Ta tradicionalna glasbena zvrst je, potem ko so jo pred četrt stoletja muzikologi nekoliko prilagodili, obnorila staro in mlado. V južno Apulijo vsako leto privabi na stotisoče ljubiteljev poskočnih ritmov.

V drobni Acayi imajo tri ulice in srednjeveški grad, pa nič drugega. Toda trg se ob sončnem zahodu napolni s tečajniki. V krajih pod Tarantom so včasih verjeli, da ob piku tarantele pomaga samo taranta – ples in glasba pa domačine in turiste osvobajata še danes.

Fantje iz skupine Accademia folk muzicirajo skupaj šele nekaj let, pa imajo že na tisoče oboževalcev. "Ljudska glasba je pri nas doživela preporod, saj jo pogosto mešamo z vplivi od drugje iz Sredozemlja – z zvoki Grčije ali Albanije," meni violinist skupine Giuseppe Astore.

Plesalec in učitelj tarante Stefano Campagna je povedal, da te zvok tamburina, violine in harmonike kar potegnejo vase: "Tako postaneš del čudežnega kroga, polnega energije." Plesalka in učiteljica tarante Cristina Frassanito pa je dodala: "Taranta me osvobaja. Napolni me z močjo in zaupanjem vase."

Toda kje je skrivnost preporoda tarante – ali pizzice, kot ji še pravijo tukaj? Obrat se je zgodil sredi devetdesetih, kot je povedal raziskovalec ljudskega izročila in umetniški vodja Festivala tarante v pokrajini Salento Luigi Chiriatti: "Vemo, da ima tradicionalna pizzica 99 udarcev na minuto. Mi smo povišali tempo na 120 udarcev na minuto. In tako smo ga pripeljali na raven glasbe v diskotekah, s čimer smo mlade približali ljudski glasbi."

Koncerte tarante na peti italijanskega škornja vsak poletni večer obišče na tisoče ljudi. Ti posnetki so še od lani, ampak vrhunec bo rajanje tudi letos doživelo v Melpignanu. Tam v soboto pričakujejo vsaj 200 tisoč ljudi.