Skupina je studijski prvenec izdala v letu 2018 in ga naslovila Dobro v slabem. Foto: Marko Alpner

Skupino sestavljajo Amadej Papež na vokalu, na kitari in vokalu sta Janez Janežič - Johnny in Tilen Jan, Nejc Godec skrbi za baskitaro, Alex Zorko pa je na bobnih.

Kot je za MMC pojasnil Papež, bi sebe najlažje opisali kot melodično hard rock zasedbo, sicer pa vsi člani še vedno gulijo šolske klopi ‒ ali tiste na fakultetah ali pa celo še v srednji šoli.

"Preprosto, smo mlada skupina, ki dela vse, kar skupina lahko postori in s tem doda vrednost k sceni. Smo zelo aktivni na vseh področjih, kjer smo lahko. Ustvarili smo že kar nekaj avtorske glasbe, veliko nastopali in s svojim sporočilom vplivali na marsikoga. Lani smo v samozaložbi izdali prvi album z naslovom Dobro v slabem in uspešno nastopali vse leto. Predvsem mladi glasbeniki lahko v nas vidijo, da mlad skupino lahko igra, sam izda album itd. Je pa res, da en album ne pomeni nič kaj veliko, naša zgodba je ‒ tako kot mi ‒ še mlada. Rečemo lahko, da smo si ustvarili dobre temelje za začetek," so razložili za MMC.

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.


Skupina ne skriva svojih ambicij in želje po večjem uspehu. Foto: Marko Alpner

Kdo ste Ice on Fire in kje se skriva vaša dodana vrednost slovenski glasbeni sceni?
AP: Smo slovenski hard rock oz. najbolje bi nas opisal kot moderno-samosvoj melodični hard rock bend. Smo skupina petih zelo različnih ljudi, ki se znamo razumeti med seboj, biti drug drugemu dobri prijatelji in kljub petim različnim značajem znamo skupaj ustvarjati glasbo, dobro glasbo. Skupino sestavljamo štirje študentje in en dijak. Dodana vrednost na glasbeni sceni? Preprosto, smo mlada skupina, ki dela vse, kar skupina lahko postori in s tem doda vrednost k sceni. Smo zelo aktivni na vseh področjih, kjer smo lahko. Ustvarili smo že kar nekaj avtorske glasbe, veliko nastopali in s svojim sporočilom vplivali na marsikoga. Lani smo v samozaložbi izdali prvi album z naslovom Dobro v slabem in uspešno nastopali vse leto. Predvsem mladi glasbeniki lahko v nas vidijo, da mlada skupina lahko igra, sam izda album itd. Je pa res, da en album ne pomeni nič kaj veliko, naša zgodba je ‒ tako kot mi ‒ še mlada. Rečemo lahko, da smo si ustvarili dobre temelje za začetek. Veliko veljakov na glasbeni sceni je slišalo za nas, po drugi strani pa smo že nabrali neko majhno bazo oboževalcev. Cilji in želje so pa seveda veliko večji.

Kako težki so bili začetki skupine, glede na to, da ste bili takrat še vsi srednješolci?
NG: Imeli smo srečo, da je bila takratna bobnarka doma iz Novega mesta, njen oče pa je dovolil, da vadimo pri njih doma. Na prvih vajah je bilo zelo zanimivo, saj sploh še nismo imeli vsak svoje opreme, ampak smo prišli z akustičnimi kitarami in kmalu ugotovili, da to z bobni ne bo šlo. Drugo težavo je predstavljala razdalja, saj smo doma iz različnih koncev Dolenjske in smo bili takrat še brez izpita za avtomobil. Dobivali smo se v Novem mestu, in kolikor je bilo le mogoče, smo kombinirali tako, da smo po šoli "leteli" na vaje in potem lovili zadnji avtobus proti domu. Seveda nam je to pozneje (ko smo prišli do nje) oteževala tudi oprema, ki smo jo morali nositi s seboj v šolo in potem ves dan po šoli, nato pa še nekaj kilometrov do prostora, kjer smo ustvarjali. A kljub vsemu je bilo vredno, saj smo vsi vsak teden komaj čakali tisti dan, ko smo imeli vaje.

