Profesor klinične medicine Andreas Roepstorff. Foto: Gašper Andrinek
Profesor klinične medicine Andreas Roepstorff. Foto: Gašper Andrinek

Na danski Univerzi v Århusu so kmalu po začetku epidemije začeli zbirati številne podatke v povezavi z epidemijo. Tako so začeli projekt Hope – How Democracies Cope with COVID19 – Kako so se demokracije spoprijele s covidom-19.

Ukvarjajo se z vprašanji, kaj ljudje o epidemiji mislijo in kakšne odločitve sprejemajo vodilni. Podatke so zbirali z anketami v osmih različnih zahodnih demokracijah. Izbrali so Dansko, Švedsko, Nemčijo, Francijo, Italijo, Madžarsko, Veliko Britanijo in Združene države Amerike. V raziskavi je sodelovalo 124.000 ljudi.

Eden izmed vodilnih pri raziskavi je tudi profesor klinične medicine Andreas Roepstorff, sicer direktor interdisciplinarnega raziskovalnega centra, Interecting minds.

Z njim smo se pogovarjali v Hiši glasbe v Århusu na Danskem.

Poslušajte Vroči mikrofon: Zakaj je Danski uspelo?

Kaj trenutno družbena omrežja predstavljajo v epidemiji?

Poglobili smo se v danski kontekst. Na Danskem so se ljudje bolj ali manj odločili, da je epidemije konec. Vsi ukrepi so ukinjeni. Število okužb se zmanjšuje. Trenutno so družbena omrežja videti zelo normalno. Obstajajo seveda določene skupine, ki se počutijo zapostavljene, spregledane glede načina, kako jih je obravnavala politika. In te družbena omrežja veliko uporabljajo, ne toliko za povezovanje, ampak bolj zato, da ugotovijo, da niso same. Bolj v smislu, da stopijo skupaj kot pa za razpravljanje o idejah. Z vidika družbenih omrežij vse deluje bolj ali manj enako kot pred covidom-19.

Bilo je zelo malo zavajajočih informacij na Danskem. Tisti kolegi, ki so jih podrobno spremljali, so povedali, da vedno, ko je nekdo objavil nekaj, kar bi šlo proti uradnemu narativu, se bo pojavilo še več ljudi, ki bi zatrdilo, da to ni res. Videti je bilo, kot da je bil boj proti tako imenovanim alternativnim informacijam močnejši, kot pa je bila produkcija alternativnih informacij. Kar je zelo zanimivo in nekoliko drugače od drugih držav.

Je Danska pri tem nekakšen unikum?

Zagotovo v nekaterih pogledih. Če pogledamo podporo nekaterim ukrepom in zaupanje vladi ter pristojnim itd. v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki smo jih tudi vključili v projekt Hope (Švedska, Nemčija, Francija, Italija, Madžarska, Velika Britanija in Združene države Amerike), Danska nekoliko izstopa v tem, da so ljudje nagnjeni k temu, da imajo visoko zaupanje v vlado in pristojne, v veliki stopnji pa ljudje čutijo, da morajo spoštovati ukrepe. Imamo zelo visoko stopnjo enakomernosti v tem, kako so se Danci odzvali med krizo covida-19.

Več je bilo ljudi, ki so se borili proti napačnim informacijam. Zakaj?

En razlog tiči v tem, da so se večinoma ljudje strinjali v tem, kaj je covid-19 in kako se proti epidemiji boriti. Prisotna je tudi ideja, da je treba ukrepati kolektivno. Zavajajoče informacije so se zdele kot nekakšen napad na možnost “ukrepanja skupaj”. Zanimivo je, da so se napačne informacije ali alternativni narativi pojavili v obdobju negotovosti. "Ali lahko resnično zaupamo cepivom? Vemo, da so res dovolj dobra?" Večja ko je bila negotovost, večja je bila možnost, da se bodo pojavile napačne informacije. In ta prostor negotovosti je na Danskem dejansko imel težavo, da se vzpostavi. Splošna ideja je bila, da lahko cepiva pomagajo, torej poskušajmo se skoordinirati in to začeti.

V Sloveniji se je ob informaciji, da je Danska razglasila, da covid-19 ni več nevaren za družbo, na družbenih omrežjih pojavila lažna novica o tem, da so v resnici Danci devet dni izvrševali državljansko nepokorščino, nato je vlada popustila in zdaj razveljavila vse ukrepe. Kako bi to komentirali?

