Regija se razteza vse od Občine Bovec na skrajnem severozahodu države do občin Ajdovščina in Vipava, tudi Idrija in Cerkno sodita k tej statistični regiji. Vseh 13 občin je vredno obiskati, za "ohladitev" pa tokrat priporočamo stare obokane vinske kleti v Vipavski dolini, grobnico Burbonov na Kostanjevici nad Novo Gorico in sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči.

"Med divje"

Tudi k družini Žorž vstopite skozi star obok. Foto: Andreja Čokl
Tudi k družini Žorž vstopite skozi star obok. Foto: Andreja Čokl

Če kot edino mogočo osvežitev v vročini razumete namakanje v hladni vodi, naj takoj povem, da me je vsaj del poti spremljala vedno hladna Soča. Tudi slapov v goriški regiji ne manjka, prvega najdem že v Vipavski dolini. Slap pri Vipavi je sicer vas, a v bližini najdete kar nekaj pravih slapov. V vasi pa številne vinarje, iz ene od vinarskih družin je tudi Anja Žorž, podpredsednica Krajevne skupnosti Slap. Vinska klet Žorž je ena najstarejših v Vipavski dolini, na njihovem posestvu lahko občudujete najstarejši kmečki vodnjak v Sloveniji, ki nosi letnico 1696. Ko se z Anjo odpraviva na sprehod po vasi, najdeva še številne druge zanimive primere stavbarske dediščine, saj začetki vasi segajo v 13. stoletje, domačini pa se vestno trudijo, da ohranjajo stare domačije z značilnimi portali in obokanimi kletmi.

Levo graščina grofov Lanthieri, kjer je v 19. stoletju delovala prva sadjarska in kmetijska šola na Slovenskem.Foto: Andreja Čokl
Levo graščina grofov Lanthieri, kjer je v 19. stoletju delovala prva sadjarska in kmetijska šola na Slovenskem.Foto: Andreja Čokl

Na vaškem trgu, ki mu domačini pravijo "stari plac", je v graščini grofov Lanthieri v 19. stoletju delovala prva sadjarska in kmetijska šola na Slovenskem, ki so jo pozneje preselili v Novo mesto. Nedaleč stran od graščine se začne lani odprta učna tematska pot Med divje, namenjena spoznavanju užitnih divjih rastlin. Rastline, ki jih najdete na bližnjih travnikih, so opisane na informativnih tablah ob poti. "Recimo črna detelja: nabiramo jo skozi vso sezono, uporablja se v solatah, juhah, cvetove pražimo, sušeni so tudi za okras … Res informativno, marsikaj se naučite, nabiranje pa ni dovoljeno, saj mora tudi nam kaj ostati," v smehu pojasni Anja Žorž. Lahko pa mnoge od opisanih divjih rastlin okusite v jedeh, ki jih ponujajo lokalni gostinci.

NaPOTki

Kremna rezina je z Bleda, Zmajski most je v Ljubljani, kje je pa slovenska Pisa? Novinarji in novinarke Prvega programa Radia Slovenija bodo 12 poletnih nedelj (med 14. junijem in 30. avgustom ob 6.45) raziskovali 12 slovenskih regij in tamkajšnjih turistično manj znanih točk, vse zbrane reportaže pa najdete v podkastu naPOTki, če se nanj naročite. Poslušalci in poslušalke pa lahko sodelujejo tudi pri nagradah, ki jih podeljujejo ob nedeljah. Glavna v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo prinaša 2 prenočitvi za 2 osebi v slovenskih termah.

Predstavili bodo še:
- 19. julij: posavska regija
- 26. julij: primorsko-notranjska regija
- 2. avgust: zasavska regija
- 9. avgust: jugovzhodna regija
- 16. avgust: savinjska regija
- 23. avgust: gorenjska regija
- 30. avgust: pomurska regija

"Priti v Gorico in ne iti na Kostanjevico, je kot iti v Rim in ne videti papeža!"

Besede patra Chiara Vascottija sem vzela resno in se iz Vipavske doline dvignila na Kostanjevico nad Novo Gorico. 143 metrov visoka vzpetina je znana predvsem po frančiškanskem samostanu, ponuja pa tudi čudovit razgled tako na italijansko Gorico kot našo Novo Gorico: vidim Goriški grad, dvorec Coronini, edinstveno Laščakovo vilo v neoislamskem slogu, pa romarsko Sveto Goro, Sabotin z napisom Tito in Škabrijel, hrib z neslavnim rekordom – največjim številom padlih vojakov na kvadratni meter.

Vhod v grobnico Burbonov. Foto: Andreja Čokl
Vhod v grobnico Burbonov. Foto: Andreja Čokl

A razgled ni glavni razlog za obisk Kostanjevice. Največ ljudi pritegne tamkajšnje "podzemlje". Z Mirjam Brecelj, vodnico po samostanu, se skozi ozek hodnik sprehodiva v grobnico, kjer počiva pravi francoski kralj. Karl X. je bil po julijski revoluciji izgnan iz Francije, se v Pragi okužil s kolero in nato na povabilo grofa Coroninija leta 1836 prišel v Gorico. Zadnjih 17 dni življenja je skozi okno občudoval Kostanjevico in si želel biti tam tudi pokopan.

"Karl X. je edini kralj Francije iz družine Burbonov, ki ni pokopan v baziliki St. Denis severno od Pariza, zato Kostanjevico poznamo tudi pod imenom Mali sv. Denis," ponosno pove Mirjam Brecelj in razloži, da poleg kralja počiva še pet njegovih prav tako modrokrvnih sorodnikov. Njihovi posmrtni ostanki so balzamirani, položeni najprej v svinčeno krsto, ta je v leseni, krasi pa jo čudovit sarkofag iz nabrežinskega marmorja. V podstavku sarkofagov je prgišče francoske zemlje, da so Burboni vsaj simbolično "doma".