V kakšnem smislu je bila vaša srednješolska izkušnja zaradi tako tesne povezanosti z glasbo drugačna?
JJ: Sprva nam je to predstavljalo oznako, po kateri smo se zelo radi predstavljali. Slišati je bilo nekaj takega: "Jaz sem glasbenik, igram v Ice on Fire, poznaš?" Kmalu pa je bila to glavna "tema" ogromno dogodivščin, prijateljstev in vezi z drugimi glasbeniki, oboževalci, natakaricami in celo profesorji. Imeli smo nekakšen neuradni "status glasbenika", s katerim smo si celo izborili proste ure v šoli. Naše muziciranje ob Krki na zadnji dan šole je pomenilo ogromno zanimivih, tako rekoč "rokenrol izkušenj" (čeprav smo igrali tudi skladbo Ti moja rožica). Povezava z glasbo nam je popolnoma spremenila dinamiko življenja. Predvsem nam je dala širino, v kratkem času pokazala še neodkrite vidike sveta, v nas vzbudila odprtost/tolerantnost do sveta in nam zagotovila ogromno nepozabnih avantur.

Ice on Fire - Heroj (Official music video)

S katerega vidika ste v teh letih najbolj zrasli oziroma se najbolj spremenili?
AP: Na to vprašanje obstaja več odgovorov, vendar meni osebno se zdi, da se zdaj veliko bolj zavedamo drug drugega kot človeka, prijatelja, da se spoštujemo, imamo radi in tako vsak prispeva svoj del. Seveda smo napredovali tehnično in ustvarjalno, saj smo le ljudje, ki redno igrajo oz. redno vadijo, seveda znamo biti zdaj na vajah veliko bolj učinkoviti, občutno bolj znamo voditi celoten "projekt bend", vendar res menim, da smo se najbolj naučili upoštevati sami sebe in drug drugega v skupini. Našli smo svojo vizijo. Recimo, da skupino Ice On Fire kot tak obstaja slabo leto ali pa od prihoda Tilna. Kot kaže, smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli do te energije in do takih prijateljstev.

Kako na dinamiko skupine vplivajo spremembe zasedbe, ki so se že večkrat zgodile tudi pri vas?
NG: Pri spremembah člana je tako, da se ob vsaki spremembi delo ustavi oz. upočasni. Najprej je treba najti človeka, ki bi bil primeren za skupino, in to je kar zahtevno delo. Nato je treba novega člana spoznati in naučiti pesmi, ki jih sami že znamo. Sledi veliko vaj, ki so potrebne, da skupina na odru zveni uigrano. Moram reči, da nam kljub vsem menjavam do zdaj ni žal, saj so zdaj v skupini res ljudje, ki jih želiš imeti tako v glasbenem smislu kot tudi zaradi odnosa do dela in med člani.

Lani ste javnosti predstavili studijski prvenec. Se vam zdi, da vas je to na neki način dodatno potrdilo kot skupino in zacementiralo vaše mesto na slovenski glasbeni sceni?
AP: Da in ne. Zakaj da? Ko izdaš album, si za vedno tam, obstajaš ne samo kot glasbenik, ampak tudi kot avtor. S pravo promocijo in pravim bookingom dobiš nastope, na katerih pa moraš res "trgat gate". Menim, da te delo po izdaji albuma bolje zacementira kot sam izid. Celotno leto po izidu albuma je kritično, sploh v Sloveniji, kjer je za skupino ključnega pomena, da je prisotna na terenu, da igra. Nas sta album in leto 2018 postavila na zemljevid scene, vemo, da se nas opazuje, in zdaj pride na vrsto odgovor "ne". To je zgolj prvi album, zelo je pomembno, kaj bomo ustvarili zdaj, da bomo še vedno aktivni na vseh mogočih področjih.

Kaj bi rekli, da so največje težave pri pripravi albuma za tako mlado skupino, kot ste vi?
NG: Ena od težav so zagotovo finance. Snemanje in izdaja albuma nista poceni in v večini primerov morajo člani skupine veliko vložiti, da se sploh lahko spravijo v studio in začnejo snemati. Potem sledijo še preostali stroški, kot so promocija, majice, puloverji, CD-ji itd. Ampak če se skupina dovolj potrudi, si lahko stroške relativno hitro povrne. Nam je recimo uspelo od marca do konca septembra pokriti vse stroške, ki smo jih imeli z izdajo albuma.
Naslednja težava je čas. Ker smo še vsi študentje in hodimo na fakse oz. pred tem v srednjo šolo, je treba veliko časa posvetiti tudi temu. Kmalu opaziš, da moraš imeti kar veliko samodiscipline, da vsak dan vadiš igranje določenega inštrumenta. Ko pa pride čas snemanja, mora biti teh ur še malo več, ker si vsi želimo, da bi bil na koncu izdelek čim boljši.

