Daimler-Benz je imel že veliko izkušenj z dizelskimi motorji za tovornjake, hitre čolne in zračne ladje, manj pa z motorji za osebne avtomobile. Med letoma 1936 in 1939 je sicer v zelo omejeni seriji izdeloval mercedes-benz 260D, ki pa zaradi grobega delovanja in zaspanega motorja ni vzbujal navdušenja voznikov.

Nekdanji vodja razvoja mornariških motorjev Julius Witzky je razvil popolnoma novi štirivaljni dizelski motor OM 636 s po dvema ločenima glavama za dva valja ter močjo 28 kW (38 KM) in grelno komoro. Tovarna ga je sprva predvidela kot nadomestni motor za primerke modela 170V, ki so zaradi robustne karoserije iz jekla in lesa v velikem številu preživeli drugo svetovno vojno, po vojni pa so izdelovali predvsem njegove dostavne različice.

Prototipi so z njim uspešno prevozili več sto tisoč kilometrov in dosegli pričakovane zmogljivosti. Končna različica 170D je dosegla največjo hitrost 102 km/h in porabila 6,5–7,5 litra goriva na 100 kilometrov. V primerjavi s predvojnim tehnično enakim bencinskim modelom 170V, ki je porabil 10–11 litrov goriva, je bilo to vsekakor malo.

Leta 1949 so 170D predstavili v Hannovru, vendar je bil sprva precej drag, saj so morali v Stuttgartu nekoliko upočasniti njegovo prodajo. Tovarna Bosch je imela namreč zelo omejene zmogljivosti za proizvodnjo črpalk za gorivo, ki so bile ključnega pomena za delovanje motorja, poleg tega pa so hoteli pozornost kupcev usmeriti k razkošnemu modelu 170S. Šele leta 1950 je postal cenejši in s tem zanimivejši za voznike, zato ga je Daimler-Benz uvedel v redno proizvodnjo dizelskih osebnih avtomobilov.