Luka, sodelovali ste z različnimi izvajalci. Videli smo vas v kolektivih, kot sta Your Gay Thoughts in Lo-hi-fi. Na odru ste spremljali Polono Kasal, ko je predstavljala album Danaja, tako da vsekakor niste nov obraz na domačem glasbenem prizorišču, kaj pa vas je pripeljalo do tega, da ste izdali svoj prvenec pod imenom KALU?
KALU sem že nekaj časa in ta samostojni projekt traja že kar nekaj let. Prek sodelovanja z drugimi izvajalci sem ves čas razvijal svoj glasbeni jezik, ampak nikoli nisem imel časa niti energije, da bi uresničil idejo o svojem albumu. Zdaj pa, ko sem se odrešil vseh "odvečnih" projektov, sem se posvetil sebi in sem zadnji dve leti "packal" skladbe za ta album. Bil je že skrajni čas (smeh).

Omenili ste "odvečne" projekte. Ampak kaj so vas naučili?
Ogromno. Tako so se razlikovali med sabo, da sem se skozi njih naučil nastopanja, ustvarjanja zvoka, inštalacij ... Po navadi sem skrbel za zvočno kuliso teh projektov: bodisi v galeriji bodisi v klubu. Projekti so bili v večini primerov multimedijski in tako sem našel način, kako se poigravati z vizualnimi in zvočnimi komponentami, ker sem v osnovi slikar.

Kako je slikar oz. nekdo, ki mu je tako blizu vizualna umetnost, pristal v glasbenih vodah?
V prvi vrsti je bila ljubezen do glasbe prisotna že v družini. Zbirka vinilk od mame in očeta je vplivala name. In starša sta me ves čas seznanjala z novo glasbo. Tudi s staro. Stari starši so bili baletniki. Tako da sem obiskal precej gledaliških predstav in poslušal klasično glasbo. Ta ljubezen je privedla do mojega ustvarjanja. Sama glasba kot izrazno sredstvo mi je bila vedno zanimiva, ker je instantna, neoprijemljiva, ker mineva.

Doživljate glasbo tudi vizualno?
Ja, pogosto. Ni tako, da slišim ton in vidim barvo. Včasih se to zgodi (smeh). Po navadi je to bolj proces iskanja nekega izraza, ki ga podobno doživljam tudi v slikarstvu.

Tisti, ki jim ni tako blizu alternativna scena, so vas mogoče spoznali s projektom, ki sta ga imeli s Polono Kasal. Kako sta se sploh spoznala in kako gledate danes na to sodelovanje?
Spoznala sva se, ko sem obiskal izid njenega albuma in sem ji v pijanem stanju rekel, da bi to naredil bolje (smeh). Čez eno leto me je klicala, me opomnila na moje besede in ponudila, da bi z njo igral v živo. In to sodelovanje se mi je zdelo super, ker je prišla iz nekih bolj pop slovenskih vod in naredila album, kjer je predelala pesmi Tomaža Pengova, in ta album se mi je zdel super, ker ga je v veliki meri zastavila sama. Zvočno je bil netipičen za naš prostor. Imel je veliko elektronskih elementov, ki so se mi takrat zdeli zanimivi. Poetika Pengova, njen glas in moja eksperimentalna elektronika so bili prava kombinacija.

Ste bolj individualist, kar se tiče ustvarjanja glasbe, ali so vam bližja sodelovanja oz. delo v kolektivih?
Vedno sem stremel k temu, da bi nekaj naredil kot samostojni izvajalec. S tem, da nisem imel nikoli dovolj poguma, da bi to naredil. Veliko lažje mi je bilo sodelovati z nekom, da mi ni bilo treba prevzemati vse odgovornosti. Zdaj v tej fazi, ko se mi je pridružila skupina, s katero bomo priredili te skladbe, da jih bomo lahko izvajali v živo, je to znova postalo nekaj živega. Nekaj, kar se lahko nadaljuje. Plošča je en zaključen projekt in ta skupina je nov.
Kakšen izziv je dokazati, da elektronska glasba ni elektronsko generirana stvar, ampak živa tvorba, ki zaživi na odru?
Na elektronsko glasbo oziroma elektroniko je treba gledati kot na glasbilo. Če delate z računalnikom ali 'sintesajzerjem', ki je elektronski, še vedno ustvarjate glasbo. Tu ne vidim razlik. Ne zdi se mi, da bi morali to ločevati. Vse to so sredstva, s katerimi pridete do nekega izraza.
Zakaj naslov albuma Get Well Soon?
To je moje sporočilo svetu (smeh). Naslov ima več pomenov in lahko ga apliciramo na več okoliščin. Lahko je samo neko sporočilo svetu, z njim pa nagovarjam tudi sebe, da naj si čim prej opomorem. Besedila na albumu veliko govorijo o ljubezni, izgubi in predelovanju občutkov izgube.