Skupina meni, da lahko v današnjem času v Sloveniji priložnost, da se glasebno dokaže, dobi praktično vsak. Foto: Marko Alpner

Bi lahko rekli, da ste že izoblikovali svoj zvok ali lahko na prihodnjem albumu pričakujemo kakšne drastične spremembe?
TJ: Zvok je bolj ali manj že postavljen, ampak si dovolimo tudi eksperimentirati z novimi efekti in zanimivimi ritmikami. Prav tako poskušamo našim novim skladbam dodati vrednost še z zanimivimi vokalnimi in spremljevalnimi linijami.

Nekje sem zasledila, da pravite, da v Sloveniji ni več mogoče govoriti o glasbeni luknji. Torej ste mnenja, da nove skupine dobijo dovolj priložnosti, da se dokažejo in predvsem, da lahko rečemo, da jim uspe?

AZ: Ja. Mislim, da te glasbene luknje skoraj ni več. Lahko rečemo tudi, da se glasbeni okus mladine spreminja. Vse bolj se vračamo k rocku, skupine dobivajo priložnosti, da se izkažejo, vendar bi jih morale dobivali še več, saj redko katere radijske postaje podpirajo in vrtijo mlade ter neuveljavljene slovenske zasedbe. Za uspeh poleg dobre in kakovostne glasbe skupine potrebujejo veliko količino pozornosti poslušalcev in medijev.
AP: Veliko igrajo tiste skupine, ki imajo osebe, da jim neprestano urejajo booking, oz. skupine, ki same intenzivno delajo na promociji, na menedžmentu. K temu smo prisiljeni, kar ni prav, vendar tako pač je. Menim, da se skupine v tisti dobi "glasbene luknje" tega niso zavedale oz. so še kar upale, da bo nekdo iz tega posla do njih pristopil, kar bi bilo prav. Vendar se to v Sloveniji res zelo težko zgodi. Zato smo tisti, ki hočemo biti na sceni, vzeli stvari v svoje roke.
Kdo pa bo, če ne mi? Kdaj pa, če ne zdaj takoj? Še vedno veliko odlične glasbe zamre, ker ne pride do ljudi. Ogromno organizatorjev ima še vedno zelo grd odnos do skupin ‒ v smislu, da bodo vse postorili sami. V Sloveniji izjemno manjka ljudi, ki se ukvarjajo z glasbenim menedžmentom, tisti, ki pa so, pa pač prisegajo na staro meso oz. na tisto, kar že 20 let nosi nekaj malega denarja. Je pa res, da se je v zadnjem letu zgodil ogromen preskok. Obiskanost koncertov je bila lani nadpovprečna. Glasbeniki že razmišljamo drugače, ljudje tudi, kmalu pa bodo to ugotovili še ljudje v šovbiznisu.

Ste morda mnenja, da glasbeniku uspe šele takrat, ko ga pod okrilje vzame založba? Zakaj ja oziroma zakaj ne?
TJ: Ne. Zdi se mi, da založba lahko ta proces pospeši, ampak če glasbenik ni že sam po sebi
dober in ne izdaja kakovostnih izdelkov, potem mu tudi založba ne more pomagati. Seveda je to za vse težka naloga, ampak glasbenik brez založbe, ki izdaja kakovostne pesmi, videospote in ima kakovostne koncerte, bo lažje uspel kot pa nekakovosten glasbenik s podporo založbe. Je pa seveda res, da se s pomočjo založbe lahko odprejo nove možnosti za ustvarjalce, kar lahko pomeni lažji preboj med ljudi.

Kot enega najlepših koncertnih spominov imajo lanski Castle Kolpa festival v Beli krajini. Foto: Marko Alpner

Koliko časa namenite promociji in marketingu? Vam to predstavlja izziv ali veselje?
JJ: Meni osebno to predstavlja bolj pozitiven izziv v smislu, da vem, da nekaj delam za skupino – zase in za svojo prihodnost –, da se stvari premikajo. Spomnim se, da sem bil med izdajo plošče na trenutke celo zelo navdušen in sem imel metuljčke v trebuhu. Za promocijo so šli celi popoldnevi, z Amadejem sva bila neprestano v elementu, vsaka misel je bila namenjena skupini. Je pa res, da ko na pot pridejo izpiti in preostale študijske obveznosti, se pri vseh pokaže velik odpor do delanja kakršne koli druge stvari. Takrat se gradi nezadovoljstvo, saj se nič ne premika, začnemo prenašati krivdo in odgovornost drug na drugega ... Ampak ne glede na vse težave nam je predvsem lani uspelo narediti veliko. Še vedno se zavedamo, kako je promocija pomembna za uspeh, zato smo pripravljeni delati zanjo in se truditi po svojih najboljših močeh.
AP: Zagotovo pa smo primarno glasbeniki in zato je še vedno ustvarjanje glasbe tista stvar, ki jo želimo opravljati, zato ukvarjanje s promocijo velikokrat načne naše živce. To ni delo umetnika, zato obstajajo ljudje, ki to znajo, ki jim to predstavlja kruh.