Sliši se lepo, ampak ni res (smeh). Nismo imeli nekih množičnih protestov proti vladnim politikam. Povprašajte ljudi na Danskem, pošljite novinarja, da preveri narative z dejstvi. To je verjetno najboljše, kar lahko storite.

Kaj bi priporočili drugim državam v boju z epidemijo?

Pomembno je, da se zavedamo, da se kriza, kot je ta s covidom, ne začne na praznem listu. Ampak se integrira na stvari, kakršne koli so že v družbi. In na ideje, ki jih ljudje že imajo, o tem, kako naj družba deluje.

Tako potem vidimo, da se je vsaka država na svoj način spopadla s covidom. Tako politični kot praktični sistem se je moral večkrat zanesti na stvari, ki so že bile dostopne. V tem kontekstu torej je težko slediti smeri neke druge države. Ker ta smer je bila smiselna ravno zaradi tega, kje je bila država, ko so se stvari začele. Takšna vrsta polarizacije, ki jo zaznavate v Sloveniji in jo zaznavajo tudi druge države, se zdi, da na Danskem ni na enaki stopnji.

Ko so se pojavila vprašanja, kako ukrepati v epidemiji, so se Danci močno povezali v skupnem strinjanju o tem, kako je treba ukrepati in kako biti v položaju. Kar ne pomeni nujno, da se bodo ljudje strinjali s politikami vlade, približno tretjina populacije misli, da so šli ukrepi predaleč, ampak zelo malo jih bo potem dejalo, da je logičen naslednji korak od tega, da pripravijo masovne demonstracije. Očitno obstaja dogovor, da tudi če se ne strinjam s trenutno politiko, je sistem demokracije še vedno prisoten, zato bom sledil pravilom in priporočilom, za zdaj, in potem, ko pridemo iz tega, se bom na volitvah odločil za koga drugega.

Glavni principi demokratične družbe so bolj ali manj ostali. Pravim "bolj ali manj", ker smo imeli nekaj zelo pomenljivih incidentov, kjer je bilo vidno, da so bile običajne meje glede tega, kar lahko država naredi ljudem, prekoračene.

Najopaznejša ni vključevala ljudi, ampak je vključevala kune. Danska je imela veliko proizvodnjo teh živali zaradi krzna. Med lanskim poletjem pa so ugotovili, da se je covid-19 razširil znotraj teh farm kun in začel preskakovati iz ene farme v drugo ter je vplival tudi na ljudi, ki so bili vključeni v to industrijo. Dolgo časa smo vedeli za to, ampak celoten sistem se je reševanja loteval s težavami. Jeseni so prišla poročila zdravstvenih oblasti, ki so identificirale novo mutacijo v kunah, za katero so se bale, da bi lahko preskočila nazaj na ljudi, kar pa bi lahko bilo bolj odporno na cepiva, in podobno. Potem pa so se skoraj čez noč odločili, da bodo vse te kune pobili. Zelo radikalna odločitev.

Ljudje zdaj gledajo na to, da je bila takšna odločitev nekaj, kar je močno izstopalo od običajnih ukrepov. In nekateri trdijo, da je država s tem prekoračila demokratična pravila, še posebej za ljudi, ki so vzgajali kune več generacij. Ampak kratkoročno so jim odgovorili s kompenzacijo. V nekem smislu so jim uničili posel, ampak država se je odločila, da jim bo zelo pomagala, tako da so lahko začeli novo življenje. Veliko denarja so jim dali.

Bil je tudi sporazum med vsemi glavnimi strankami v vladi, da je bilo to, da so jim ponudili kompenzacijo, najmanj, kar so lahko naredili. Ampak ne v smislu, da si kupijo "tišino", ampak so čutili potrebo po tem, da je treba pri ljudeh kompenzirati za to izgubo, ki so jo utrpeli – in to se zdi, da je znova vzbudilo zaupanje v vlado, ne glede na to, da mogoče dejanja niso bila na mestu.

Kako se je odrezalo dansko gospodarstvo med epidemijo?

