Pojav so ovekovečili v ožini Maloje More, ki ločuje Olkhon, največji otok na Bajkalu, od zahodne obale tega najglobljega jezera na svetu.

"Plitve ožine in zalivi Bajkala začnejo zamrzovati konec novembra, medtem ko preostanek jezera zamrzne sredi januarja," je za The Siberian Times povedal fotograf in turistični vodič iz Irkutska Stanislav Tolstnev. "Te vrste led, najčistejši, najdemo samo na določenih predelih jezera novembra in decembra."

"Prvič, ko sem postal pozoren na te mehurčke, je bilo pred štirimi leti, potem pa sem se naučil ločiti metan od zračnih mehurčkov. Metanovi mehurčki zamrznejo v plasteh drug nad drugim. Lokalni ribiči pravijo, da so manjši in bolj kaotični mehurčki sapa bajkalskih tjulnjev, pri čemer omenjajo predele, kjer te živali priplavajo na površje po zrak."

Dno Bajkalskega jezera ni trdno, ampak gre za debelo plast sedimentov, ki se nabirajo že na milijone let. Ti sedimenti so podobni močvirju v smislu, da vsebujejo veliko plinov, vključno z metanom.

Pozimi so čez led speljane ceste, a večji mehurčki metana predstavljajo veliko grožnjo. "Obstajajo deli jezera, kjer mehurčki tako narastejo, da avtomobili padejo skozi led," še pravi Tolstnev.