Lepota bivanja
Replika skodelice zvesto posnema posodico, iz katere kofetarica na slavni sliki Ivane Kobilce sreba topli napitek. Izdelek zaznamujeta poudarjena noga, ki ji daje edinstven videz, in zadržan cvetlični okras, ki obuja duh druge polovice 19. stoletja.
Replika skodelice zvesto posnema posodico, iz katere Kofetarica na slavni sliki Ivane Kobilce sreba topli napitek. Izdelek zaznamujeta poudarjena noga, ki ji daje edinstven videz, in zadržan cvetlični okras, ki obuja duh druge polovice 19. stoletja. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Skodelica
S končano obnovo Narodnega doma in prenovljeno stalno zbirko Narodne galerije so osvežili tudi ponudbo predmetnega intierierja avle, med prodajnimi predmeti pa so posebej ponosni na repliko skodelice slike Kofetarice Ivane Kobilce. Foto: Elvis Karahmetovič
Ivana Kobilca: Kofetarica (1888)
Kofetarica, ki jo je naša najuspešnejša slikarka Ivana Kobilca naslikala leta 1888 v Münchnu, je spadala med tista dela, ki so bila slikarki posebej ljuba, zato se od nje do konca ni ločila. Foto: Narodna galerija
Kofetarica, skodelica
Skodelice so izdelane iz beloprstene keramike, ki postane pri žganju kremasto bele barve in je po videzu zelo blizu porcelanu. Materiala se razlikujeta predvsem po zvenu in teži. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Kofetarica, detajl
Skodelica, iz katere je pila portretiranka, ki jo je ovekovečila Ivana Kobilca, je bila izdelana iz porcelana. Ker je slika nastala v Münchnu, je šlo najverjetneje za nemški porcelan. Foto: Narodna galerija
Izdelava skodelice
Izdelava rekonstrukcije od naročila do potrditve Narodne galerije je trajala približno sedem mesecev. V tem času pa so izdelali več kot 50 primerkov. Foto: Peter Vrčkovnik
Skodelica
Skodelica in krožnik, ki ju v rokah drži Kofetarica, sta nekaj posebnega. Skodelica ima izrazito poudarjeno nogo, malo večjo, kot so običajne, krožnik ima rob ustja močno zaprt in spominja na plitko skledico. Foto: Peter Vrčkovnik
Skodelica
Raziskovali so proporce skodelice in krožnika, jih izdelali in primerek držali v rokah na enak način, kot ga drži Kofetarica Ivane Kobilce. Narejeno so pregledali, se med seboj posvetovali, izdelali novega in ponovili postopek. Foto: Peter Vrčkovnik
Kofetarica, skodelica
V lončarskem centru so si pomagali tudi s pregledovanjem dostopnih arhivov keramične industrije, ki je delovala v času, ko je slika nastala. Ugotovili so, da je roža na skodelici podobna takrat priljubljeni vzhodnofrizijski vrtnici. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Skodelica
Vsaka replika skodelice je ročno poslikana. Foto: Peter Vrčkovnik
Skodelica
Igor Bahor poskuša pri izdelavi replik uporabiti iste tehnološke postopke, kot so to počeli lončarji v času, ko je original nastal. Foto: Peter Vrčkovnik
Kofetarica, skodelica
Stilizirana vrtnica je bila priljubljen okras porcelana v času, ko je Kobilca naslikala Kofetarico. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Kofetarica, skodelica
Skodelica je tudi protokolarno darilo Republike Slovenije. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Kofetarica, skodelica
Največji izziv je bila poslikava cvetličnega motiva. V lončarskem centru so izdelali celo vrsto poslikav, iskali prave tone barv in poskušali slediti slikarskim potezam Ivane Kobilce ter posamezne elemente okrasja poskušali umestiti na skodelico in krožnik ob upoštevanju trendov slikanja na keramiko s konca 19. stoletja. Foto: MMC / Miloš Ojdanić
Ivana Kobilca
Po prenovi so dela Ivane Kobilce dobila svoje mesto v Ravnikarjevem krilu. Kofetarica je razstavljena med slikarkinimi tihožitji in Dečkom v mornariški obleki. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Levo: Dekle v naslonjaču (1891−1892), olje, platno, 73,3 x 60 cm; desno: Poletje 1889–1890, olje, platno, 180 x 140 cm.
Levo: Dekle v naslonjaču (1891−1892), olje, platno, 73,3 x 60 cm; desno: Poletje (1889–1890), olje, platno, 180 x 140 cm. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ivana Kobilca: Avtoportret v belem, okoli 1910, olje, platno, 43,5 x 35,5 cm.
Ivana Kobilca: Avtoportret v belem, okoli 1910, olje, platno, 43,5 x 35,5 cm. Foto: Narodna galerija
Kofetarica je navdušila že na prvi samostojni razstavi del Ivane Kobilce leta 1889 v Ljubljani.
Kofetarica je navdušila že na prvi samostojni razstavi del Ivane Kobilce leta 1889 v Ljubljani. Foto: Wikipedia

