Vsaka nova generacija je v skupini Niet našla kanal, skozi katerega je začela dojemati svet in izražati svoj pogled nanj. Foto: Arhiv umetnika
Vsaka nova generacija je v skupini Niet našla kanal, skozi katerega je začela dojemati svet in izražati svoj pogled nanj. Foto: Arhiv umetnika

Težko jih je zgrešiti. Slovenska pankskupina Niet je leta 1983 vzniknila iz tedaj zelo živahne ljubljanske hardcore scene, a že v nekaj mesecih presegla njene okvire. V letih ustvarjanja so njeni člani doživeli marsikaj – bliskovit začetni preboj, ki je ustvaril temelje dejanskosti zasedbe Niet, mednarodno koncertiranje, mnogo prekinitev, smrt prvega pevca Primoža Habiča in posrečena vnovična združevanja, ki so vrh dosegla leta 2008, ko so razprodali ljubljanske Križanke.

Vse do leta 2010 so potrpežljivo čakali, da so, tako kot sami pravijo, izdali prvi pravi album – Trinajst. Po izdaji albuma so napisali in posneli glasbo za gledališče, se izštekali in napolnili številne koncertne dvorane.

Leta 2015 je skupina izdala novo ploščo – skupaj jih je kar enajst – V bližini ljudi. Album v tradicionalnem nietovskem slogu – črnogleda besedila, ki v ospredje postavljajo odtujenost in ujetost današnje družbe, dopolnjujejo surovi kitarski rifi in udarni bobni.

Po devetih letih od ponovne združitve so leta 2017 zapisali, da končujejo svojo glasbeno pot. Kot pravijo, z eno svojih največjih uspešnic – Vsak dan se kaj lepega začne – se je letošnji oktober začel lepo, z namigovanji na vnovično vrnitev skupine.

Več si lahko preberete v pogovoru s kitaristom zasedbe Igorjem Dernovškom.

Naj se s prvim vprašanjem navežem na vaš zapis iz leta 2017: »Nieti smo sklenili, da je po devetih letih od naše vrnitve na koncertne odre prišel čas za slovo – ali bo za stalno ali začasno, ne vemo.« Po dveh letih zatišja ste nas presenetili s fotografijo z vaj, opažamo nove koncertne datume in se sprašujemo - ste torej nazaj?
Smo nazaj. Po zadnji vrnitvi smo skupaj ustvarjali devet let, izdali tri avtorske plošče in večkrat obredli celo Slovenijo. Preprosto nismo več videli izzivov, ki bi nas gnali naprej, zato smo se soglasno odločili za predah. Nismo razmišljali, ali bo za stalno ali začasno, vedeli smo le, da potrebujemo premor drug od drugega. Naveličani, siti in brez prave motivacije smo bili.

Letos spomladi je prišla ideja, da bi se ponovno dobili na vaji. Septembra smo res prijeli za inštrumente in – čeprav je bila ob razhodu rečena kakšna beseda preveč – videli, da se še vedno ujamemo in dobro razumemo. Po treh letih nam je bilo spet ljubo igrati skupaj. V ozadju je bila seveda skrb, da ne bo zanimanja za nas, a nas je navdušen odziv občinstva presenetil. Več kot dovolj razlogov smo imeli, da se vrnemo.

Janez Brezigar, trenutni basist zasedbe Niet. Foto: Arhiv umetnika/Tina Rus
Janez Brezigar, trenutni basist zasedbe Niet. Foto: Arhiv umetnika/Tina Rus

Za vami kot skupino je tudi velika izguba, s tem mislim na nekdanjega basista Aleša Česnovarja. Kako je to vplivalo na vas in na ponovno združitev?
Izguba ni poglavitno vplivala na ponovno združitev. Aleš je skupino zapustil že prej, leta 2010, po koncertu v Križankah. Nekako se nismo več skladali v glasbi, ki jo želimo ustvarjati – zanj je bila naša glasba preveč negativna. Po vseh letih je normalno, da nismo bili več složni, in naše poti so se zato razšle. Aleš je bil en izmed ustanovnih članov, zato je bil to toliko večji šok, ampak kot zasedba smo želeli ustvarjati naprej.

Kot skupina smo imeli tri smrti – Primoža, Aleša in Bobana – ki so nas vsekakor utrdile. Z ničimer, kar smo ali še bomo ustvarili, jih ne želimo razočarati.

Se je tudi vam vaša glasba zdela kdaj preveč negativna?
Ne. Našo glasbo sem vedno videl kot neki ventil za vse močne občutke in tudi drugi so jo videli tako. Ljudje so skozi naše pesmi spoznali, da niso sami. Bile so jim bolj kot tolažba kakor pa povod za neumnosti.

Tekstovno so vaše skladbe izjemno močne. Kako pomembno je, da skozi besedilo pokažeš, da si ranljiv?
Besedila so bila zame vedno pomemben del pesmi, videl sem jih kot samostojno poezijo. Kot pisec večine besedil sem vedno stremel k osebnim izpovedim, da bi se približal ljudem. Ravno ta ranljivost in neposrednost delata našo glasbo "negeneracijsko". To smo ugotovili šele pozneje, skozi devetdeseta, ko so nas naslednje generacije spoznale kot kult.

