Pilar Abel, domnevna hčerka Salvadorja Dalija, se je znašla v središču pozornosti španske javnosti. Foto: EPA
Pilar Abel, domnevna hčerka Salvadorja Dalija, se je znašla v središču pozornosti španske javnosti. Foto: EPA
Eno izmed Dalíjevih najbolj prepoznavnih, najbolj značilnih in največkrat reproduciranih del - Vztrajnost spomina, olje na platnu iz leta 1931, ki ga hranijo v newyorški MoMi.
Eno izmed Dalíjevih najprepoznavnejših, najznačilnejših in največkrat reproduciranih del - Vztrajnost spomina, olje na platnu iz leta 1931, ki ga hranijo v newyorški MoMi. Foto: Wikipedia

Abelova že več let trdi, da je hči znamenitega španskega umetnika Salvadorja Dalija, ki naj bi imel leta 1955 razmerje z njeno materjo, njegovo pomočnico. Zato je leta 2015 vložila zahtevek za ugotovitev očetovstva, na podlagi katerih je sodišče prejšnji mesec odredilo izkop posmrtnih ostankov slikarja, ki je umrl leta 1989.

"Gre za trd in boleč boj, ampak od trenutka, ko sem vstopila sem, sem srečna," je dejala kopici zbranih predstavnikov sedme sile, ki so jo čakali pred forenzičnim inštitutom, kamor je prišla oddat svoj vzorec DNK, da bi ga lahko primerjali z Dalijevim, ko bodo izkopali njegove posmrtne ostanke.

V Fundaciji Gala Dalí sicer temu ostro nasprotujejo in upajo, da se to sploh ne bo zgodilo, saj so po poročanju španskih medijev na sodišče naslovili poziv, da naj najprej preverijo ujemanje genetskega materiala Abelove in njenega brata. Če bi se namreč izkazalo, da imata istega očeta, potem bi se trditve, da je njen biološki oče Dali, izkazale za neresnične in tako izkop niti ne bi bil več potreben, menijo.

Pripadle bi ji avtorske pravice Dalijevih del
Če pa bo očetovstvo zares potrjeno, Abelovi, sicer prerokovalki iz kart, pripada pravica do očetovega priimka in avtorskih pravic njegovih del, vendar bo to morala na sodišču zahtevati ločeno.

Salvador Dalí sodi med najbolj znane in najbolj ekstravagantne španske umetnike 20. stoletja, je verjetno najbolj prepoznan predstavnik nadrealistične smeri. Na podlagi študija psihoanalize je razvil t. i. paranoično-kritično metodo slikanja, s katero je kot slikar naturalistično natančne slikovne detajle združeval v ekscentrične in celo absurdne kombinacije, ki jih je sam imenoval "ročno naslikane fotografije sanj".

Eno izmed njegovih najbolj prepoznavnih, najznačilnejših in največkrat reproduciranih del je Vztrajnost spomina, olje na platnu iz leta 1931, ki ga hranijo v newyorški MoMi.