Dodaj v

Skodelica, iz kakršne pije Kofetarica Ivane Kobilce

Replika posodice in krožnička, ki ju je naslikala naša najuspešnejša slikarka
5. maj 2016 ob 06:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kofetarica, nasmejana ženica toplega pogleda, ki je bila od samega začetka ena najbolj priljubljenih slik Ivane Kobilce in je do danes pospremila številne oglase, je zdaj dobila še svoj oblikovalski izdelek - repliko skodelice, iz katere zadovoljna portretiranka sreba "črni kavni sok".

V Narodni galeriji so lani uresničili dolgo načrtovano idejo o kakovostno izdelanih prodajnih izdelkih, ki bi bili vezani na najbolj prepoznavne umetnine iz stalne zbirke. Prva je prišla na vrsto Kofetarica oziroma njena prepoznavna skodelica s krožničkom, ki je zdaj kot replika dostopna v prenovljenem predmetnem interierju avle Narodne galerije, izdelek pa je tudi protokolarno darilo Republike Slovenije.


Izdelava skodelice, kakršno drži v rokah "mamica kavopivka", anonimna starka, ki jo je Ivana Kobilca naslikala leta 1888 v Münchnu, se ob današnji tehnologiji morda ne zdi prezahtevna naloga, vendar celoten postopek njenega upredmetenja vendarle ni povsem preprost. Navsezadnje gre za naslikano podobo, ki je lončarju pri konkretni izdelavi le deloma v pomoč. Zato je bilo treba najprej prečesati depoje Narodnega muzeja Slovenije, kjer hranijo obsežno zbirko porcelana tistega časa, in na podlagi ohranjenih skodelic premisliti obliko končnega izdelka. Sledilo je sedem mesecev trdega dela v lončarski delavnici in več kot 50 izdelanih primerkov - pozneje so končno prišli do zadovoljivega izdelka.

Proces priprave se je začel pri izbiri materiala. "Skodelica, iz katere pije Kofetarica na sliki, je prav gotovo porcelan. Tukaj ni nobenih dilem. Gre za porcelanasto skodelico, ki spada v čas nastanka slike, tako kot obleka portretiranke. Se pravi, ne gre za starino," razloži Mateja Kos, kustosinja za keramiko in steklo iz Narodnega muzeja Slovenije. Težava nastopi, ker v Sloveniji ni proizvajalca, ki bi delal porcelan in ga tako rekoč tudi nikoli nismo imeli. Če bi torej želeli stoodstotno repliko, bi morali izdelavo skodelice naročiti v tujini, zaradi česar pa bi bila tudi cena višja in sam izdelek manj dostopen, pojasni.

