Miši vrečarice niso edine, pri katerih samci zaradi pretirane spolne dejavnosti poginejo. Foto: Wikipedia Commons
Miši vrečarice niso edine, pri katerih samci zaradi pretirane spolne dejavnosti poginejo. Foto: Wikipedia Commons

Gre za malo znane živali iz rodu miši vrečaric (Antechinus), ki živijo le v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Samci teh živali, ki zaradi sive dlake, podobne postave in dolgih brk spominjajo na miši, v času paritve ne poznajo predaha, zato jih spolnost dobesedno ubija. Na seznamu ogroženih vrst sta se znašla črnorepa in srebrnoglava miš vrečarica.

Pri teh živalih obdobje parjenja vsako leto traja nekaj tednov. V tem času si samci in samice ne izberejo le enega partnerja, ki so mu zvesti in z njim ustvarijo potomce, pač pa nebrzdano skačejo z enega na drugega. Gre za prave orgije z menjavo kar čim več partnerjev, piše CNN.

Pade jim odpornost in poginejo
Vse lepo in prav, če ne bi mnogih samcev to početje tako izčrpalo, da poginejo štiri ali pet dni po koncu parjenja. Čeprav so pripadniki obeh spolov v teh tednih močno pod stresom, pa le samci proizvajajo testosteron, katerega visoke vrednosti zavirajo proizvajanje stresnega hormona kortisol. Odpadati jim začne dlaka in pride do notranjih krvavitev, ki povzročijo smrt. Komaj leto dni star antechinus je tako po koncu tega obdobja dokončno izmozgan. "Te živali živijo po načelu "živi hitro, umri mlad". Gre v bistvu za samomorilsko reprodukcijo," je dejal strokovnjak za te živali Andrew Baker. Parjenje je tako vsako leto usodno kar za polovico odrasle populacije samcev.

Poleg nebrzdane spolnosti pa antechinuse ogroža tudi človek. Ti vrečarji živijo v visoki travi in plezajo po drevesih, z izkoriščanjem gozda pa se njihov življenjski prostor vse bolj krči. Živijo predvsem na severu in vzhodu celine "tam spodaj", saj potrebujejo vlažno in hladno podnebje. Da bi jih rešili, jih želijo preseliti na jug celine, kjer so temperature še nižje.

Eden iz načinov za preživetje teh zanimivih živali - nekaterih podvrst je le še nekaj sto primerkov - je tudi ločitev samcev in samic. "Antechinusi lahko preživijo le, če samci in samice živijo v popolni izolaciji, v času parjenja pa združimo le po en par," je dodal Baker.