Aljaž Hrastar pesni, sklada in igra. Vedno ga spremlja kitara, čeprav igra tudi klavir, harmoniko,  ustno harmoniko, bas … Foto: Osebni arhiv izvajalca
Aljaž Hrastar pesni, sklada in igra. Vedno ga spremlja kitara, čeprav igra tudi klavir, harmoniko, ustno harmoniko, bas … Foto: Osebni arhiv izvajalca
Hrastar z liričnimi avtorskimi pesmimi pogosto nastopi na Daktarijevem odprtem mikrofonu, s kolegi in sestrama pa igra tudi v skupini Eni od sedmih milijard. Foto: Osebni arhiv izvajalca
Jakob Kobal je mladi kantavtor iz Idrije. Foto: Osebni arhiv izvajalca
V osnovni šoli je igral v pankovski skupini Šundr, ko mu je mama kupila akustično kitaro, pa je odkril kantavtorstvo. Foto: Osebni arhiv izvajalca

Kobal je mladi kantavtor iz Idrije. V osnovni šoli je igral v pankovski skupini Šundr, ko mu je mama kupila akustično kitaro, pa je odkril kantavtorstvo. Letos se je uvrstil na glasbeno lestvico EBBC, ki predstavlja najobetavnejše evropske mlade glasbenike. 12. januarja 2017 bo nastopil na največjem evropskem festivalu in konferenci Eurosonic.

Hrastar pesni, sklada in igra. Vedno ga spremlja kitara, čeprav igra tudi klavir, harmoniko, ustno harmoniko, bas … Z liričnimi avtorskimi pesmimi pogosto nastopi na Daktarijevem odprtem mikrofonu, s kolegi in sestrama pa igra tudi v skupini Eni od sedmih milijard.
Oba izvajalca se bosta pojavila v prvi oddaji nove sezone V svojem ritmu na 1. programu Televizije Slovenija ob 17.30 (kjer sta njuno delo ocenjevala Jani Kovačič in Adi Smolar). Pred gostovanjem smo z njima izmenjali nekaj besed.


Kako težko se je danes prebiti na glasbeni zemljevid, da sploh kdo opazi novo glasbo? Oziroma je dovolj samo, da objaviš videospot recimo na portalu YouTube?
AH: Nekateri izvajalci so odlični s samopromocijo, nekateri/nekaterim napišejo in posnamejo hit, s sponzoriranjem dobijo na tisoče ogledov na YouTubu, in če delajo naprej v isti smeri, kar hitro zapišejo svoje ime med tiste odmevnejše glasbenike. Drugi so pa tisti, ki sicer uporabljajo družbena omrežja, vendar njihova glasba ni usmerjena na množico ljudi, ustvarjajo to, kar znajo, in za tem stojijo.
Mislim, da se ni težko prebiti na glasbeni zemljevid, dokler si dovolj dober, da slediš tistim, ki ti narekujejo. Družbena omrežja so največji medij za promocijo, tako da si z malo znanja lahko opažen.
JK: Osebno mislim, da je dovolj le objaviti pesem oz. videospot na YouTube. Nočem preveč siliti ljudi z všečkanjem, deljenjem in komentiranjem. Raje vidim, da si ljudje sami zavrtijo skladbo, kadar to začutijo. Dobra roba se sama hvali, pravijo.

Kakšen je vajin pogled na kantavtorstvo? Kako bi ga definirala?
AH: Prepričan sem, da je v vsaki glasbeni skupini tista oseba, ki celoto drži skupaj, piše besedila in glasbo … Sam sem začel z igranjem pesmi drugih izvajalcev, potem pisati svoje pesmi, na koncu pa sestavil skupino. Če igraš in poješ sam, moraš veliko več pozornosti posvetiti interpretaciji, za moj okus tudi ritmu in harmoniji spremljave. Še bolj moraš stati za tem, kar pišeš, da predaš poslušalcem iskrenost in ti verjamejo. Tako da je zame kantavtorstvo odtis življenja glasbenika, izražanja njegovih misli, želj, pričakovanj.
JK: Mislim, da sva oba kantavtorstvo že malo prerasla, saj imava oba za sabo skupino ljudi, ki naju spremljajo in dopolnjujejo najine pesmi.

Bi lahko vajine skladbe zaživele kot poezija - torej brez glasbene spremljave?
AH: Da.
JK: Zagotovo, velikokrat sem jih recitiral mami, ko sem ji hotel obrazložiti pomen in podrobnosti. Spet pa je odvisno od vsake pesmi, nekatere se da, drugih ne.

Kaj dajo izvajalcu oddaje, kot je V svojem ritmu?
AH: Še nikoli nisem bil na televiziji (smeh). Meni je dala to izkušnjo ... Malo za hec. Prepričan sem, da si bo kakšen človek, če ne drugega, zavrtel mojo glasbo. Upam. Sicer pa je oddaja lepa in hkrati naporna izkušnja. Vsak izmed sodelujočih v oddaji se je soočil sam s sabo, si odgovoril na nekatera vprašanja, ki so bila mogoče odgovorjena nekje v podzavesti. Mogoče je pa izvedel kaj več o sebi in bo zato kaj spremenil, mogoče celo izboljšal. Sam si bom oddajo zagotovo zapomnil, saj smo pesem, ki sem jo napisal za nalogo, na koncu zavil še v harmonijo godal in klavirja. Zagotovo je nastala meni ena ljubših pesmi.
JK: Oddaja V svojem ritmu je bila zagotovo velik izziv. Ni lahko napisati nove skladbe v enem tednu, sploh pa ne v takšnih razmerah, kot sta nam jih dala Adi in Jani. Vsak ima svoj pogled na svet, vsak doživlja stvari po svoje in to, v kar sem se bil prisiljen spustiti, je bilo nekaj, s čimer se nisem ubadal že precej let. Tako rekoč sem bil zunaj svojega območja udobja in zato se mi je naloga zdela velik izziv.
Kakšni so načrti za leto, ki prihaja?
AH: To leto bo zame zelo posebno. Prioriteta je diplomirati. Aprila s svojo skupino načrtujemo začetek snemanja zgoščenke, saj menimo, da je čas za nove skladbe, ki pa bodo povozile stare, če teh ne zacementiramo. To leto bo prav tako nekako težko. S prijatelji, ki prihajajo z vseh koncev Slovenije in s katerimi smo drug drugemu lepšali čas v študijskem obdobju, se namreč počasi razhajamo. Seveda se še vidimo, ampak vsak od nas ve, da bomo začeli drugo poglavje. Nekako je težko, po drugi strani pa se tukaj zares začne življenje v pravem pomenu. Se že veselim.
JK: Že zgodaj v prihodnjem letu se odpravljamo v Groningen na Nizozemskem, tam bom skupaj s skupino nastopil na festivalu Eurosonic. S producentom Petrom Penkom pa naju čaka še nekaj malega za dokončanje mojega prvega albuma. Načrti so, videli pa bomo, kako se bo vse skupaj razpletlo.