Prizor iz prihodnosti - sončenje na obalah arktičnih mest, kot sta ga uprizorila avstralska okoljevarstvenika? Foto: Reuters
Prizor iz prihodnosti - sončenje na obalah arktičnih mest, kot sta ga uprizorila avstralska okoljevarstvenika? Foto: Reuters
Arktika
Nasina ilustracija iz januarja letos, ki prikazuje rekordno nizko zimsko zaledenelost na Arktiki. Led je obsegal 14,52 milijona kvadratnih kilometrov veliko območje, kar je za 1,1 milijona kvadratnih kilometrov manj kot v povprečju v obdobju 1981-2010. Foto: Reuters
Arktika
Pomlad na Grenlandiji, v ozadju pa ledena gora. Foto: Reuters
Arktika
Severni medved - zaščitni znak Arktike. Največja kopenska žival Arktike je sicer moškatno govedo, ki živi v Kanadi, Grenlandiji, Sibiriji in Skandinaviji, sledi pa mu severni medved. Včasih je bil kožuh severnega medveda zaradi svoje bele barve izredno iskan, kar je vrsto privedlo na rob izumrtja. Danes je medved zaščiten, naj je dovoljeno streljati le v nujnih primerih, ko je ogroženo človeško življenje. Po nekaterih podatkih naj bi na Arktiki živelo od 16.000 do 35.000 osebkov, od tega kar 60 % v Kanadi. Foto: Reuters
Arktika
ZDA imajo le dva ledolomilca, zato je že Obama leta 2015 predlagal pospešitev postopkov za nakup še enega takšnega plovila. Foto: Reuters
Arktika
Proučevanje Arktičnega oceana. Foto: Reuters
Arktika
Zemljevid, ki prikazuje okrepljeno rusko vojaško navzočnost na Arktiki. Foto: Reuters
Vladimir Putin
Ruski predsednik Putin je marca letos obiskal oddaljen arktični arhipelag Deželo Franca Jožefa. Foto: Reuters
Arktika
Ruska mejna oznaka v vojaškem oporišču Nagursko v regiji Arhangelsk na Arktiki. Foto: Reuters
Arktika
S tajanjem ledu so se v zadnjih letih odprle nove plovne poti. Foto: Reuters
Arktika
Znameniti severni sij v bližini vasi Mestervik na Norveškem, ki jo turisti pogosto obiščejo prav zaradi tega pojava. Foto: Reuters
Arktika
Neskončna belina Arktike. Foto: Reuters
Arktika
Tajanje ledu dela preglavice tudi tihomorskim mrožem, ki ledene plošče uporabljajo za počitek. Foto: Reuters
Arktika
Norveška je na arhipelagu Svalbard, ki leži na arktičnem območju, zaradi previsokih stroškov opustila rudarjenje, zato želi za 2.200 prebivalcev najti nove načine preživetja. Glavna panoga je tako postal turizem. Foto: Reuters

Od konca hladne vojne so Rusija, ZDA in šest drugih držav, katerih ozemlje se razteza čez severni tečaj (Norveška, Švedska, Finska, Kanada, Danska – zaradi Grenlandije – in Islandija), bolj kot ne uspešno obvladovale svoje interese in sodelovale v organizaciji Arktični svet, ki velja za nekakšne Združene narode držav na severu zemeljske oble.

Arktični svet ima zasedanja vsaki dve leti, na njih pa so predstavniki omenjene osmerice ugotavljali, da je treba Arktiko ohraniti pred nebrzdanim izkoriščanjem ter napeti vse moči, da obljube, zapisane v pariškem podnebnem sporazumu iz leta 2015, ne ostanejo le mrtva črka na papirju.

Tako je bilo v preteklosti, danes je drugače. Vedno, ko je govor o skrajnem severu Zemlje, gredo novice v dve smeri – v prvih okoljevarstveniki opozarjajo na vse bolj skrb vzbujajoče tajanje snega in ledu, ki bi lahko imelo neslutene posledice za ves svet, v drugih pa predstavniki ameriške in ruske administracije sicer pazljivo, a odločno, v smislu "to pripada nam", govorijo o velikem potencialu, ki ga ponuja Arktika.

