Dvajset let je minilo, odkar so Zaklonišče prepeva maja 1994 na gimnaziji Vič v Ljubljani odigrali svoj prvi koncert. Foto: Arhiv skupine
Dvajset let je minilo, odkar so Zaklonišče prepeva maja 1994 na gimnaziji Vič v Ljubljani odigrali svoj prvi koncert. Foto: Arhiv skupine
Zaklonišče prepeva
Po desetih letih so predstavili nov, sedmi album z naslovom Samo da prođe demokratija. Foto: Arhiv skupine

Da je šlo z vstajami nekaj narobe, se potrjuje tudi zdaj, ko je jasno, da tako imenovani vstajniki svojih zahtev niso uspeli postaviti na skupni imenovalec. Namesto da bi nastala ena stranka, jih zdaj niti več ne štejem. In bojim se, da nobena ne bo prišla v parlament. Po drugi strani pa vstaje tudi niso dale nobenega novega karizmatičnega voditelja. Če bi tak človek obstajal, bi konec koncev znal nase povezati vse zdaj razdrobljene skupine.

Po prvem albumu z naslovom Nešto kao Džimi Hendriks, ki so ga izdali leta 1996, je čez dve leti sledil drugi z naslovom Novo vreme – stare dileme, na katerem je tudi priredba legendarne Balaševićeve skladbe Računajte na nas. Prav to je bila prelomnica, ki je skupino popeljala tudi po tujih odrih. Foto: Andrej Zavšnik
Zaklonišče prepeva
Skupina, ki ne mara predalčkanja, ostaja zvesta svoji rokerski tradiciji. Foto: Arhiv skupine

Dostikrat sem že naletel na opazko, da mešamo glasbo in politiko. A v skladbah nikoli nismo posvečali prostora brezveznim dnevnopolitičnim temam, nikoli tudi nismo kronološko beležili političnega dogajanja. To nas ne zanima. Politiki so minljivi. So pokvarljiva roba.

Z izdelano ikonografijo in sporočili so Zaklonišče prepeva pustili pečat s skladbami, kot so Glasajte za nas, Odoh majko u rokere, Muriqui ide u Holivud, Hasan iz Azila, Sretan sam (da postoji neko) ... Foto: Andrej Zavšnik
Skupina je konec februarja izdala nov album, na katerem ostajajo družbenokritični v svojem slogu, a hkrati se veliko bolj zatekajo k ljubezenski tematiki. Foto: Tina Rus

Napačno je soditi ljudi zgolj po videzu. Ker je Franci Kek zaslovel s skrito kamero, še ne pomeni, da je samo človek za zabavo. On je delaven in resen človek z resnimi stališči. To ni nič vplivalo na skupino. Kvečjemu obratno. To, da sem bil v skupini, je vplivalo, da sem bil član stranke. Ampak to je bila verjetno tudi edina stranka.

Na novem albumu glavni avtor ostaja vokalist Vanja Alič, ki se je podpisal pod večino besedil, glasba pa je plod ustvarjanja Aliča, nekdanjega kitarista Borje Bolčine, basista Mitje Marussiga ter saksofonista in klaviaturista Petra Baroša. Kot soavtor je pri nekaj besedilih podpisan tudi politkomisar benda Staša Salaćanin. Foto: Andrej Zavšnik

Ljudje prihajajo in odhajajo, a mi se z nikomer nismo skregali. Vsi, ki smo kdaj koli sodelovali v skupini, smo povezani, tako da lahko kadar koli kdor koli vskoči in nadomesti drugega člana na koncertu.

Zaklonišče prepeva se počasi tudi vrača na koncertne odre. Foto: Tina Rus

Skupina znova deluje in nastopa v prvotni zasedbi z izjemo kitarista Borje Bolčine, ki je odšel pred tremi leti, in dodatkom klaviaturista in saksofonista Petra Baroša, ki se je skupini pridružil leta 2000. "Glede Mića pa … Če bi se ga naveličali, ne bi bil več v skupini (smeh). On je imel razne naloge po svetu in ni se mogel ves čas posvečati skupini. Ko pa je postoril vsa dobra dela, ki si jih je zadal, se je vrnil v domače gnezdo," je zgodbo basista Mitje Marussiga alias Mića Muriquija strnil Alič.