Večina industrije na Danskem je delovala ves čas. Tovarne so bile odprte. Šole in veliko javnih institucij je bilo zaprtih, seveda. Ampak velik del gospodarstva je kar dobro deloval. Kar nekaj zelo spodbudnih ukrepov je bilo vzpostavljenih, da ljudje ne bi bankrotirali med epidemijo, ne glede na to, da so bili zaprti restavracije in bari. Ideja socialne države in družbe je ta, da nekako poskrbi, da nihče ne pade. In med strukturami se je to izkazalo za aktivno. Odvzelo je tiste najhujše strahove, kaj se bo zgodilo z gospodarstvom. Ni bilo veliko prisotnega strahu, kako bo to osebno vplivalo na ljudi. Veliko več strahu je bilo, kaj se bo zgodilo z družbo in kaj se bo zgodilo z drugimi. Ampak ljudje so nekako čutili, da je za njih poskrbljeno.

V tem smislu socialna država, ki jo je socialdemokratska vlada uporabljala kot neko točko preloma, zakaj morajo ljudje delovati skupaj. V določenih delih je bilo veliko hitrih rešitev, za katere se je odločil celoten parlament, da bi poskušal ljudem zagotoviti, da se prebijejo skozi položaj. Torej je bila na neki način zaščita osnovnega premoženja ljudi ena izmed stvari, ki je bila pomembna.

Druga stvar, ki je bila še pomembna, je bila strategija množičnega testiranja. Že od vsega začetka je bilo testiranje javno dostopno. Začelo se je s sodelovanjem zasebnikov in državnega sistema. In ta množični premik k možnosti, da se ljudje testirajo, je nenadoma pomenil, da so ljudje dobili prostor, kjer bodo lahko tudi sami ugotovili, kakšna je prava pot, da ukrepajo v danih razmerah.

Ni bilo toliko pomembno vprašanje, ali sem ali nisem zbolel, ampak bolj zavedanje, da če sem se odločil obiskati stare starše med konci tedna, sem se lahko na to pripravil in opravil test.

Kombinacija s testiranjem je nekako ustvarila prostor, kjer si lahko čutil, da se lahko moralno odločaš v določenih okoliščinah. Ob tem pa zagotavljanje korakov v družbi, da ljudje ne bodo izgubili svojih domov ... Ampak da so lahko pretekle mesece bolj ali manj živeli v življenjskih pogojih.

Dejali ste, da so bile tovarne odprte. Kako?

Veliko tovarn je zasnovalo tudi svoje zaščitne sisteme. Takoj na začetku javno testiranje še ni bilo vzpostavljeno. Vem, da je recimo lokalni časopis v Århusu takoj ponudil svojim sodelavcem testiranje. Ampak na Danskem se načeloma zanašamo na javni sistem, da zagotovi takšne strukture. Zato je bila zelo hitro odgovornost na javnem sistemu, da zagotovi testiranje za ljudi. Kar je pomenilo, da so se nenadoma skoraj povsod pojavila mesta za testiranje.

Vse to je slonelo na državi. Da zagotovi rešitve. Na začetku se je zdelo, da se vse dogaja zelo počasi, ampak potem je steklo hitro.

Kako ste izkazovali “testiranost”?

Koronska prepustnica je začela delovati na začetku pomladi. Danska ima tradicionalno zelo močne registre o ljudeh in močno digitalno strukturo po državi. Zato so ljudje zelo hitro lahko dostopali do svojih podatkov o zdravstvu prek novih aplikacij, ki so jih vzpostavili. In to se bo začelo še bolj razvijati v prihodnosti, ker smo zdaj ugotovili, da se lahko veliko stvari opravi in preveri prek aplikacij. Ko smo bili vmes, se je zdelo, da vse poteka zelo počasi, ampak zdaj lahko vidimo, da se je vzpostavila velika digitalna struktura.

Zelo zanimivo je bilo dogajanje o tako imenovanem koronskem potnem listu. To diskusijo smo spremljali na družbenih omrežjih. Izkazalo se je, da je bilo na družbenih omrežjih zelo malo kritike glede tega potnega lista. Ljudje so postavljali vprašanja, kako dolgo bo veljal, kako pogosto se bom moral testirati ... Ampak ni pa bilo te diskusije, ki ste jo lahko zaznali v drugih državah. Mogoče je bilo tu in tam nekaj glasov, ampak načeloma so Danci zelo hitro posvojili idejo, da jim bo to omogočilo dostop do običajnega življenja.

Danske šole so bile dvakrat zaprte. V drugem valu zelo dolgo, kako bi to komentirali?

Najprej so bile zaprte šest tednov v začetku leta 2020, potem pa znova za nekaj mesecev v 2020/2021 šolskem letu.

