Veliko ljudi se odloča za popravilo dežnikov, zato še vedno danes v Ljubljani obratuje popravljalnica dežnikov in senčnikov. Že skoraj tri desetletja v njej dela Marija Lah, ki nadaljuje družinski posel.
Veliko ljudi se odloča za popravilo dežnikov, zato še vedno danes v Ljubljani obratuje popravljalnica dežnikov in senčnikov. Že skoraj tri desetletja v njej dela Marija Lah, ki nadaljuje družinski posel. "Tako je, sem edina dežnikarica v Ljubljani." Kaj pa v Sloveniji? "Ne, to pa ne, imamo v Kranju še enega gospoda." Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Kupite dobro in dajajte popravit. Popravite staro, da ohranite naravo.

Popravljalnica dežnikov in senčnikov pritegne vsakogar. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Iz dežnika je nastala vrečka ... Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Dežnikarica popravi 98 odstotkov dežnikov. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Šivalni stroj, kladivo, ščipalke, žage ... Orodje, ki ga pri popravljanju dežnikov uporablja Marija Lah. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Ali bosta sinova Marije Lah nadaljevala družinski posel? "Ne vem, nikogar ne bom silila v to, sama se bosta odločila." Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

delavnico uspešno vodi zadnja dežnikarica v Ljubljani, Marija Lah.

Ob današnjem prevračanju dežnika in razmišljanju, ali je za vedno izgubljen, sem se spomnila na delavnico, v kateri so mi pred leti popravili enega najljubših dežnikov. Medtem ko je nekaterim vseeno, kakšen dežnik nosijo v roki, pa s(m)o drugi veliko izbirčnejši pri izbiri obveznega kosa v teh deževnih dneh – dežnika.

Ta je krojil tudi življenje gospe v središču Ljubljane. Čeprav si nikoli ni mislila, da se bo s tem ukvarjala, ji danes ta posel pomeni vse, kar je nakazala tudi z opozorilom, da jo čaka veliko dela in da nima veliko časa. Kljub temu z veliko topline in entuziazma spregovori o svojem poslu, ki ga s predanostjo opravlja že skoraj 30 let.

"To je dolga zgodba," je začela pripoved o tem, kako je prišla v dežnikarski posel. "Moj oče je leta 1966 odprl delavnico, se zelo močno zadolžil in kupil delavnico, stežka je dobil dovoljenje v mestni občini." Oče je nato zbolel in zelo slabo videl, kar je bil slab znak za delavnico: "Rekel je, ali zaprem ali prideš k meni."

Marija, ki je vzgojiteljica predšolskih otrok po poklicu, šest let je delala v vrtcu, je očetu priskočila na pomoč, izučil jo je za dežnikarico in postala je njegove oči, kot je povedala: "Za ta poklic je potreben zelo dober vid, saj so stvari zelo drobne." Oče je po operaciji sive mrene "sprevidel", kot je povedala Marija, tako da je še nekaj časa opravljal delo. Marija se je še naprej učila od njega, po njegovi smrti pa se je odločila, da bo ostala v dežnikarstvu. Nihče je ni prisilil v to: "Očetu bi lahko mirno rekla ne, ampak tako je naneslo, da sem ostala v tem poklicu." Ali je zadovoljna s svojo odločitvijo? "Zelo," je pritrdila.

Evidence popravljenih dežnikov ne vodi, dela pa je toliko, da ga mora kdaj nesti tudi domov. Marija se preživlja le s popravljanjem dežnikov in senčnikov, kar razkrije napis pred delavnico. Zagotovo ji posel bolj cveti v slabih vremenskih razmerah, a kot je povedala, je veliko strank tudi takih, ki dežnike namensko prinesejo na popravilo v poletnih mesecih, da pripravljeni pričakajo deževno obdobje.

Popravilo traja več ur, določene okvare so težje in traja tudi teden dni, da dežnik "oživi": "So stvari, ki so bolj zahtevne in ti nagajajo ter jih odlagaš, ampak sem zelo vztrajna in trmasta in popravim 98 odstotkov vseh dežnikov."

Kaj pa se zgodi s preostalima dvema odstotkoma: "Se pogovorim s stranko, celo ogrodje zamenjamo, so druge možnosti tudi." Ko rešitve ni več, pa dežnik predela v vrečke: "Iz blaga se da narediti lepe nakupovalne vrečke," je povedala in mi jih pokazala (med njimi je tudi takšna z leopardjim vzorcem, ki prevladuje to sezono v modnem svetu). Nato je nadaljevala: "Vse to je narejeno iz odpadnega materiala dežnikov, ki je zelo močan, ta material prenese večjo težo, kot jo midve lahko nosiva, ne samo midve, tudi kakšen moški." Prav oče je dobil to idejo pred 45 leti: "Vprašal se je, čemu bi služil material, ko ni več za dežnik. In je videl mojo staro mamo, ki je bila šivilja in delala 'borše' iz blaga, pri čemer jo je posnemal. To je med njima sprožila veliko smeha, ko je končal izdelek, ker material iz dežnika se da zložiti zelo na drobno, ne predstavlja nobene teže, velikosti, vedno ga imaš v žepu."

V delavnici so tako zelo okoljsko vestni: "V vsakem dežniku vidim material in človeško delo, ki je bilo vloženo, da ne govorimo o tem, kdo je to delal, energija, materiali ..." Marija tako vsem svetuje: "Ne zavrzimo starih stvari. Kupite dober dežnik, za sto let naj služi, sama pravim: popravljate, ne samo dežnike, ampak tudi druge stvari. Kupite dobro in dajajte popravit. Popravite staro, da ohranite naravo."

Ali pri Lahovih trpijo pomanjkanje dežnikov oziroma ali tudi pri njih drži pregovor kovačeva kobila je vedno bosa? "(Smeh) Ne, ne, imamo veliko dežnikov doma, imam tudi enega, ki mi ga je oče podaril za 25. rojstni dan. Drugače sem lahko brez dežnika mirno po dežju, na delo se vozim s kolesom in na sebi imam pelerino."

A dežnik je njen življenjski spremljevalec, ki ga pozna do potankosti. "Ali imate dežnik z duplomehanizmom," vpraša fotografa in takoj mu da navodila, kako naj ravna z njim. Treba se je držati navodil, da bi čim dlje imeli dežnike. Ko pa se pojavijo težave, pa je tu prav zadnja dežnikarica v Ljubljani, ki z delavnico pritegne vsakogar, tudi National Geographic. Med našim obiskom sta v prostor vstopila dva turista, ki sta si z zanimanjem ogledala prostor, saj je delavnica zagotovo ena izmed ljubljanskih zanimivosti/znamenitosti, ki pa je Marija ne oglašuje na družbenih omrežjih: "Mene drugi dajo na Facebook in druga omrežja, niti ene stvari nisem dala na računalnik, kaj šele na omrežja. Jaz potrebujem čas za popravilo dežnika ..."

In vedro gospo zapustimo, da se posveti svoji največji ljubezni – popravljanju dežnikov ...

Kupite dobro in dajajte popravit. Popravite staro, da ohranite naravo.