Člani skupine Zaklonišče prepeva so v novo desetletje zakorakali z novim albumom Samo da prođe demokratija, ki ga je naznanil istoimenski singel. "Mislim, da je ta skladba tako močna, da ne potrebuje nobene podobne ali podporne skladbe. Ostajamo zvesti sami sebi. Ne gledamo stran – gledamo, kaj se dogaja okrog nas, in bomo tudi vedno povedali, kaj si mislimo o določeni stvari," je poudaril Alič. Z enajstimi skladbami (in dodatkom) Zaklonišče predstavlja svojo zrelejšo plat, ga pa kljub vsemu ni zapustil smisel za ironijo.

Pogovor si lahko preberete spodaj.


Ko ste praznovali 15. obletnico skupine, ste dejali, da boljše, kot je zdaj, ne more biti. Kakšno je vaše stališče danes - pet let pozneje?
Saj bolje res ni, mar ne? (smeh) Sicer pa gre naslov Bolje ne bo nikoli razumeti zgolj v kontekstu "best off" albuma, ki smo ga tedaj izdali. Takrat tudi nismo vedeli, ali bomo še kdaj kaj posneli. A očitno je nekaj tlelo v nas, da smo se odločili, da bomo prebrodili še eno petletko. Po daljšem kreativnem odmoru smo počasi pristopili k delu. Album bi lahko dokončali tudi dve ali tri leta prej - imeli smo že polovico plošče posnete, ampak nismo bili zadovoljni z rezultatom. Nikamor se nam ni mudilo, nismo imeli nobenih obveznosti. Da "bolje ne bo nikoli", je torej držalo takrat. Zdaj pa smo šli naprej in videli, da zmoremo tudi bolje. Ravno zato je življenje zanimivo, ker nikoli ne veš, kam te bo popeljalo, če se mu prepustiš.

Da prođe demokratija je znova na neki način vrnitev k ženskemu subjektu v besedilih. Hasana (iz azila) sta v besedilih nadomestili Niki, Milena …
Ženska vedno kroji moški svet in vse se vrti okoli nje. Dobro, gejem se vrti okoli moških (smeh). Že prej je bil velik del naših skladb posvečen ženskam. Izpostavljene pa so bile vedno bolj družbeno-politične in angažirane skladbe in po tem smo postali prepoznavni. Na novi plošči je takšen samo singel Samo da prođe demokratija. Drugače pa si z leti postavljaš tudi druge prioritete. Vidiš, da reševanje sveta ni ena in edina stvar, zaradi katere živiš, zato začneš posvečati več časa drugim stvarem.

Z Venom Jemeršičem ste posneli videospot za singel Samo da prođe demokratija. Zakaj odločitev, da bo prav ta skladba znanilka novega albuma? Ljudje bodo pričakovali, da bo takšno tudi nadaljevanje.
Mislim, da je ta skladba tako močna, da ne potrebuje nobene podobne ali podporne skladbe. Ostajamo zvesti sami sebi. Ne gledamo stran – gledamo, kaj se dogaja okrog nas, in bomo tudi vedno povedali, kaj si mislimo o določeni stvari. V tem trenutku se mi zdi pomembno, da smo tako naslovili album. Za to smo se odločili zaradi trenutnega stanja – ne samo pri nas, ampak včeraj v Bosni in Hercegovini, danes v Ukrajini, jutri spet nekje drugje.

Ljudje se h glasbi zatekajo tudi zato, da pobegnejo iz vsakdanjosti. Vi jih seznanjate s tem, kar se dogaja pred njihovimi očmi - kako vi vidite celo situacijo? Zakaj?
Ustvarjanje glasbe brez sočasne angažiranosti me ni nikoli zanimalo. Če si rokenrol bend, moraš imeti stališče in sam sem glasbo vedno jemal kot medij, prek katerega lahko podajam svoja stališča. Novinar piše, politik ima govorniški oder … Dostikrat sem že naletel na opazko, da mešamo glasbo in politiko. A v skladbah nikoli nismo posvečali prostora brezveznim dnevnopolitičnim temam, nikoli tudi nismo kronološko beležili političnega dogajanja. To nas ne zanima. Politiki so minljivi. So pokvarljiva roba. Ob prelomnicah, ob družbenih spremembah pa moraš biti zraven. S tem tudi dokumentiraš prostor in čas. To se mi je vedno zdelo pomembno. Prav je, da vsak da svoj doprinos k pozitivni družbeni spremembi, kot pač najbolje zna. Vojak se na primer bori s puško, mi s kitarami in petjem. Ne morem pa gledati stran in se pretvarjati, da se nič ne dogaja.