Kremasta belina beloprstene keramike
Rešitev so našli v tradiciji, ki je v slovenskem lončarstvu prisotna več kot dve stoletji - beloprsteni keramiki, materialu, ki je bil razširjen tudi v času Kobilce. "To je poseben keramičen material, ki je sicer popolnoma drugačen od porcelana, skupno pa jima je to, da sta oba bela. Glina, iz katere je izdelana beloprstena keramika, postane pri žganju bela, svetla, kremasta. Tudi če posodo razbijemo, bodo lomi povsem beli. In to je značilno tako za porcelan kot beloprsteno keramiko," pove Mateja Kos. Glino so pri nas kopali v Selški dolini in v Črni pri Kamniku, uporabljale pa so jo vse glavne tovarne - od bratov Schütz v Libojah pri Celju do Kamniške tovarne Svit, ki je slovela po svojih poslikanih ročkah za vino - majolikah.

Dolga tradicija je potrdila pravo izbiro materiala beloprstene keramike s podglazurno poslikavo, ki pa ima po besedah Igorja Bahorja iz Lončarskega centra Bahor tudi to prednost, da omogoča izjemno široko paleto barv, širšo kot pri porcelanu. "S prostoročnim podglazurnim slikanjem je lažje slediti potezam čopiča, kot jih je uporabila Ivana Kobilca," pravi.

Iskanje prave oblike
Izboru materiala je sledilo vprašanje oblike in poslikave. Med približno 3.500 kosi porcelana v zbirki Narodnega muzeja ni ene skodelice, ki bi bila takšna, kakršno k ustom dviguje Kobilčina kavopivka. "Tega motiva in te oblike ni, imamo bodisi tako rožo bodisi tako obliko, niti na enem izdelku pa nista združeni," pravi Mateja Kos. Iz muzejske zbirke je zato izbrala nekaj najbolj ujemajočih se primerov in jih prinesla na sestanek komisije v Narodno galerijo, kjer so izbrali model in motiv. "Kar je nastalo, je neke vrste kompilacija, ki pa je zelo verna kompilacija, saj je tako rekoč takšna kot na sliki," pravi.

V Lončarskem centru Bahor so izdelali računalniško simulacijo, proučili proporce skodelice in krožnika, ju izdelali, primerek držali v rokah na enak način, kot ga drži Kofetarica, narejeno pregledali, se o tem posvetovali in ponovili postopek. Po Bahorjevih besedah sta skodelica in krožnik na sliki nekaj posebnega. "Skodelica ima izrazito poudarjeno nogo, malo večjo, kot so običajne, krožnik ima rob ustja močno zaprt in spominja na plitko skledico." Poseben izziv, s katerim se je spopadla Jana Bahor, je bila izdelava ročaja, ki ga na sliki ni videti, saj ga portretiranka skriva v roki. Upoštevajoč trende so izdelali nekaj primerkov in jih pokazali Narodni galeriji, ki je izbrala tega, ki ga izdelujejo.

Z ročno poslikavo
Največji izziv je bila poslikava skodelice, ki so ga zaupali slikarki Niki Oremuž. Skodelice so ročno poslikane, zato je vsaka tako rekoč unikatna. "Treba je bilo izdelati celo vrsto poslikav, ugotoviti prave tone barv, slediti slikarskim potezam Ivane Kobilce in umestiti posamezne elemente okrasja na skodelici in krožniku, upoštevajoč trende slikanja na keramiko s konca 19. stoletja. Niki se je dokončno sestavila slika šele, ko si je natančno ogledala skodelico na originalni sliki v Narodni galeriji," pojasni Bahor.

