Foto: Pixabay

"V Sloveniji je pravi problem, da so normativi prenizki – premalo je zaposlenih. To je stvar, na katero ves čas javno opozarjamo, spremenilo se pa ni nič," poudarja naša sogovornica.

Za zidovi

Kadrovski normativi, zajeti v Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, namreč vse manj zadoščajo dejanskim potrebam domov za starejše. Posodobili se niso že vrsto let in niso prilagojeni zdajšnjim standardom dela, opozarjajo tudi strokovnjaki.

Tudi zadnji primer, ki je ta teden razburil slovensko javnost, je povezan s tem. Za oddajo Tednik (v prispevku Za zidovi) so spregovorile nekdanje zaposlene Centru starejših Trnovo, kjer naj bi ponoči varovance z demenco zaklepali v sobe, kot razlog za to pa so navedle pomanjkanje zaposlenih.

Varnost je prva, toda ...
"Seveda je treba poskrbeti za varnost – to je absolutno na prvem mestu. Mi veliko hodimo po domovih, da bi jih nekje zaklepali v sobe, takih primerov pa moram reči, nismo še nikjer videli,"
pravi Lukič Zlobčeva.

Štefanija Lukič Zlobec je v okviru združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija naredila veliko za razumevanje Alzheimerjeve demence, za boj z njo in za življenje z njo. Foto: BoBo

"Tam, kjer zaprti oddelki so, so zaklenjeni, da stanovalci ne odidejo kar prostovoljno ven – to je po zakonu o duševnem zdravju. Ampak treba je imeti human pristop in z njimi ravnati človeško, da se ne počutijo zaprti. Z malo prijaznosti in pristopa se to lahko uredi," je prepričana sogovornica, ki pa poudarja, da je pogosto odvisno od direktorjev, kako je: "Takoj ko prideš v dom, vidiš, ali so direktorji zelo zagnani, sodobni. Kjer je vodstvo tako, naredijo s tistimi zmožnostmi, ki jih pač imajo, ogromno."

"Jaz sem imela moža v domu na Fužinah in tam je bilo tako, da so bila vrata na koncu hodnika zaklenjena, in ker niso imeli kode, niso mogli ven," opisuje varovanje iz lastnih izkušenj.

Ne smejo imeti občutka, da so zaprti
Dodaja, da so v mnogih domovih že prešli z zaprtih oddelkov na odprte, in poudarja, da se lahko z različnimi malimi elementi naredi tako, da varovanci nimajo občutka, da so zaprti: "Kjer imajo zaprte oddelke, so v mnogih naredili krožne poti, da ne vidijo vrat ali pa nanje nalepijo tapeto s podobo gozda ali knjižne police, da nimajo občutka, da so zaprti, in hodijo naokoli in so zadovoljni. Ker če vidijo zaprta vrata ali kljuko, so živčni in nagonsko hočejo ven. Tako da se da te stvari tudi elegantno narediti."

Tudi tam, kjer so naredili velike vrtove, je na koncu sicer ograja, ampak kot poudarja predsednica društva Spominčica, je "tudi vrtec nekje zaprt, da tudi otroci ne morejo ven".

Foto: Pixabay

Želijo si zakon o dolgotrajni oskrbi
Pravi sicer, da se v društvu raje, kot da o tem javno razpravljajo, pogovarjajo z ministrstvom za zdravje, z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter s socialno skupnostjo domov, da bi končno premaknili normative.

"Mi bi morali to spremeniti, zato se tudi ves čas zavzemamo, da bi bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, da bi se stvari končno premaknile – spremenili bi se standardi in normativi ter število zaposlenih," je jasna.

Država mora poskrbeti za svoje ljudi
Opozori pa še na eno stvar – da je zdaj velikanski interes tujcev, da pri nas gradijo domove. "Premalo domov je državnih. Država le mora poskrbeti za svoje ljudi in imeti državne domove, kjer po naših izkušnjah s terena tudi bolje delajo z ljudmi. Tudi cenovno so dostopnejši, zasebni domovi so večinoma za tretjino dražji," poudarja.

Toda za bolnike v domači oskrbi je še huje. "Ljudje nas kličejo, ali lahko pride kdo pomagat za dve uri, da gredo oni lahko v trgovino in po opravkih. Svojca z demenco ne moreš pustiti niti dve minuti samega doma, ker bo nagonsko hotel ven – poiskal bo vrata, šel skozi garažo, tudi okno. Potem se izgubijo, sedejo na kolo in so nevarni v prometu," opozarja. "Treba je spremeniti zakon in dati nekaj denarja tudi za ljudi, ki so doma," zaključuje Štefanija Lukič Zlobec.

Skrb za bolnika z demenco je za svojce težka preizkušnja. Foto: Pixabay

"Imeti moraš to izkušnjo, da razumeš"

Jana se spominja, kako težko je bilo imeti bolnika z demenco doma. To diagnozo so pred nekaj leti postavili njeni materi.

Na začetku, dokler demenca še ni napredovala, so uporabljali listke z napisi "Zakleni vrata, ugasni plin", šli so se igre, ki izboljšujejo mentalne sposobnosti.