Seveda bo to zelo vplivalo na otroke. Tukaj bi poudaril, da je bila digitalna struktura že od začetka zelo močna. Učitelji so bili po večini zelo dobri pri tem, kako se odzvati v teh pogojih, ko je bilo treba šolo preseliti na splet. Če pogledam nazaj, mislim, da bi lahko izkoristili več možnosti, da bi se večkrat srečali v živo, saj je ta izolacija zelo vplivala na otroke. Seveda so bile neenakosti med otroki, ki živijo v velikih hišah, in tistimi, ki imajo na voljo manj prostora. Ampak splošno mnenje je, da so se šole dobro odrezale v danih razmerah. Kritika ne leti toliko na osnovno šolo, ampak bolj na to, kako je to vplivalo na obdobje odraščanja. Srednje šole so bile zaprte dlje kot osnovne, tudi univerze so bile zaprte zelo dolgo. In to je res obdobje, ko je zelo pomembno biti z drugimi, druženje je izredno pomembno. Med skupinami, ki smo jih obravnavali, je bila skupina med 18 in 25 leti tista, ki je poročala o največjem pojavu stresa, največ občutka samote. In ta skupina je bila nekako tudi vedno zadnja, ki jih je obravnavala strategija. Obenem pa so jo ves čas tako politiki kot mediji krivili, da ne spoštuje dovolj ukrepov. In če se znova ozrem nazaj, je to nekaj, na kar ne moremo biti ponosni, na odnos do ljudi v obdobju odraščanja.

Seveda jih nekaj ni spoštovalo ukrepov. Ampak v naši raziskavi smo ugotovili, da so bili odrasli mladi še posebej previdni pri tem, kako bodo upravljali negotovost. Tako v medsebojnem odnosu kot tudi v odnosu do starejše generacije. To je nekaj, kar je bilo premalo cenjeno.

Danska se na tako imenovanem indeksu sreče vsako leto uvrsti zelo visoko. Je tudi nekakšen danski slog življenja na kakršen koli način vplival na reševanje epidemije?

Težko je reči, kaj dejansko merijo pri indeksu sreče in kako to poudarijo. Ampak nekaj, kar lahko povežemo z vsem tem, je ta občutek nadzora nad potekom svojega življenja oziroma sposobnost odzvati se v takšnih razmerah. Zdi se mi, da za veliko ljudi v tej epidemiji ni bilo vse tako zelo slabo. Bila je možnost, da se znova povežemo z ljudmi, ki smo si blizu. Zima je bila težka, ampak naslednjo pomlad smo lahko občutili nekakšen trenutek sreče ob tem, ko smo stali v vrsti za testiranje, da smo znova lahko začeli početi stvari. Bilo je skupno spoznanje, da smo v tem skupaj in da smo zmožni ukrepati skupaj.

Lahko tudi vidimo, da je bila v primerjavi z drugimi državami stopnja optimizma vedno relativno visoka. Vse to nekako izhaja iz tega spoznanja, da smo v tem skupaj in da lahko ukrepamo skupaj.

Mogoče je vse skupaj doseglo takšno stopnjo, da so bili Danci na to celo preponosni. Danci nekako vedno stremijo k mišljenju, da jim gre bolje kot drugim. In to trepljanje po ramenu je bilo zelo prisotno ves čas.

Še posebej so se Danci radi primerjali s Švedsko, ki je ubrala drugačen pristop. In Danci pravijo, da so oni izbrali boljši pristop kot Švedska. V tem smislu se to res kaže v dojemanju identitete.

Kateri so bili ključni rezultati vaše raziskave?

Eno izmed najpomembnejših odkritij je, da je optimizem zelo pomemben v pandemiji, kot je ta. Strah je lahko uporaben, da ljudje poskušajo omejiti svoja početja, ampak če želite priti uspešno čez pandemijo, mora upanje imeti realen smisel. In resničen smisel upanja je verjetno povezan z bistvom, da lahko naredite razliko sami in skupaj. In ta smisel, da ste v tem skupaj in da lahko ukrepate skupaj, se zdi, da je zelo pomemben.

Pa še nekaj smo ugotovili kot pomembno. Zdi se, da informacije potujejo skoraj hitreje kot virus. Med nami je vzpostavljena informacijska struktura, ki omogoča, da ljudje ukrepajo, še preden se za to odloči politika. Zato je zelo pomembno, da omogočite dostopnost do večine informacij. Danska je ves čas objavljala številke okuženih na vseh mestih in Danci so to opazili in o tem razmišljali. Ustvarjanje pogojev, da lahko ljudje razmišljajo v takšni situaciji, se zdi izjemno pomembno.