Kje je meja med angažiranostjo in populizmom?
To je stvar vsakega posameznika, kje ima to mejo. Pri tem se tudi izraža njegov nivo, njegova osebnost. Meja je lahko tanka. Tudi stvar percepcije je, kako kdo kakšno stvar razume. Tipičen populist med slovenskimi politiki je bil zdaj že pozabljeni Zmago Jelinčič, štafeto je danes prevzel Karl Erjavec. V tem kontekstu bi populističen bend pel o stvareh, ki so večini pogodu: proti Romom, izbrisanim, muslimanom, gejem … Za nas pa je vedno veljalo ravno nasprotno. Mi smo se vedno angažirali in "borili" za malega človeka, za pravice manjšin, zato tudi na "vstaje" gledam z zadržkom. Ob gledanju protestov sem se večkrat spraševal, kje so bili ti ljudje, ko so deportirali Strojanove? Kje so bili, ko je politika izvedla birokratski genocid nad izbrisanimi? Vem, da je večina ljudi apatičnih, dokler se nekaj njim ne zgodi. A sam nisem tak. Skratka, nam se pod nobenim pogojem ne more pripisati populizma, ker govorimo o nepopularnih temah.

Na vstajah ste bili?
Bil. Tudi igrali smo enkrat. Na predzadnji. Igrali bi večkrat, ampak nas enostavno niso povabili. Ko so nas, smo prišli in odigrali svoje. Sem pa ves čas, kot že rečeno, spremljal dogajanje z zadržkom. Že beseda vstaja mi ni všeč. Nas so učili, da so bile vstaje dogodki, s katerimi se je spreminjal svet, in ne to, da se je na trgu zbralo 15.000 ljudi. To so za moje pojme demonstracije. Da je šlo z vstajami nekaj narobe, se potrjuje tudi zdaj, ko je jasno, da tako imenovani vstajniki svojih zahtev niso uspeli postaviti na skupni imenovalec. Namesto da bi nastala ena stranka, jih zdaj niti več ne štejem. In bojim se, da nobena ne bo prišla v parlament. Po drugi strani pa vstaje tudi niso dale nobenega novega karizmatičnega voditelja. Če bi tak človek obstajal, bi konec koncev znal nase povezati vse zdaj razdrobljene skupine.

Politika vas še zanima?
Ne. Politika me ne zanima več, da bi hotel še v njej aktivno sodelovati.

Zakaj ne? Kaj se vam je zagabilo?
Kot član politične stranke moraš spoštovati hierarhijo kot v vojski. Izražanje svojih mnenj ne pride v poštev. Predvsem pa je politika sprejemanje kompromisov, kar ni ravno moja vrlina. Sam ne morem trgovati s stališči.

Koliko mislite, da je vplivalo na ugled skupine Zaklonišče prepeva to, da ste bili nekaj časa povezani s politiko?
Ne vem, vseeno mi je. Mislim pa, da je imela Aktivna Slovenija kar dober ugled. Mi smo bili največja neparlamentarna stranka, brez politične moči in povezav s kapitalom. Včlanil sem se na poziv Francija Keka, ki je bil njen predsednik.

Ko rečete Kek in dodate še sebe v kontekst, človek nehote najprej pomisli na zabavo.
Napačno je soditi ljudi zgolj po videzu. Ker je Franci Kek zaslovel s skrito kamero, še ne pomeni, da je samo človek za zabavo. On je delaven in resen človek z resnimi stališči. To ni nič vplivalo na skupino. Kvečjemu obratno. To, da sem bil v skupini, je vplivalo, da sem bil član stranke. Ampak to je bila tudi verjetno tudi edina stranka.