Ko se je s cvetjem povedalo marsikaj
Skodelico Kofetarice krasi stilizirana vrtnica, ki je bila razširjen ornament tistega časa in je sovpadala s splošno priljubljenostjo cvetja. Tej so bili naklonjeni že od poznega baroka, se pravi nekje od sredine 18. stoletja, ko je bila razširjena kultura galantnega življenja, od koder tudi prihaja izraz galanterija. Kot izredno cenjeni vrlini so gojili sočutje do sočloveka in prijateljstvo, k čemur so spadala darilca, ki so jih največkrat predstavljali takšni drobni izdelki, okrašeni s cvetličnimi vzorci. V srednji Evropi je to prišlo v modo zlasti v obdobju bidermajerja, nekje od 1815 naprej. "Marsikaj si lahko povedal s šopkom cvetlic, ki so bile lahko tudi naslikane. In to so bile neke vrste kodirana sporočila, ki so se odražala pri teh cvetličnih ornamentih. Tisti, ki je dobil šopek rumenih cvetlic, je moral računati na ljubosumje in je simboliko dobro razumel. Cvetlični vzorci so postali zelo pomembni in zelo pogosto jih najdemo tako na porcelanu kot na tkaninah in drugih izdelkih notranje opreme," pove Mateja Kos.

Poleg cvetličnih motivov je v času, ko je Kobilca naslikala Kofetarico, predmete uporabne umetnostni krasila tudi figuralika. To je bil čas historizma, ki se je tako na izdelkih za dom kot v modi na splošno odražal v spogledovanju z ornamenti in vzorci preteklih velikih umetnostnih obdobij. "Zato najdemo v tem času vse mogoče, med sabo tudi pomešane motive. Velikokrat je keramika okrašena z motivi iz italijanske renesanse, celo takšne, ki spominjajo na Rafaelovo poslikavo Stanze della Segnatura v Vatikanu," pojasni kustosinja. Pozneje so se s secesijo oziroma art decojem razširili geometrični vzorci, v osemdesetih letih 19. stoletja pa so poleg historiziranih motivov še vedno prevladovale predvsem cvetlice. Najbolj priljubljene so spominčice, a tudi vrtnica, kakršno vidimo na skodelici Kofetarice, je bila splošno razširjen motiv. Pozorno oko jo bo našlo tudi na sliki Slepe miši, ki jo je leta 1891 naslikal Ferdo Vesel, s Kobilco pa sta se tudi dobro poznala. Na žanru, ki je nastal v sklopu Veselovega sodelovanja na razstavi študentov razreda za kompozicijo münchenske akademije, je skodelica sicer vidna z drugega zornega kota, ker je postavljena na mizo, ročaja ne zastira roka, a izdelovalcem replike naslikana podoba vseeno ni mogla biti v zadostno pomoč.


Porcelan v Evropi

Kultura pitja kave se je pri nas močno začela razvijati v 17. stoletju. V popisih iz inventarjev stanovanjske opreme že naletimo na posodice za pitje kave, pravi Mateja Kos. Ker porcelana v Evropi takrat še niso znali izdelovati, gre največkrat za skodelice iz Kitajske. Evropski porcelan so izumili v Meissnu v zgodnjem 18. stoletju in tamkajšnja manufaktura je ostala tudi v naslednjih stoletjih vodilna v Evropi. Med najboljše je spadala še dunajska cesarska manufaktura, katere začetki segajo v leto 1718 in je bila po Meissnu druga najstarejša na stari celini. Skodelica, ki jo v rokah drži Kobilčina Kofetarica, je ob upoštevanju, kje je slika nastala, najverjetneje iz nemškega porcelana. Nemške manufakture so bile izredno cenjene in so predstavljale vzor za vse druge. Zelo močne so bile tudi češke tovarne porcelana, ki so bile pri nas zelo priljubljene. Če bi Kobilca delo naslikala na Kranjskem oziroma na ozemlju današnje Slovenije, bi bila torej velika verjetnost, da bi bila skodelica češka, saj je Dunajska porcelanska manufaktura propadla 1864.


Po natančnem študiju trendov keramike v tistem obdobju, brskanju po arhivih keramične industrije in številnih izdelanih primerkih - pri keramiki je pač tako, da pravi rezultat pride po žganju, pojasni Bahor - so za ogled in oceno komisiji v Narodni galeriji pripravili pet modelov skodelice, ki je nato enega potrdila. Na podlagi tega so izdelali kalup, ki jim zagotavlja ponovljivost osnovne oblike, vse preostalo pa je izdelano ročno.