Navsezadnje ste poezijo tujih avtorjev tudi vključevali v svoja besedila. V pesmi Ona ne spi (revolucija) in Oprosti mi, obe z albuma V bližini ljudi, ste uporabili pesnitve tujih avtorjev.
Ni nekega posebnega razloga, zakaj sem to počel, zdelo se mi je dobro. Vključil sem poezijo, ki me je prevzela – bodisi so bili to tuji avtorji ali Kosovel, ki ga lahko slišite na albumu Rokovnjači.

Ste imeli zaradi družbenokritičnih besedil že kdaj težave?
Niti ne toliko. Na koncertu v Ljubljani so nam priporočili, naj ne igramo pesmi Ritem človeštva in Heroj, ampak jih seveda nismo upoštevali. V zgodnjih osemdesetih so imeli prvi pankerji večje težave, pozneje pa so se oblasti navadile, da je to mladina in neka subkultura, ki pač mora biti.

Zdi se mi, kot da ste skozi vsa ta leta ohranjali del svojega občinstva, venomer pa pridobivali novo. Vsaka nova generacija je v vas našla kanal, skoti katerega je začela dojemati svet in izražati svoj pogled nanj. Bili ste glas generacije.
To nas resnično najbolj veseli. Menim, da je to za skupino največji dosežek – da ne igramo samo pred ljudmi naše starosti, pač pa pred tako mladimi, kot smo bili mi, ko je naša glasba nastajala.

Lahko glasbenik danes to še vedno postane? Mislite, da lahko glasba še vedno spremeni, kako ljudje razmišljajo?
S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal. V osemdesetih letih smo imeli precej slabšo opremo, tudi težje jo je bilo dobiti. Danes je vse na razpolago. Drugačni časi so, pravzaprav ne ravno bleščeči, sploh za mlade. Zdaj bi človek pričakoval neki pank! Takrat smo ga začeli igrati, ker je bil to trend, ki se je razširil iz Anglije in Amerike. Ustvarili smo svojo, jugoslovansko vrsto panka. Ta scena je bila pri nas zelo močna, napredna, pravzaprav je povedla takratno alternativno gibanje.

Kritika družbe je potrebna, časi so primerni in glasba pravi kanal za to, pa vendar nobena zvrst ne podaja prave kritike, čeprav bi jo lahko. Rokenrol se mi zdi še najprimernejši, vendar že dolgo ni to, kar je bil včasih. Zame je zadnji ruker rokenrola s svojim grungeom udarila Nirvana, a s koncem tisočletja se je vse spremenilo.

Zasedba Niet je venomer pridobivala novo, mlado občinstvo. Foto: Arhiv umetnika/Primož Pičulin
Zasedba Niet je venomer pridobivala novo, mlado občinstvo. Foto: Arhiv umetnika/Primož Pičulin

Ko ste začenjali, je bila v Sloveniji v razmahu hardcore scena, ki pa vas ni pretirano marala, saj ste bili preveč pop. Ste za današnje poslušalce preveč hardcore?

Zagotovo. Čez leta smo si ustvarili neki ugled, ki nam danes odpira toliko več možnosti. Takrat smo igrali z Ekatarino Veliko, Zabranjenim pušenjem, Električnim orgazmom. Če bi zdaj začeli ustvarjati takšno glasbo, bi lahko kvečjemu koncertirali v kakšnem manjšem klubu. Drugačni časi so.

Mislite, da bi se v slovenskem glasbenem prostoru danes težje uveljavili kot takrat? Sploh če upoštevamo dejstvo, da pank ni več tako priljubljen.

"V osemdesetih smo se s svojimi najbolj hardcore komadi na radiu vrteli vsak dan. Danes se sploh ne zavrtimo." Foto: Arhiv umetnika/Matic Zorman

Vprašanje je, ali bi danes sploh ustvarjali enako glasbo. Kot mulec bi danes zaradi majhnosti in prenasičenosti našega glasbenega prostora razmišljal predvsem o tujini. Jugoslavija je bila takrat dovolj velik trg – ne toliko v smislu prodaje glasbe, pač pa je bila dovolj velika za koncertiranje na najrazličnejših mestih.

Včasih smo igrali v Franciji, Italiji in po celi Jugoslaviji, v teh devetih letih, odkar smo se vrnili, pa smo šli zgolj dvakrat čez mejo – v Trst in na Reko. Ni več toliko zanimanja, morda ga niti takrat ni bilo, ampak v enotnem jugoslovanskem prostoru in v skladu s skupnim gibanjem zelo širokega alternativnega vala so lahko zasedbe igrale pred zelo velikim občinstvom.

Pa slovenščina ni bila težava za igranje v Franciji?
Naša glasba je bila relativno nova in in. Ljudje niso poznali te scene in mi smo jih z nažigaškimi kitarami in hitrimi ritmi presenetili. Jezik sploh ni bil tako pomemben. Bilo je nekaj novega, svežega in mladi so to potrebovali.