Če pomislim pa z vladne strani. Upravljanje negotovosti se zdi ključno. V pandemiji se zgodi, da se negotovost samo še krepi. "Kako naj ukrepamo?" Negotovost se povečuje, možnost ukrepanja pa se ob istem času zmanjšuje. Iskanje poti, kako nasloviti to negotovost ter jo obrniti v nekaj, s čimer se lahko ljudje povežejo, se zdi ključnega pomena. To lahko vključuje tudi to, da oblast spozna, da vse, kar smo vedeli in poznali do zdaj, moramo obrniti in razumeti drugače. Imeli smo kar nekaj primerov, ko je bila ta negotovost nekako v zraku ... Izkazalo se je, da se ljudje lažje spoprimejo z negotovostjo, če obstaja jezik, ki jo naslovi ... Potem bo veliko strokovnjakov razmišljalo vnaprej.

Za prihodnje pandemije se mi zdi, da je pomembno poiskati poti za naslovitev negotovosti in omogočiti razmišljanje ter ukrepati ob negotovosti. To vam potem tudi omogoči ustvarjanje prostora za upanje. Ampak to ni samo upanje, ki sloni na samem sebi, ampak je upanje, ki sloni na možnosti, da ukrepamo kot skupnost.

Vas je oblast poslušala pri vaših odkritjih?

Mislim, da. Zelo hitro smo začeli naše rezultate posredovati politikom in zdravstvenim institucijam. Objavljali smo jih in posredovali novinarjem. Poskušali smo vsem predstaviti, kaj naše osnove predpostavljajo glede epidemije. Zdi se, da smo v družbeni kontekst pogovorov dodali nekaj več kot samo številke okuženih, ampak to, da so se ljudje začeli pogovarjati tudi o tem, kako gledajo na razmere, kam gre skupnost, kaj pomeni "zaupati" ali "ne zaupati" v takih okoliščinah. Zato je o tem tudi treba govoriti s politiki. Pozneje smo videli, da so se naši rezultati začeli pojavljati v uradnih poročilih.

Bi lahko rekli, da je Danska vzorčen primer, kako se ravna z epidemijo?

Zagotovo je neka študija primera. Ampak je Danska tudi država, ki je bila v drugačnem položaju, ko se je začela epidemija, v primerjavi z drugimi. Zagotovo sta zavedanje in dojemanje skupnosti kot take v takšnih položajih pomagala. Mislim, da je to, kako se je javnost spoprijela z negotovostjo, pomemben dejavnik.

In seveda imeti delujočo socialno državo, ki se lahko odzove tako, da pomaga ljudem, je pomembno.

Popolnoma jasno mi je, da stvari, kot so upanje, optimizem in zaupanje ... niso nekaj, kar obstaja v vakuumu. Če niso podprti z dejanji, potem razpadejo.

Danska zdravstvena stroka je bila ena izmed prvih, ki se je odzvala na to, ali so stranski učinki AstraZenece preveč tvegani ... in potem so se odločili, da jo izločijo iz danskega cepilnega sistema. Ampak to so storili tako, da s tem niso zatrli splošne pripravljenosti Dancev za cepljenje.

Povedali so, da so skrbno preučili številke, in na podlagi tega so lahko videli, da mogoče v tistem hipu ne bi bilo dobro uporabiti tistega cepiva. Začuda je to še dodatno okrepilo zaupanje v sistem.

Spoznanje, da so ti kritični dejavniki upanja, optimizma in zaupanja, pomembni indikatorji, ampak so mogoči samo, če vse to upošteva tudi politika ukrepov, ki tako razume, v kakšnih razmerah je.

Če se vrneva k družbenim omrežjem. Kakšno vlogo so imela med epidemijo?

Znova mislim, da je to zelo pogojeno s tem, kje smo. Če pogledamo Twitter na Danskem, recimo. Je zelo ozko orodje, ki ga pogosteje uporabljajo politiki in strokovnjaki. Videli smo, da se ga je uporabljalo za zelo hitro sporočanje in postavljanje v kontekst, kje smo trenutno. To je drugače od Twitterja v ZDA, kjer se ga uporablja zelo drugače.