Obujanje starih lončarskih postopkov
"Izdelovanje rekonstrukcij in replik je moja posebna strast in veselje," pravi Igor Bahor, ki je tudi v preteklosti sodeloval pri podobnih projektih in med drugim izdelal replike srednjeveške šaleške pivske čaše (za Velenjski muzej) in rimske oljenke iz 1. stoletja (za Koroški pokrajinski muzej). Trenutno za Ptujski pokrajinski muzej pripravlja rekonstrukcijo posod, najdenih v žarnem grobu iz 10. stoletja pred našim štetjem.

Kot pravi, je posebnost njegovega dela, da poskuša pri izdelavi replik uporabiti iste tehnološke postopke, kot so to počeli lončarji, ko je original nastal (od priprave lončarske gline, tehnike oblikovanja in končnega žganja gline). "Žal mi je, da starih mojstrov skoraj ni več in da je ogromno tehnološkega znanja izginilo. Če bi bilo v preteklosti več razumevanja in pomoči do lončarske obrti, nam zdaj ne bi bilo treba ponovno orati ledine in odkrivati ter obujati tega, kar je bilo nekoč del vsakdana," pove Bahor, ki svoje delo zato vselej natančno dokumentira in - če je za to priložnost - tudi objavi.

Dragocen dokument časa
Če lončarji svoje znanje in veščino nadgrajujejo s proučevanjem dela starih mojstrov, so slike prvovrsten vir za proučevanje posod, nakita, oblačil in pohištva preteklih dob. Takšnih predmetov se je ohranilo premalo, da bi lahko na njih osnovali celovito sliko, upodobitve pa pomagajo dopolniti manjkajoče delčke. Najbolj dobrodošle so slike za zgodnejša obdobja, a tudi pozneje se izkažejo za dobrodošlo dopolnilo. "Tudi kadar v muzej dobimo oblačilo, kos porcelana ali pohištva, nam manjka kontekst, iz katerega je izšel. Se pravi, da nimamo zraven tudi risbe in fotografije interierja, v katerem je stal predmet. Zato so slike zelo pomemben vir. V 19. stoletju je na likovnih akademijah kot posebna študijska smer obstajalo tudi kabinetno slikarstvo, ki je upodabljalo interierje, za nas pa je to izredno dragocen dokument časa. Na podlagi slik lahko vemo, kako je bil opremljen interier v določenem obdobju in celo, kakšne sobne rastline so imeli," pove Mateja Kos.

Med zaprtim ateljejem in zeleno naravo
"Mamico kavopivko" je domača javnost prvič videla leta 1889 na ljubljanski razstavi Kobilce. To je bilo leto, ko je začela slikati znamenito Poletje, zračen plener, s katerim je dosegla svoj največji uspeh in leta 1891 s sliko navdušila na pariškem Salonu (pravzaprav česa takega tudi njeni moški kolegi nikoli niso dosegli). Obe sliki je Kobilca uvrščala med svoje najljubše, a kako drugačni sta podobi, ki ju ne ločita niti dve leti razlike (Poletje je končala v poletnih mesecih 1890). Poletje pripada že novi fazi Kobilčine umetnosti, v kateri je svetlejši kolorit zelenih, modrih in vijoličastih tonov zamenjal münchensko rjavo paleto. V zaprt in pridušen atelje je zapihala svežina odprtega plenerja, ki je tako ustrezal tedanjemu pariškemu okusu. Kofetarica pa je primer ateljejskega realizma Izarskih Aten, kot so rekli Münchnu, tedaj pomembnemu umetniškemu središču, kjer se je v osemdesetih letih 19. stoletja Kobilca tehnično izpopolnila in estetsko oblikovala. Kofetarica predstavlja vrhunec njenega münchenskega obdobja. Mehka svetloba, realistične poteze obraza, duhovitost in pridušena patina rjave tonalnosti pa niso le odsev pouka pri profesorju Aloisu Erdteltu, pri katerem se je lahko srečala z vsemi pravili akademskega realizma, temveč tudi dediči portreta nizozemskega 17. stoletja.