Če bi zasedba Niet nastala v današnjih časih – čemu bi se oziroma čemu se boste upirali?
Predvsem sistemu. Niet v osnovi nismo bili ravno politični bend, Pankrti in drugi so bili bolj. V takratnem socializmu se nismo upirali sistemu, bili smo samo jezni mulci, ki radi razbijajo. Šele v našem drugem obdobju, torej v zadnjih devetih letih, smo postali bolj politični. Na albumu Trinajst in V bližini ljudi je veliko več družbenokritičnih besedil, saj so nastala v času, ko smo potrebovali kritiko sistema. Pravzaprav jo še vedno, potrebujemo upor – okoljevarstveni, kakršen koli.

Se je bolje upirati in boriti ali zbežati kam drugam in si nekje drugje ustvariti svoj svet?
Z leti ugotavljam, da čeprav bi bilo lepo živeti nekje v svojem svetu, je človek družabno bitje in potrebuje stik s sočlovekom. Še vedno upam in verjamem, da lahko z glasbo spreminjaš svet.

"Ljudje so skozi naše pesmi spoznali, da niso sami. Zanje so bile bolj tolažba kot pa povod za neumnosti," pojasnjuje kitarist in pisec besedil Igor Dernovšek. Foto: Arhiv umetnika/Matic Zorman

Pesem Ritem človeštva je lahko kot uvod v politično-filozofske vsebine in je odlično izhodišče za pojme, kot so oblast, nastanek oblasti, subverzivnost. Ste vedeli, da lahko ima pesem tak pedagoški potencial?
Ne, smo pa zelo hitro videli, da jo precej starejši ljudje od nas, razni sociologi in filozofi, uporabljajo v intervjujih in razmišljanjih. Ritem človeštva govori o nemoči in ujetosti. Kot skupina smo se vedno izogibali aktualnim političnim temam, saj se stvari zelo hitro spreminjajo, pesmi pa posledično zastarajo. Ko se lotevaš večnih tem, ki zadevajo človeka in družbo, imajo tvoja besedila večjo težo, ti pa večji vpliv. Takrat se tega nisem zavedal, danes vidim, da nas to ohranja in dela večne.

Ali je pank še lahko subverziven ali je samo ena od tržnih niš? Je to nujno slabo?
Ne upam si reči, da pank sploh še obstaja v taki obliki. To je bilo gibanje, ki je razburkalo glasbeno industrijo in omogočilo mladim, drugače mislečim zasedbam, da so igrali tisto, kar so želeli. Pank je dokazal, da za ustvarjanje dobre glasbe ni nujno potrebna virtuoznost, pač pa samo ideja. Človeku je omogočal, da se izrazi ne glede na to, ali je strokovno glasbeno podkovan ali ne. Danes glasba ni več kanal za ustvarjanje revolucije, je samo še tržna niša.

V osemdesetih letih si bil luzer, če nisi bil upornik, to je bilo moderno.

Igor Dernovšek, Niet

Delali ste že muzikal. Kaj pa filmska industrija – v katerem filmu bi si želeli slišati svojo glasbo kot podlago?
Uf, zdaj si me pa našla! Že našo zgodbo vidim kot precej filmsko – outsajderstvo, prepovedane droge, smrt in ponovno rojstvo. Če bi bil interes, bi lahko nastala dobra zgodba – mi smo za!

Koncert v Kranju je požel neverjeten odziv, razprodali ste ga v rekordnem času. Kakšno je zanimanje v drugih krajih? Bi si dodaten koncert upali prirediti tudi kje drugje?
Kranj je bil tisto končno potrdilo, da je prav, da se vrnemo. Rekordno hitro razprodani koncert nas je dvignil in nam dal vedeti, da smo se odločili prav. Mi si želimo igrati in ljudje si želijo, da igramo. Če ne bi bilo interesa poslušalcev in predvsem obiskovalcev, se verjetno ne bi več vrnili. Če bo dovolj velik interes tudi v drugih krajih in želja za dodaten datum, smo seveda pripravljeni igrati.

Ob koncu leta 2017 ste dejali, da v tem hipu kot skupina pred seboj ne vidite nobenega izziva. Kaj je torej razlog za vrnitev? Lahko pričakujemo nove pesmi, album, kakšni izzivi vas bodo gnali naprej?
V vrnitev smo se spustili brez pravih načrtov, želeli smo samo igrati. Pogrešali smo odre, občutek druženja med seboj in s poslušalci. Zdaj to imamo in ta hip nam to zadošča. Koncertne datume imamo potrjene do februarja, ko bomo za valentinovo zaigrali na odru Cvetličarne, poleti sledijo festivali, skoraj zagotovo pa pride še kaj vmes. Nekaj smo se pogovarjali o ustvarjanju novega materiala, a puščamo odprte možnosti. Nikoli ne reči nikoli, morda pa presenetimo s čim novim.