Skupina Lačni Franz je rokersko različico Prešernove Zdravljice igrala vrsto let, preden jo je leta 1987 posnela. "Jaz sem dobival pisma učiteljic iz osnovnih šol, v katerih so pisale: 'Hvala, gospod Predin, zdaj se učenci sami naučijo Zdravljico, nič jih ni treba siliti in zelo smo vam hvaležne za to'," je za MMC svoje spomine obudil pevec skupine Lačni Franz in tudi glavni pobudnik ideje, da Zdravljica zaživi ob električni kitari - Zoran Predin.

Med snemanjem albuma Sirene Tulijo je nato Predin dobil idejo, da bi pesem tudi posneli. "Prešernova Zdravljica se nam je zdela taka veseljaška. Pesem, ki poje o domovini, o lepih ženskah, o dobrem vinu, ravno primerna za skupino Lačni Franz," je pojasnil Predin.

Med prijatelji same legende
"Izziva" se niso lotili sami, saj so na pomoč poklicali svoje najbližje prijatelje. "Potem sem pač rekel: 'No, zdaj pa, če bi jo že kdaj posneli, potem bi bilo 'fajn', če bi še koga povabili, da nam pomaga.'" Tako so se skupini v studiu Tivoli, kjer so pesem tudi snemali, pridružili danes že legendarni Vlado Kreslin, Pero Lovšin, Jani Kovačič in Drago Mislej - Mef.

Toda kljub zvenečim imenom je bila pesem vse prej kot recept za uspeh. Da bi videli, kako se bodo ljudje odzvali nanjo, so jo najprej poslali na Radio Študent. "In ker so to bili drugačni časi, je neka tajna služba, državna varnost ali kakor koli, to pesem prepovedala, češ da spodbuja odcepitev Slovenije od Jugoslavije. In takrat smo takoj dobili prepoved," se dogajanje danes spominja Predin.

Plošča odšla iz trgovin v bunker
Pesem so nato umaknili, skupini je grozila tožba dedičev, tako pisatelja Prešerna kot tudi avtorja glasbe. Po časopisih se je razvila polemika. "Odziv med rock'n'roll ljudstvom je bil odličen, nikakor pa ne med dušebrižniki in 'strokovno' javnostjo. Češ da žali čustva državljanov. In ploščo so prepovedali in je morala iz trgovin v bunker," na pretekle dogodke gleda eden izmed Predinovih "pomagačev", Kreslin.

Iz "škripcev" skupino reševala publika
Da se v resnici ni zgodilo nič, pa je v nekaterih primerih odločal prav Predinov (nemi) glas. "Spomnim se enkrat v Celju, ko je imel ansambel Lačni Franz koncert v dvorani Golovec. Na koncu seznama sta bili dve pesmi: Praslovan in Zdravljica. Prišlo je približno sto policistov s čeladami in ščiti za oder in prižgali so luči, da bi videli, ali bomo upoštevali prepoved, da ne smemo peti Praslovana in Zdravljice," se spominja Predin.

Zdravljico so na nastopu zaigrali, vendar je prvi glas Lačnega Franza ostal tiho. "Tistih nekaj tisoč ljudi je pelo, policisti so stisnili pendreke in jaz sem samo čakal, da nas bodo vsak čas namlatili in nas odpeljali v zapor. Ampak potem se je nekdo odločil, da se to ni zgodilo. Ker dejansko mi nismo kršili nobene prepovedi. Jaz je nisem pel, ampak publika."

A kaj, ko je kasneje postala še himna …
Po nekajletnem zatišju se je debata okoli rockerske Zdravljice znova razvnela, ko je ta postala slovenska himna: "Češ, to je zdaj himna, mi pa ne smemo peti rockerske različice. Zdaj mi ne smemo peti rockerske različice, ker potem prizadenemo čustva vseh Slovencev."

Ampak Predin in druščina so nasprotujoče si strasti diplomatsko pomirili: "Zdaj pa kadar koli pojem z Lačnimi Franzi ali imam koncert z Globokimi grli, zapojemo tisti del Zdravljice, ki ni himna. Himna je samo ta del: 'Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan', ki ga mi tako ali tako nismo posneli. Vse tiste dele o vinu, o lepih dekletih, o prijateljstvu, tisto pa brez težav prepevamo in mislim, da jo vsi radi slišijo."

Videospot Lačnega Franza in prijateljev si lahko ogledate spodaj.