Kofetarica navduši domačo javnost
Slikarka, ki je Kofetarico naslikala pri 26 letih, se je na portret kavopivke skrbno pripravila. Najprej je izdelala več študij glav starke v različnih zasukih, sliko pa dokončala marca leta 1888. Ko je leto pozneje sliko razstavila v Ljubljani, jo je anonimni avtor članka v Slovencu ocenil kot njeno najboljše delo. Nad njenim celotnim opusom je bil navdušen tudi Vatroslav Holz, ki je v Ljubljanskem zvonu ob razstavi Ivane Kobilce takole zapisal: "Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo ... Nadarjena rojakinja naša, o kateri nam je doslej došel le zdaj pa zdaj kakšen glas iz tujine, stopila je tukaj pred nas pristna umetnica, ki je dospela potem težavnega samoučenja na akademiško višino." O podobi Kofetarice pa: "'Kavopivka' je stara brezzoba ženica, s tako imenovano 'mardravko' na glavi. Nji je čašica ljubega 'kofetka' najboljši užitek na svetu – to se bere z veselega obraza, ki se ji ob srebanju črnega kavnega soka kar samo od sebe smeje. Ta slika je bila razstavljena v Pragi, kjer so češki listi pohvalno pisali o nji."

Od Mire Pintar k Radu Hribarju
Podobno naklonjenost je do naslikane ženice čutila slikarka sama, ki se od slike do svoje smrti ni ločila. Medtem ko je Poletje z osebnim volilom podarila Narodni galeriji, pa je Kofetarica po njeni smrti leta 1926 prišla najprej v roke nečakinje in prav tako slikarke Mire Pintar - tudi njen portret, ki ga je Kobilca naslikala leta 1913, je razstavljen med Kobilčinimi slikami v Narodni galeriji. Po dolgem prepričevanju in dogovarjanju jo je od nje leta 1937 odkupil eden najpremožnejših Slovencev obdobja med obema vojnama in mecen številnim umetnikom Rado Hribar. Po pripovedovanju njegovega nečaka Petra Hribarja, ki je svoje spomine na sliko delil v sklopu galerijskega programa Kustos za en dan, se je Rado v Kofetarico zaljubil tako rekoč na prvi pogled. Po odkupu jo je vključil v svojo znamenito zbirko na gradu Strmol, kjer je visela v glavni jedilnici.

Z gradu Strmol v Narodno galerijo
Po koncu druge svetovne vojne so grad, zbirko in premoženje Rada Hribarja, ki so ga januarja leta 1944 z ženo Ksenjo umorili pripadniki varnostno-obveščevalne službe, zasegli in Kofetarica je prišla v državno last, po denacionalizaciji pa je pripadla dedičem. Da je lastnik slike, je Peter Hribar, ki ga je Kofetarica očarala že v šolskih letih med naključnim listanjem po učbeniku, izvedel, ko je že visela v Narodni galeriji (v tej so še štiri umetnine z gradu Strmol). In prepričan je, da ne bi mogla domovati na boljšem mestu (slika sicer je v Hribarjevem lastništvu, vendar v posesti Narodne galerije). Pravzaprav je bila to že želja njegovega strica Rada, ki je leta 1942 svojemu bratu v nekem pogovoru menda od vseh del v svoji zbirki omenil zgolj Kofetarico in dejal, da mora slika po njegovi smrti v Narodno galerijo.

Vse od njene prve predstavitve v Ljubljani je priljubljenost Kofetarice samo še naraščala in ko so ob pripravi na obnovo Narodne galerije pred zaprtjem stalne zbirke med obiskovalci opravili anketo, katera umetnina jim je najljubša, je na drugem mestu pristala prav nasmejana kavopivka. Za prvo jih je največ izbralo Poletje. Zato ne preseneča, da je nedavno Hribarjevo pripovedovanje o sliki napolnilo sobo Ravnikarjevega trakta, in da so v lončarskem centru, kjer izdelujejo skodelico, opazili, kako se strankam ob predstavitvi izdelka spremeni izraz na obrazu. "… Domačnost, spomini na babico in na prijazen pogled Kofetarice s slike Ivane Kobilce obrazu poslušalca naenkrat izriše mehkobo."