Območje, ki leži severno od severnega tečajnika
Pri definiciji Arktike obstaja več meril, v splošnem pa velja, da je Arktika območje, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in je omejeno s severnim tečajnikom oziroma arktičnim krogom (gre za mejo, severno, od katere Sonce vsaj en dan v letu ne vzide in eno noč ne zaide), julijsko izotermo 10 stopinj Celzija in gozdno mejo. Območje severno od tečajnika je veliko približno 20 milijonov kvadratnih kilometrov, kar je dvakrat več od Evrope in predstavlja štiri odstotke zemeljskega površja. Arktiko sestavlja Arktični ocean (imenovan tudi Severno ledeno morje) in pripadajoča morja ter območja kopnega, večinoma gre za permafrost (stalno zamrznjena tla) in tundro. Led prekriva manj kot tri petine Arktike, ta številka pa se zaradi segrevanja ozračja še niža.

Nobena država ni lastnica severnega tečaja ali območij okoli njega, šest držav, ki mejijo na Arktični ocean (Kanada, Danska, Islandija, Norveška, Rusija in ZDA), pa je v bližini svojih obal upravičenih do 200 morskih milj (370 kilometrov) širokega ekonomskega območja. Finska in Švedska sicer sedita v Arktičnem svetu, a nimata neposrednega dostopa do Arktičnega oceana. Toda ker omenjeno ozemlje sestavljajo geološko zelo stare kamnine, v katerih je veliko naravnih bogastev (odkrili so že železovo, bakrovo, nikljevo, kobaldovo rudo, nahajališča srebra, zlata, diamantov in fosfatov ter seveda velike zaloge fosilnih goriv, kot so premog, nafta in zemeljski plin), se države le stežka držijo nazaj pri svojih apetitih za izkoriščanje Arktike. Tajanje arktičnega ledu jim gre pri tem na roko, saj pomeni tanjša plast ledu lažje vrtanje v morsko dno, s tem pa tudi nižje stroške.

Trump znova dovolil vrtanje ob obalah
S prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo je tekma za bogastva Arktike dobila nov zagon. Trump je konec aprila podpisal ukaz, s katerim je sprostil omejitve glede črpanja nafte na Arktiki in v Atlantskem oceanu, da bi "spodbudil ameriške energente". Kot je takrat poročal BBC, je svojo odločitev utemeljil s trditvijo, da bo vrtanje na teh območjih odprlo "na tisoče in tisoče" novih delovnih mest, čeprav nafta še zdaleč ne dosega več takšnih rekordnih cen kot pred leti. Naslednji korak bi lahko bil preklic prepovedi, ki jo je uvedla administracija prejšnjega predsednika Baracka Obame in s katero je bilo izkoriščanje oceanskega dna prepovedano.

"Naša država je blagoslovljena z izjemnimi naravnimi bogastvi, kar vključuje tudi zaloge nafte in zemeljskega plina ob obali. Prejšnja zvezna vlada je 94 odstotkov teh območij zaprla za izkoriščanje in proizvodnjo, kar je našo državo prikrajšalo za potencialno tisoče in tisoče delovnih mest in milijarde dolarjev," je dejal Trump.

Preklic Obamovih okoljevarstvenih zavez je bil ena Trumpovih glavnih predvolilnih obljub, kot tudi umik ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma, ki jo je pred dnevi tudi uresničil. Ne le mednarodna skupnost, ogorčenje nad izstopom ZDA so izrazile tudi države, ki ležijo ob severnem tečajniku.

Tillerson snedel besedo, ki jo je dal Arktičnemu svetu
"Najbogatejša država sveta je pokazala brezbrižnost do prihodnosti človeštva,"
se je na Trumpovo potezo po poročanju Radia Canada oglasil Kimmo Tiilikainen, finski okoljski minister in trenutno predsedujoči Arktičnemu svetu. Odločitev prvega moža ZDA je uresničila najhujše strahove voditeljev arktičnih držav, ki jih je v sredini maja nekoliko pomiril ameriški državni sekretar Rex Tillerson, ko je na srečanju v Fairbanksu na Aljaski skupaj s sedmimi drugimi arktičnimi državami podpisal deklaracijo, v kateri so izrazili zavezanost pariškemu sporazumu in ciljem za trajnostni razvoj, kot so jih določili Združeni narodi.

A Trump se je odločil drugače, kar so obsodili prav vsi voditelji držav, ki ležijo na skrajnem severu Zemlje.