Kaj definirate kot mainstream in kakšen odnos imate do njega?
TJ: Pod termin mainstream sodijo stvari, ki so všeč širšemu občinstvu. To je lahko glasba, serije, slog oblačenja, je zelo širok pojem. S tem se prav nič ne ukvarjamo, smo pa mnenja, da v vsaki stvari obstaja kakovosten in nekakovosten izdelek in tako je tudi pri mainstreamu.

Kaj vam pomenijo koncerti? Je za vas to najpomembnejši vidik kariere ali so to morda studijski izdelki?
AZ: Koncerti so dobra priložnost, da pokažemo sebe in svojo energijo, glasbo in sporočilo občinstvu ter se tako še bolj povežemo z njimi. Seveda igrajo veliko vlogo tudi studijski izdelki. Vendar oboje ni mačji kašelj, saj odraža veliko truda in ur, porabljenih za vaje in pisanje pesmi.
AP: Moram pa dodati, da se mi zavedamo, da na odru ustvarjamo res zelo ognjeno povezavo, skupaj res zelo dobro funkcioniramo na odru. Vsak koncert je za nas druga zgodba in vedno pridemo nastopat z željo, da damo od sebe res 150 odstotkov. Igramo festivalsko, glasno in hitro glasbo. Zato smo lačni nastopov.

Nastopanje ob boku kateri izmed velikih slovenskih skupin si štejete v največjo čast oziroma zakaj vam je ravno to ostalo v najlepšem spominu?
AZ: Med najboljše nastope uvrščam Castle Kolpa festival 2018, kjer se nam je tudi prvič pridružil Tilen. To je bil res nor koncert. Oder smo si namreč delili z Magnificom, Plavim orkestrom in drugimi. Potem pa je tukaj še Lakeness festival 2018, saj smo si oder delili z legendarno Dubiozo Kolektiv, po nastopu pa smo si v zaodrju s člani skupine lahko izmenjali še nekaj besed.

Če bodo še naprej delali s takšnim tempom, lahko oboževalci novo ploščo pričakujejo že leta 2020. Foto: Marko Alpner

Kako močna je pri vas želja za preboj v tujino? Menite, da slovenskim glasbenikom to sploh lahko uspe?
TJ: Seveda si želimo nastopiti tudi v tujini, ampak trenutno se s tem zares ne ukvarjamo. Seveda lahko vsakomur uspe v tujini, če lahko uspejo ukrajinske in francoske zasedbe, zakaj ne bi uspelo tudi slovenski skupini ali ustvarjalcu. Je pa res težje, saj je zunaj Slovenije ogromno odličnih skupin, ki se prav tako borijo za preboj. Kjer je volja, tam je pot.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Je novi album že v delu, si želite čim več koncertiranja in večanja baze oboževalcev ali kaj drugega?
JJ: Vse od naštetega in še kaj drugega. Trenutno smo bolj v ustvarjalni fazi, zato si damo dihati s koncerti in preostalimi projekti. Delamo na sebi, svojih sposobnostih in predvsem novi glasbi. Cilj je najprej čim več ustvarjati in se z vsako novo skladbo nečesa naučiti ter izboljšati kakovost našega repertoarja. Ko bomo dovolj zadovoljni s svojim delom, bo napočil čas za nov album. S takim tempom bi ga mogoče lahko pričakovali celo že leta 2020, ampak si tokrat dajemo duška s časom, saj smo se pri prejšnji plošči kar velikokrat ugriznili v jezik. Z novo glasbo ciljamo ušesa tako zahtevnih poslušalcev kot tudi preprostih src. Dejansko je načrt preprost: ustvariti album, ki nam bo predstavljal res dober izdelek, ga posneti, zapakirati, poiskati ljudi, ki bi znali skupini pomagati in razumeti vizijo albuma. Za zdaj smo le samo skupina, ki vse dela sama. V prihodnosti bi se to lahko spremenilo.

Ice on Fire - Brez krvi