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
ZeK
# 05.05.2016 ob 08:48
odličen projekt. pričakovan negativističen prvi komentar pod novico.
joutsenlaulu
# 05.05.2016 ob 10:00
Skodelice so šele naredili in ponudili v prodajo, zato seveda podatka o zaslužku ne more biti. Meni se vsekakor zdi lušna ideja in več kot primerna ponudba za spominek iz muzeja. Komaj čakam si jo ogledati v živo, najbrž si bom eno tudi kupila.
thymiann
# 05.05.2016 ob 10:26
Končno malo pobude in inovativnosti v slovenskih muzejih. Pohvalno.

Nasproten primer je bila npr. razstava "Stoletje plakata", kjer so imeli kup krasnih retro plakatov pa se ni nihče spomnil, da bi ponudil replike v prodajo, čeprav je v eni uri, ko sem bil sam tam, vsaj 20 ljudi vprašalo, če jih imajo.
yanker
# 05.05.2016 ob 10:43
@VisokTlak
V kakšnih krogih se pa giblješ, da "samo nekateri poznajo to sliko"?
tanj
# 05.05.2016 ob 09:36
Od brezdušnih ljudi se niti ne pričakuje, da bodo razumeli pomen te geste...
Tao3
# 05.05.2016 ob 08:58
Sicer ne razumem kako drugačen je okus kave, ki jo piješ, če je keramika malo drugačna? To je eden izmed detajlov. Tukaj gre za poreklo, estetsko vrednost izdelka in zgodbo kot celoto po mojem ...
bilzerian
# 05.05.2016 ob 11:39
@ yanker

verjetno se giblje v krogih, ki poznajo vse zvezdnike resničnostih oddaj, ampak potem ne ostane časa in prostora v glavi za umetnike in umetnine
stepovsek
# 05.05.2016 ob 12:12
Kul tega bi moralo biti več pomoje. Neke naše fore pa to. Premalo je tega.
kacm
# 05.05.2016 ob 12:17
@ti-ne
skodelico lahko kupite v prodajalni Narodne galerije.
povzetek
# 06.05.2016 ob 00:46
Končno ena pametna komercialna poteza. Najbrž prva po razstavi Gotika v Sloveniji (1995), kjer so prodajali več stvari, a edino šal je bil uporaben.
Petra_S
# 05.05.2016 ob 22:26
Odličen članek! In zelo dobra ideja Narodne galerije. Živim v tujini in bom z največjim veseljem komu podarila skodelici.
Eleni
# 05.05.2016 ob 17:58
@Expatriot

predvidevam, najbrž nisi bil še nikoli v nobeni državni galeriji/muzeju/idr. v tujini, zato najbrž res ne moreš vedeti, kako se stvarem streže. Kdo bi ti zameril, da ne poznaš področja. Najbrž tudi v NG še nisi bil. Zato razumem tvoje kometarje, ki so odraz ... hm...

Siper pa... Pohvalno, pohvalno za skodelice! Skodelice se prav bleščijo iz vse ponudbe v trgovinici NG in so od prvega dne odprtja prenovljene galerije na moji wish listi. Čudovita ideja, še več takšnih!
annnnna
# 05.05.2016 ob 13:36
Take skodelice lahko kupite v trgovini s keramiko v Topolšici. Idelujejojih sami. Verjetno niso narejene iz takega materiala in tako natančno, so pa ravno tako lep spominek.
stepovsek
# 05.05.2016 ob 15:14
@VisokTlak