Dvig morske gladine katastrofa za ves obalni svet
Dejstvo je, da se Arktika segreva vsaj dvakrat hitreje kot druga območja na Zemlji, izkoriščanje novih in novih zalog nafte in plina na tem območju pa bi pomenilo podnebno katastrofo. Po podatkih ameriškega geološkega instituta kar četrtina skritih zalog fosilnih goriv leži severno od severnega tečajnika. 80 odstotkov teh zalog leži pod morskim dnom. Ko je bil Tillerson še izvršni direktor naftnega velikana ExxonMobil, je sklenil 500 milijard dolarjev vredno pogodbo z rusko državno naftno družbo Rosneft, ki je Rusom nalagala iskanje in vrtanje arktičnih rezerv. Ta projekt se je sicer zaradi ruske priključitve Krima in gospodarskih sankcij proti Rusiji, ki so sledile, za zdaj ustavil, saj so sankcije prepovedale ameriškim podjetjem prodajo tehnologije za črpanje nafte Rusiji, a z izstopom ZDA iz 175-stranskega pariškega sporazuma bi lahko ta projekt dobil nov zagon.

Strokovnjaki svarijo, da je skrajni sever Zemlje že nevarno blizu podnebne kritične točke - ali pa jo je celo že dosegel. Na obeh tečajih so prejšnjo zimo opazili najnižjo plast ledu do zdaj, vsaj trikrat v zimskih mesecih pa so se temperature na skrajnem severu dvignile kar do desetih stopinj Celzija. Kot piše revija Time, veliko znakov kaže na to, da ni daleč dan, ko bo ledena odeja na Grenlandiji popolnoma izginila, kar bi lahko dvignilo raven morske vode za več kot sedem metrov. Ameriška vojska je že jeseni opozorila, da bo dvig morske vode predstavljal "resno tveganje za pripravljenost vojske, njene operacije in strategijo", milijoni ljudi po svetu, ki živijo ob obalnih območjih, pa bi lahko postali brez svojih domovanj, saj jih bo zalila voda.

Rusija ima kar 40 ledolomilcev, več kot vse druge države skupaj
Ne le ZDA, na preži za bogastvom Arktike je tudi Rusija, ki krepi vojaško moč in gradi infrastrukturo na tem območju, kar je ameriški obrambni sekretar James Mattis nedavno označil za "rusko agresijo" in zagotovil, da je prioriteta ZDA "razvoj celovite strategije za Arktiko".

Ruski predsednik Vladimir Putin je v sklopu ruske krepitve navzočnosti na severu sveta tako na skrajni sever poslal dve brigadi, ponovno odprl nekaj letaliških stez in naročil gradnjo novega oporišča v Morju Laptevov, ki je del Arktičnega oceana. Rusija ima na Arktiki dominantno vlogo že vse od sovjetskih dni. Moskva ima več ledolomilcev kot ves preostali svet skupaj - 40, načrtuje pa izdelavo še vsaj 11 novih, tudi takšnih na jedrski pogon, ki lahko zdrobijo nekaj metrov debelo ledeno skorjo. Za primerjavo, ZDA premorejo le dva ledolomilca, pa še od teh dveh je le eden, Polar Star, popolnoma operativen.

Rusija ima poleg tega na arktičnem območju šest vojaških oporišč, 13 zračnih oporišč in 16 pristanišč, ZDA pa severno od severnega tečajnika ne premorejo nobenega oporišča. Junija lani je Moskva z velikim pompom predstavila največji in najmočnejši ledolomilec na svetu, ki ga je poimenovala Arktika. To plovilo na jedrski pogon je stalo 1,74 milijarde dolarjev, njegova glavna naloga pa bo spremljanje ladij z nafto in plinom do azijsko-tihomorskih mest.

Nič čudnega torej, da so preostale države precej sumničave do ruskih načrtov na Arktiki, a Putin je nedavno na konferenci v Arhangelsku izjavil, da "želi Rusija ohraniti Arktiko kot prostor miru, stabilnosti in vzajemnega sodelovanja". To sosed ni pomirilo.

V Azijo namesto čez Sueški prekop po skrajnem severu?
Moskva na skrajni sever vlaga daleč največ finančnih sredstev in to počne že dolgo. Rusija je bila prva država, ki je na Arktiki začela črpati nafto, kar se je zgodilo že leta 1915. Svoj prvi ledolomilec Yermak, tudi prvi ledolomilec na svetu sploh, so splavili leta 1898, leta 2014 pa so postali prvi, ki so nafto, načrpano na naftnih ploščadih v Arktičnem oceanu, začeli nalagati na tankerje in prevažati na druge dele sveta.