Kako gledate na vokal v skladbah? Je enakovreden glasbi ali ima podrejeno vlogo? Kako lahko manipuliraš z glasom?
Na tej plošči je vokal precej klasičen. Večino skladb sem odpel sam, ampak sem si zaželel na plošči še ženski moment, tako da se mi je pri dveh skladbah pridružila gostja Nuša Ofentavšek, ki je izobražena džezovska pevka. In veliko skladb sem napisal z mislijo, da se bodo ustvarjale v živo s pevcem.

Kako blizu vam je petje?
Petje je krasno – glasbilo, ki ga imaš ves čas s seboj. Ko sem se enkrat privadil na svoj glas, sem ugotovil, da je to moje osnovno izrazno sredstvo. In veliko delam pri svojem petju. Rad bi več pel.
V skladbah je veliko primesi fanka, soula in r'n'b-ja. Lahko rečemo, da je to glasba vaše mladosti?
To je nekaj, kar me trenutno navdihuje. Je glasba, ki mi nekaj da.
Katere vinilke ste potem poslušali doma?
David Bowie, Bob Marley, Talking Heads, Earth, Wind & Fire, Simon & Garfunkel, Led Zeppelin, Pink Floyd ... Še bi lahko našteval. Vmes sem poslušal tudi nekaj džeza, s katerim sem se seznanil po srednji šoli. Z njim me je seznanila moja sošolka Severa Gjurin. Ta glasba me zelo navdihuje, toda sem malo prepozen, da bi bil lahko dober džezovski glasbenik.
Moj profesor na fakulteti je ves čas trdil, da vsa glasba izvira iz džeza. Se strinjate?
Res je. Džez združuje vso glasbo sveta.
Z vami na odru bo po novem šest glasbenikov. Kako se znajdete v vlogi vodje skupine?
Počutim se kot njihov oče, saj sem starejši od njih (smeh). S tem, da je med nami medsebojno spoštovanje. Ne počutim se kot vodja, se pa počutim najbolj odgovornega, kar sem jih povabil k sodelovanju. Zanimivo je, da se prej nismo poznali. Spoznavati smo se začeli preko "jammanja". Najprej sem jim dal v poslušanje ploščo in jih vprašal, če bi jo igrali z mano v zameno za to, da lahko v mojem studiu vadijo in igrajo glasbo, ki jo sami ustvarjajo. Ampak mislim, da je sodelovanje med nami že postalo organsko.

Kje so odri za vašo glasbo? Kje jih vidite?
Mislim, da bomo igrali v vseh 'pajzlih', ki prenesejo sedemčlansko skupino. To je kar zalogaj za slovenske odre. Zagotovo pa si predstavljam za našo glasbo večje odre, kot je v Kinu Šiška. Mogoče kakšen festival. Potem pa je cilj tujina – na začetku Evropa. Predvsem je tudi glasba zastavljena tako, da ni omejena na prostor. Rad bi šel na turnejo. In to so te skromne želje, ampak vseeno si postavljam dovolj visoke cilje.

Sama glasba kot izrazno sredstvo mi je bila vedno zanimiva, ker je instantna, neoprijemljiva, ker mineva.

Po navadi sem skrbel za zvočno kuliso teh projektov: bodisi v galeriji bodisi v klubu. Projekti so bili v večini primerov multimedijski in tako sem našel način, kako se poigravati z vizualnimi in zvočnimi komponentami, ker sem v osnovi slikar.

Na elektronsko glasbo oziroma elektroniko je treba gledati kot na glasbilo. Če delate z računalnikom ali 'sintesajzerjem', ki je elektronski, še vedno ustvarjate glasbo. Tu ne vidim razlik. Ne zdi se mi, da bi morali to ločevati. Vse to so sredstva, s katerimi pridete do nekega izraza.

Petje je krasno - glasbilo, ki ga imaš ves čas s seboj. Ko sem se enkrat privadil na svoj glas, sem ugotovil, da je to moje osnovno izrazno sredstvo. In veliko delam pri svojem petju. Rad bi več pel.