Medtem smo ugotovili, da je bil Facebook veliko bolj pomemben kot nekakšen označevalec identitete. V smislu označevanja "Danci smo v tem skupaj, saj sem spadamo." In to je pogosto uporabljala naša premierka na svojem osebnem Facebook profilu. Bil pa je tudi na neki način uporabljen tudi kot alternativa za tiste ljudi, ki so se nekako našli v tem, da se ne strinjajo s tem, kar se dogaja.

Facebook ima na Danskem pomembno identitetno vlogo, Twitter pa v iskanju rešitev.

Potem imamo posebne strani. Javne institucije so recimo na Facebooku poskušale ugotoviti, ali lahko uporabijo družbena omrežja kot način, da se spopadejo z negotovostjo. To je nekaj, kar so zdravstvene oblasti skušale razviti in razmišljale o tem, ali dejansko morajo vzeti resno dvome in negotovost, ki ju ljudje imajo, in uporabiti družbena omrežja kot način, da odprejo diskusijo.

Moj občutek je, da ni samo ene vloge, ki jo imajo družbena omrežja, ampak jih je veliko več. In različne platforme to dovoljujejo. Zdi se mi, da je zelo dobro biti prisoten na družbenih omrežjih, ne glede na to, ali si raziskovalec ali politik ali državljan. Na ta način odkrivamo, kako lahko uporabimo te medije za raziskovanje in ne samo za to, da označimo svojo identiteto. Tako lahko mogoče ustvarimo različne načine za komuniciranje, da se lahko v to vključijo tudi drugi. Ampak zgodba o družbenih omrežjih je izjemno velika in še vedno se učimo, kako z njo na pravi način delati.

Kako bi komentirali komunikacijski način, da slovenski premier razglasi epidemijo na Twitterju v nedeljo pozno zvečer?

Nedvomno se zdi neprimeren način za to. Smo pa nekaj podobnega videli tudi na Danskem. Veliko pomembnih odločitev so raje sporočili prek družbenih medijev, kot pa na običajnih uradnih novinarskih konferencah. Zame je to nekaj, česar politik ne bi smel početi. Ker na ta način je nekako izvzeta možnost postavljanja vprašanj. Nevarnost, ki jo lahko vidimo pri družbenih omrežjih, je, da se lahko pretvarjajo, da so dvosmeren kanal, kar v politikovih očeh niso. Naša premierka na Facebooku objavlja določene stvari in pod objavami ljudje veliko o tem diskutirajo, ampak se ona nikoli na to ne odzove. V določeni meri je to diskusija, ki obstaja zunaj običajnih medijev in tudi zunaj dejanske in prave diskusije. To se mi zdi zelo nezdravo.

Nekaj zelo vabljivega je na tem, da lahko z družbenimi omrežji nekako zaobidemo običajne medije. Ampak ne bi si smeli privoščiti tega v takšnih trenutkih, ko je toliko na kocki in ko lahko običajni mediji pridejo do izraza na novinarskih konferencah.

Argumenti za takšno razpravo bi lahko bili, da mi kot državljani na tak način odkrivamo nove načine vzpostavljanja teh elementov v nove formate, ampak teh še nismo našli.

Zdi se, da je marsikje, če izvzamemo Dansko, po vsem rečenem družbeno ozračje zelo razgreto in napeto. Polarizacija med ljudmi je tako močna, da se ljudje niti ne morejo več pogovarjati med seboj. Kakšno vlogo ima pri tem novinarstvo? Kako naj nagovori tako ene kot druge? Kakšen pristop je pomemben?

Zelo pomembno je, da upočasnimo diskusijo. Ko jo upočasnimo, tako ustvarimo prostor, kjer je mogoče poslušati. Potem moramo tudi dovoliti določen prostor za negotovost. Poglejmo primer cepiv: So bila razvita prehitro? Seveda. So bila razvita na popolnoma novi in nepreverjeni tehnologiji? Da. Bi nas moralo skrbeti? Da. Vsakega, tudi znanstvenika to skrbi. In tega ne more kar tako prezreti. Glede katerih od teh skrbi bi nas res moralo skrbeti? To je zelo pomembna vloga medijev, da ustvarja ta prostor, kjer lahko nekdo deli svojo negotovost z drugimi.

Zato se mi zdi, da je trenutno zelo pomembna vloga medijev, ne samo v tem, da prenašajo izjave in sporočila, ampak da ustvarjajo formate, kjer je lahko ta negotovost, ki je tam z namenom, tudi raziskana, in kjer se lahko o njej pogovarjamo.

