Ljudje so določene behavioristične inovacije predajali iz generacije v generacijo. Za številne je prav to, torej obstoj nekih socialnih vzorcev oz. kulture, razlika med ljudmi in drugimi živalmi.

Pred približno desetletjem so biologi, ki so opazovali obnašanje opičnjakov, ugotovili, da se na različnih območjih pripadniki iste vrste obnašajo drugače, kar jim je dalo misliti, da se njihovi vzorci obnašanja prenašajo prek družbenega učenja - tako kot pri ljudeh. Leta in leta so strokovnjaki razpravljali, ali gre res za začetke določenih kultur ali pa je ta razlika v vedenju odvisna le od genetskih in okoljskih dejavnikov.

Preučevali devet populacij orangutanov
Zdaj so raziskovalci züriške univerze, ki so preučevali variacije v behaviorističnih vzorcih devetih skupin orangutanov na Sumatri in Borneu, dokazali, da je obnašanje res povezano s prenašanjem socialnih veščin iz roda v rod. Skupina antropologov je analizirala več kot 100.000 ur posnetkov vedenja orangutanov in na njihovi podlagi naredili genetske profile 150 orangutanov, ki živijo v svojem naravnem okolju.

S pomočjo satelitskih slik so preučili tudi razlike v okoljih med populacijami orangutanov. Carel van Schaik, eden izmed avtorjev študije, pojasnjuje: "Prvič smo lahko, po zaslugi zdaj največje baze podatkov, ocenili vplive genetike in okoljskih dejavnikov na različne vzorce obnašanja v različnih populacijah orangutanov."

Kulturno učenje povezano tudi z življenjsko dobo
Ob tem raziskovalec dodaja, da so ugotovili, da obstajajo določeni vplivi okolja in, v manjši meri, genetike na obnašanje opičnjakov, vendar ta dva dejavnika vseeno nista dovolj natančno pojasnila razlik v vzorcih vedenja različnih skupin orangutanov, zato je jasno, da ima svoj (velik) vpliv tudi družbeno učenje. Michael Krützen dodaja: "Kulturna interpretacija razlik v vedenju, ki je značilna za človeka, drži tudi za orangutane. Videti je, da je sposobnost kulturnega učenja povezana predvsem z dolgo življenjsko dobo in potrebo po prilagajanju življenja okoljskim pogojem."