Koliko je demokracije v skupini Zaklonišče prepeva?
Nismo ravno Severna Koreja (smeh). Mislim, da demokracija ni dobra stvar v skupini in tudi moji soborci v skupini so ugotovili, da mora biti nekdo, ki vodi in ima zadnjo besedo – drugače vsak vleče v svojo stran in se ne da nič dogovoriti. Tako pri kreativnem procesu kot pri organizacijskem. Saj imamo razdeljene vloge v skupini, ampak če se o neki stvari ne moremo dogovoriti drugače kot z udarcem po mizi, sem sam tisti, ki po njej udarim.

Sama skupina je v letih delovanja doživela kar nekaj kadrovskih menjav. V osnovi sta ostala sama s kitaristom.
Razen kitarista Borje Bolčine, ki je pred tremi leti odšel iz skupine – je pa na albumu sodeloval kot avtor in izvajalec – smo znova v prvotni zasedbi. Z dodatkom klaviaturista in saksofonista Petra Baroša, ki se nam je pridružil leta 2000.

Kaj je botrovalo, da se je znova zbrala prvotna zasedba?
Ljudje prihajajo in odhajajo, a mi se z nikomer nismo skregali. Vsi, ki smo kdaj koli sodelovali v skupini, smo povezani, tako da lahko kadar koli kdor koli vskoči in nadomesti drugega člana na koncertu. Če na primer bobnar Uroš, ki je profesionalni glasbenik in sodeluje tudi pri drugih projektih, nima časa, vskoči naš nekdanji bobnar Mafija, ki zdaj živi v Zagrebu. To je velika stvar.

Glede na to, da sami pišete besedila, pišete tudi poezijo?
Ne.

Zakaj ne?
Nikoli me ni zanimala. Mene je zanimalo samo besedilo v funkciji glasbe. Nikoli nisem čutil potrebe po tem.

Podrejate besedilo melodiji ali obratno?
Pri nas po navadi najprej nastane glasba, šele nato besedilo. Se pa zgodi kdaj tudi obratno. Tako je bilo na primer pri skladbi Samo da prođe demokratija.

Na novem albumu manjka element "zabavnosti", ki ste ga vnašali s Hasanom in Mičem. Bolj se spogledujete z bluzom. Kaj pa se dogaja z likom Mićo Muriqui? Ste se ga že naveličali ali je to stalnica, ki vas bo vedno spremljala?
Bluz je avtomatična asociacija na intimo. Glede Mića pa … Če bi se ga naveličali, ne bi bil več v skupini (smeh). On je imel razne naloge po svetu in ni mogel ves čas posvečati skupini. Ko pa je postoril vsa dobra dela, ki si jih je zadal, se je vrnil v domače gnezdo.

Od kod izvira vaša jugonostalgija?
Nisem jugonostalgik, kar koli že to pomeni, čeprav mi to ljudje pripisujejo. Ne spomnim se, da bi v kakšnem besedilu pisal, da hočem nazaj v Jugoslavijo.

Da je šlo z vstajami nekaj narobe, se potrjuje tudi zdaj, ko je jasno, da tako imenovani vstajniki svojih zahtev niso uspeli postaviti na skupni imenovalec. Namesto da bi nastala ena stranka, jih zdaj niti več ne štejem. In bojim se, da nobena ne bo prišla v parlament. Po drugi strani pa vstaje tudi niso dale nobenega novega karizmatičnega voditelja. Če bi tak človek obstajal, bi konec koncev znal nase povezati vse zdaj razdrobljene skupine.

Dostikrat sem že naletel na opazko, da mešamo glasbo in politiko. A v skladbah nikoli nismo posvečali prostora brezveznim dnevnopolitičnim temam, nikoli tudi nismo kronološko beležili političnega dogajanja. To nas ne zanima. Politiki so minljivi. So pokvarljiva roba.

Napačno je soditi ljudi zgolj po videzu. Ker je Franci Kek zaslovel s skrito kamero, še ne pomeni, da je samo človek za zabavo. On je delaven in resen človek z resnimi stališči. To ni nič vplivalo na skupino. Kvečjemu obratno. To, da sem bil v skupini, je vplivalo, da sem bil član stranke. Ampak to je bila verjetno tudi edina stranka.

Ljudje prihajajo in odhajajo, a mi se z nikomer nismo skregali. Vsi, ki smo kdaj koli sodelovali v skupini, smo povezani, tako da lahko kadar koli kdor koli vskoči in nadomesti drugega člana na koncertu.