Seveda je kaj ne resnice v tem, da napišeš , da NI Slovenske slike, ki bi bila poznana po svetu. Tisnikarja definitivno poznajo tujci, tud ogromno drugih umetnikov. Nismo pač toliko "main stream"...
evaevi
# 19.12.2016 ob 09:34
Čudovito in srčkano!
LenaVeverica
# 05.05.2016 ob 08:47
#topol

Če bi torej želeli stoodstotno repliko, bi morali izdelavo skodelice naročiti v tujini, zaradi česar pa bi bila tudi cena višja in sam izdelek manj dostopen, pojasni.
ti-ne
# 05.05.2016 ob 12:01
Lahko bi naredili tudi kakšno "industrijsko" serijo za rajo, ne samo za protokolarna darila.
Expatriot
# 05.05.2016 ob 16:28
@Nostromo

In ce ti na to pripombo odvrnem, da si idiot, bom umaknjen iz "kulturnega" dialoga na MMC pasniku, kjer lahko ovce blejajo v tri krasne, ostali pa nimamo pravice povedati svoje mnenje, ko se pac ne sklada s pocetjem oblasti?

Narodna galerija ni privatna ustanova. V clanku je ogromno podrobnosti, samo o strosku molcijo. Cez 5 let bomo mogoce izvedeli, da smo za 50 protokolarnih daril placali koliko? 10000? 50000? Vec? Kar placujte vi davke za to, pustite nas v tujini na miru in me ne bo vec potrebno brat...
VisokTlak
# 05.05.2016 ob 15:05
A je kaj ne resnice ,ce se napise,da NI SLovenske sike ki bi bila znana po svetu?! Ne. Res je.
Expatriot
# 05.05.2016 ob 10:45
1. Vprasal sem koliko davkoplacevalskega denarja je slo za ta "projekt"?

2. Zakaj brisete komentarje, ki so povsem skladni s pravili?
fritaja
# 05.05.2016 ob 09:56
@ZeK
Ali je projekt odličen, lahko oceniš šele, ko se konča, oz. ko povrneš vložek. V tem članku pa nisem zasledil podatka, koliko so s temi šalcami zaslužili. Zato imam še vedno občutek, da gre le za neko igračkanje z davkoplačevalskim denarjem.
topol
# 05.05.2016 ob 08:21
Za porcelan ni vsaka glina primerna. Slovenska je zanič. Pika ali pa amen. Noben izdelek iz slovenske gline ni kaj prida. Calcit Kamnik je bil včasih rudnik kaolina in kalcita. Kalcit je ostal, nalagajo ga v cisterne in vozijo daleč. Tudi v Nemčijo. Če bi bil kaolin za rabo, bi ga pridobivali še vedno in tudi pošiljali po svetu. Pa ga ne, ker ni bilo kupcev. Za surovine so pa vedno. Propadle so tudi ostale tovarne: Komenda, Liboje. Žal so izdelovali izdelke slabe kvalitete. Na sliki je nemška skodelica, pa bi bila lahko tudi replika iz nemške gline in njihov proizvod. Važno je avtorstvo slike. Naslikala jo je slovenska slikarka. S skodelico pa delajo cirkus. Kot je napisano, skodelica ni slovenski izdelek. Brskanje po depojih narodnega muzeja je nesmiselno, saj oni hranijo prvenstveno dela pomembna za slovensko zgodovino. Nemška skodelica se najde v depojih nemških muzejev. Zaradi stoletne tradicije je v Nemčiji nekaj specializiranih muzejev te tematike. Izdelavo bi pa tudi lahko naročili v Nemčiji, da bi bil izdelek vrhunski.
Nismo vsi za vse. Iz kvalitetnih surovin se ob vrhunskem znanju lahko naredi vrhunski izdelek.
Saj tudi protokolarni gostje ne jedo s slovenskega pogrinjka in s slovenskim priborom.
VisokTlak
# 05.05.2016 ob 10:33
V prodajo? Komu?? Glede na to,da ta sliko poznajo samo nekateri v SLoveniji....
Kazalo