"Ti ljudje si ves čas želijo nekam. Moja mama je ves čas iskala svoj dom, tudi ko je bila še doma, v stanovanju, kjer je z možem živela 30 let. Vsak večer je vzela vse stvari iz omare in rekla, da gre domov. Verjetno je hotela tja, kjer je odraščala," se je za MMC spominja sogovornica.

Nevarnost preti tudi v kuhinji. Foto: Pixabay

Ves čas so pazili, da ne bi sama odšla, poskusila je tudi skozi okno. Enkrat ji je uspelo in na srečo jo je sredi noči našel brezdomec, ki je poznal njenega soproga, in jo je pospremil domov.

Nazadnje zanjo niso mogli več skrbeti sami in so jo dali v enega izmed ljubljanskih domov, kjer skrbijo tudi za stanovalce z demenco.

"Bili so zaklenjeni na oddelku, dvigala niso mogli priklicati sami, to nadstropje je bilo zaklenjeno. Ne vem pa, ali so jih zaklepali v sobo. In tudi če so jih, se mi to ne zdi takšen greh. Moja mama je na primer hodila v sobe drugih varovancev in tistim, ki so bili na kisiku, izklapljala cevke, kar pomeni, da je ogrožala njihovo življenje," žalostno pripoveduje Jana.

"Moraš imeti to izkušnjo, da razumeš, zakaj je treba te ljudi zaklepati," z grenkobo doda.

V Tržiču ne zaklepajo niti hodnikov
"Naših bolnikov ne zaklepamo nikoli,"
pa poudarja Karmen Arko, direktorica Doma Petra Uzarja v Tržiču, kjer so bili tudi med prvimi v Sloveniji, ki so zaklepanja v celoti odpravili.

"To ni humano, to je protipravni odvzem pravice do prostega gibanja," je odločna.

Nizozemski fenomen: vas, v kateri živijo le ljudje s hudo demenco

"Ko še ni bila taka doktrina in so oddelki bili zaklenjeni, so bili ljudje veliko bolj nemirni," zatrjuje doktorica gerontologije, ki je doktorirala prav na področju zagovorništva pravic starejših.

Stavijo na osvetlitev in fotografije
V domu imajo trenutno 181 stanovalcev, od tega 27 na oddelku z demenco. Ti so razporejeni po različnih vrstah sob – nekatere so samostojne in imajo tudi kopalnico, druge pa so apartmajskega tipa, kjer je kopalnica v skupnem prostoru, nato pa dvoje vrat vodi v dve spalnici: "Vsi hodniki so ponoči osvetljeni, ker pa vemo, da gre za stanovalce z demenco, imamo na vratih nalepljene njihove fotografije, tako da se ne izgubljajo, ko gredo ponoči na stranišče. Tako ne zaidejo v sosednjo sobo ali celo na hodnik, saj vedo, skozi katera vrata morajo vstopiti."

Vsak trakt v stavbi ima vrata, a tudi ponoči so zaklenjena le glavna vhodna vrata v sam dom, da ne bi notri prišel kdo od zunaj. Nimajo nobenih senzorjev gibanja, stavijo na osvetlitev in plastificirane družinske fotografije na vratih. "Fotografije si zapomnijo. Oni spomin iz preteklih let imajo, njih bega trenutni spomin. Zato je nevarno, ko zapustijo sobo, ker nimajo orientacije," pojasnjuje Arkova.

Foto: Dom Petra Uzarja Tržič

Redni obhodi, tudi nočni protokol
Ponoči sta dežurni medicinska sestra in bolničarka, imata obhode po domu, krožita po vseh oddelkih v treh nadstropjih, imata pod nadzorom hodnike in skupne prostore. "Obračata tiste stanovalce, ki jih moramo zaradi preležanin, ali pa poskrbita, da kdo vzame zdravilo. Če srečata oskrbovanca, ga lepo vprašata, kaj je narobe, ali kaj potrebuje, potem pa ga pospremijo nazaj v sobo," opisuje direktorica.

Kako dementnim ljudem omogočiti čim višjo kakovost življenja?

Ta zatrjuje, da slabih izkušenj za zdaj nimajo, če bi se zgodilo, da bi en bolnik ogrožal druge, pa bi sledila individualna obravnava, pogovor z zdravnikom.

Dodatni človek na oddelku
Načrtujejo sicer še povečanje oddelka za demenco, kjer bi bilo nato prostora za do 40 stanovalcev, potem pa bodo tam namestili negovalko ali varnostnika, da bo prav na tem oddelku.

Delo na tovrstnem oddelku se izjemno razlikuje od dela sicer, pravi Arkova: "Veliko več osebja se mora ukvarjati s stanovalci z demenco. Na običajnih oddelkih dela gospodinja samo v dopoldanskem času, tukaj tudi popoldne. Več negovalnega osebja je tukaj, delovna terapija je s tem oddelkom bolj obremenjena in tako naprej."

Zato je za oskrbo stanovalca z demenco treba odšteti tudi približno 400 evrov več.