In to je zelo drugačna vloga medijev od tega, kar je včasih bila. Vključuje tudi razmišljanje z družbenimi omrežji. Vprašati se je treba, kakšna razprava se tam dogaja. Kako potem biti opažen, slišan in da ti je dovoljeno, da spremeniš svoje mnenje in na ta način vplivaš na druge. To bi, mislim da, bil zanimiv izziv, kako se tega lotiti.

Je treba znanosti slepo verjeti?

To bi bilo noro. Tudi znanost sama sebi slepo ne verjame. Razlog, da včasih verjamete znanosti, je da, v ima v svojem delovanju zelo dobra merila, da se ves čas izboljšuje. Da se ves čas uči iz svojih napak. Da se zaveda tega, da je kje zgrešila. Slepo zaupanje znanosti je kontradiktoren termin. Saj ne gre za to. Ravno nasprotno. Znanost je zelo nadzorovana in sčasoma učinkovita z načini, da ste lahko pametnejši s tem, ko razumete svojo negotovost in se z njo spoprimete.

Kot raziskovalec pa mislim, da takšno ukvarjanje z dejstvi ne bi smelo biti rezervirano samo za znanstvenike. Ampak bi lahko te načine uporabljali tudi drugi.

Se to prenese tudi na vprašanja o cepivih? Kot vidite, trenutno obstaja velika negotovost glede cepljenja, ampak kot se zdi, pa še večja negotovost obstaja, če se ne cepimo. In možnost razprave o tem je mogoče vloga novinarjev. Ker pomembno je tudi to, kako povežemo te različne negotovosti in različne domene, kako sploh začeti se pogovarjati med seboj. In tukaj ima javna razprava zelo pomembno vlogo.

Naročite se na podkast Vroči mikrofon

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Podkast Vroči mikrofon, na Valu 202.

Kako ljudem pokazati, kako znanost deluje? Oziroma kako to počnete na Danskem?

Če bi res radi obiskali državo, ki se je dobro odrezala v epidemiji, bi morali iti na Finsko. Mogoče niti ne na Dansko, čeprav smo zelo ponosni nase. Ampak mislim, da je Finski uspelo nekaj res zanimivega. Nedavno sem videl poročilo finske znanstvene akademije, kjer so se vprašali, česa smo se naučili v epidemiji za prihodnje. Zanimivo, osredotočili so se na dve stvari. Ena je bila splošna izobraženost in razumevanje v družbi, saj to je tisto, kar je res pomembno, ko pride nekaj, kot je epidemija. Do katere stopnje ste pripravljeni ustvariti jezik in način, da takoj razumete vse, kar se dogaja. To je bila ena stvar. Ne pozabite na glavno izobraževanje in občutek biti v skupnosti. Druga stvar pa je bila to, da so opozorili, da je pandemija nekaj, kar je internacionalno. Ne moreš je reševati samo lokalno. Vedno moraš gledati, kaj se dogaja drugje, in moraš biti tudi pripravljen pomagati drugim državam v tem problemu. Mislim, da so to najboljši odgovori, kot bi si jih tudi jaz zamislil v tem primeru. Če želiš rešiti nekaj, kar se zdi tako zelo nujno in prisotno in zadeva vse nas, moraš začeti veliko prej. In moraš ugotoviti, da nisi na otoku, resnično so pomembne tudi druge države.

Bi se z danske perspektive strinjali s tem?

Zelo bi se strinjal s tem. In še ena stvar je, pri kateri nisem najbolj ponosen na Dansko in mislim, da v tem Danska vlada ni bila najboljša. To je v dojemanju nedanske perspektive glede tega, kar se dogaja. Danska je bila včasih prva v tem, da je zaprla meje, in izbiranju koncepta, ki je dober za državo, ampak ne nujno za druge države. Kar pa so načeloma popolnoma normalne odločitve za politika, ampak v večji perspektivi je pandemija globalen fenomen. In še če ti gre v danih razmerah dobro, moraš res upoštevati tudi to perspektivo.

Kot sem omenil, vlada se ni dobro spoprijela s težavami mladih, ne ukvarjamo se dobro z migrantskim vprašanjem. In tretja stvar, na katero res ne moremo biti ponosni, je to, da smo se raje osredotočili na nacionalno perspektivo kot pa na mednarodno.