Najmanjša in največja knjiga v samostanski knjižnici. Foto: Andreja Čokl
Najmanjša in največja knjiga v samostanski knjižnici. Foto: Andreja Čokl

Samostanski kompleks pa skriva še en zaklad – če je za turiste najbolj privlačna kraljeva grobnica, je za slovensko kulturo najpomembnejša samostanska knjižnica, imenovana po jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu. "V knjižnici je 11.500 knjig, pisanih v 25 jezikih. 30 je inkunabul – knjig, ki so bile natisnjene do leta 1500. Najpomembnejši pa je izviren izvod prve slovenske slovnice Adama Bohoriča Zimske urice iz leta 1584." Na svetu je ohranjenih le še 26 originalnih izvodov te knjige, poleg tega je kostanjeviški edini z lastnoročnim posvetilom avtorja, pojasni Brecljeva. In me za piko na i popelje na samostanski vrt, kjer se širijo omamne vonjave rožmarina, sivke, oleandra in seveda vrtnic. Na Kostanjevici je namreč na ogled (in voh) druga največja zbirka vrtnic burbonk v Evropi.

"Več kot imaš, več daš!"

Pogovor s Tonijem Gomiščkom, publicistom in odličnim poznavalcem goriške kulinarike, začnem prav s samostansko jedjo. Na Kostanjevici so namreč nekoč pekli kostanjeviški presnic: "To je neke vrste koncentrirana potica – manj testa in več nadeva. Za nadev so uporabili čokolado, orehe, pinjole … Več kot imaš, več daš!" O enotni goriški kulinariki je sicer težko govoriti, saj regija zajema tako alpski kot mediteranski svet. Tako lahko tu poskusimo vse od idrijskih žlikrofov, čomp s skuto in frike iz severnega Posočja, do različnih frtalj, točev, kožnih klobas "cotechin", različnih minešter in jedi z beluši v dolini. Omeniti je seveda treba še soško postrv in znameniti solkanski radič, znan tudi kot goriška vrtnica. Ta je postal prava goriška kulinarična posebnost in se spet uveljavlja tudi na krožnikih tamkajšnjih gostincev.

Cvetovi maslenic, polnjeni s skuto in češnjevo marmelado. Foto: Andreja Čokl
Cvetovi maslenic, polnjeni s skuto in češnjevo marmelado. Foto: Andreja Čokl

Na mojem krožniku pa se v času popoldanske malice znajde posladek, ki bi ga lahko povezala tudi z zjutraj obiskano potjo užitnih divjih rastlin. Primož Kožuh in njegova žena mi v Kanalu ob Soči postrežeta s cvetovi maslenic, polnjenimi s skuto in češnjevo marmelado. V naselju Pečno, kjer živita, sta zakonca z društvom O.Z.O.N. uredila Park Pečno. To ni običajen park, raje gozd, v katerem se stikajo kultura, rekreacija, vzgoja in druženje ljudi. Prepreden je z gozdnimi potmi in poln različnih keramičnih in lesenih skulptur in umetniških instalacij. Dela so prispevali člani Kluba keramikov Kanal in umetniki, ki v parku razstavljajo v septembru. Njihova dela v gozdu ostanejo in mimoidočim sprehajalcem ali gorskim kolesarjem marsikaj sporočajo.

"Skulpture belih ptic predstavljajo begunce, domačine, ki so morali ob začetku prve svetovne vojne zapustiti Kanal. Mali muzej smeti opozarja na to, da v življenju puščamo sledi, ki pa naj ne bodo le – smeti. Šolski park je nastal v sodelovanju z OŠ Kanal in predstavlja oblikovanje krajine, Miha Brinovec nad osrednjim delom parka predstavlja svoj landart," našteva Primož Kožuh, ko se vzpenjava po dobra dva kilometra dolgi krožni poti skozi park. Na vrhu naju poleg klopi za sprehajalce in kapelice za romarje pričaka še lep razgled na Kanal in znameniti kanalski most.

Skozi več kot 100 let star kamnit predor prideš do obrežja Soče. Foto: Andreja Čokl
Skozi več kot 100 let star kamnit predor prideš do obrežja Soče. Foto: Andreja Čokl

Čas za vprašanje, kako se dvema zobozdravnikoma – to je namreč poklic, ki opravljata Primož in njegova žena, sploh utrne zamisel, ki bi jo prej pripisala krajinskemu arhitektu ali umetniku, kiparju. "To je ljubezen do narave, umetnosti in gorskega kolesarstva," kratko pojasni gostitelj. Po parku se torej lahko odpravite na gorskem kolesu ali peš, v lastni režiji ali v okviru katerega od dogodkov, kot so praznovanje solsticija, kresne noči, gregorjevega, celo kino v gozdu imajo. A to še ni vse! Park Pečno ima tudi spodnji del in ta vas pripelje vse do obrežja Soče. Del poti gre skozi 40 metrov dolg, več kot 100 let star kamnit podhod, ki je tu še iz časov, ko so Avstrijci gradili soško železniško progo. V njem je tudi julija prijetno hladno. Če to ne pomaga, pa je pred vami še Soča. Stisnite zobe in namočite v hladno reko vsaj noge. Povprečna temperatura Soče je v Kanalu 15, najvišja, po več res vročih tednih, pa 21°C.

Z vinarji Med divje, modra kri med vrtnicami in zobozdravnika med umetniškimi instalacijami