Kot piše revija Foreign Policy, je Putin leta 2011 izjavil, da bi lahko trgovska pot čez Arktiko, ki vodi ob severni obali Rusije, postala najpomembnejša povezava med Evropo in Azijo in celo tekmovala s potjo čez Sueški prekop. To se sicer še ne bo zgodilo tako kmalu, saj je Sueški prekop leta 2014 uporabilo 16.596 plovil, čez Arktiko pa je plulo le 71 ladij.

V duhu krepitve Rusije na z naravnimi viri bogati Arktiki je Putin marca letos obiskal arktični arhipelag Dežela Franca Jožefa, ki predstavlja najsevernejšo otoško skupino Evrazije in je del ruskega ozemlja. Na tem otočju, ki ga sestavlja kar 191 z ledom pokritih in večinoma nenaseljenih otokov, je ruska vojska nedavno odprla novo letališko stezo ter začela dela za postavitev novega vojaškega oporišča. Telegraph je takrat povzel besede Putina: "Naravni viri, ki so izjemnega pomena za rusko gospodarstvo, so skoncentrirani v tej regiji, zato je ključnega pomena, da Rusija na Arktiki ohrani svoje gospodarske in varnostne interese." Dodal je, da Kremelj vrednost mineralnih virov na Arktiki ocenjuje kar na 30 tisoč milijard dolarjev, saj naj bi Arktika skrivala kar okoli četrtino še neodkritih zalog nafte in plina na Zemlji.

Rusija je leta 2015 vložila tudi zahtevo za prisvojitev ogromnega območja, ki leži več kot 650 kilometrov stran od obale. Pri tem ni edina, saj so tudi ZDA, Kanada, Danska in Norveška skušale dobiti pristojnosti nad deli Arktike. Tajanje ledu pač ponuja vse večje možnosti za izkoriščanje.

Svoje lovke steguje tudi Kitajska
Po tiho, a vztrajno pomemben igralec na arktičnem "parketu" postaja tudi Kitajska, ki je leta 2013 postala opazovalka Arktičnega sveta, aprila pa je neko veliko kitajsko rudarsko podjetje ponudilo Danski, da odkupi opuščeno pomorsko oporišče na Grenlandiji. Danska je ponudbo gladko zavrnila.

Najtoplejša zima v zgodovini
Tajanje ledu na Arktiki je dejstvo, saj je to območje pravkar preživelo najtoplejšo zimo v svoji zgodovini. Izginjanje ledu bi lahko sprožilo nenadzorovane podnebne spremembe na svetovni ravni.

Strokovnjaki, ki so spisali poročilo Arctic Resilience Report, ki ga je povzel Guardian, so opozorili, da so bile letošnje zimske temperature na Arktiki od 10 do 20 stopinj višje, kot bi bilo to običajno za ta letni čas, debelina morskega ledu pa je bila na rekordno nizki ravni. "Opozorilni znaki postajajo vse glasnejši, arktično območje je blizu točke preloma, kar bi lahko nepovratno vplivalo na druge ekosisteme po svetu, vse tja do Indijskega oceana," je dejal glavni avtor poročila Marcus Carson. Vzročno-posledični krog je takšen: v tundri se zaradi segrevanja ozračja vse bolj širi vegetacija, s tem pa se absorbira več toplote, kar pripelje do vse višjih izpustov metana, ki je potencialno toplogredni plin. Nato se spremeni porazdelitev snega, to pa spremeni podnebne vzorce po vsem svetu, na primer v Aziji bi lahko vplivalo na sezono monsunov. Ker se temperatura morja dviga, se proti severu premikajo tudi jate rib, s tem pa tudi ribiške ladje.

Kaj bo, ko se "svetovni hladilnik" pokvari?
Ko se led na morju taja, pušča za seboj temne dele v oceanu, ki vsrkajo več toplote v primerjavi z ledom, ki toploto odbija, kar sproži še dodatno tajanje ledu. Arktični led pomaga ohlajati temperaturo morja in zraka, saj se mnogo sončne toplote odbije nazaj v vesolje, kar pomeni, da Arktika igra vlogo nekakšnega svetovnega hladilnika. Zato bi imela domneva znanstvenikov, da bo severni tečaj do leta 2030 čez poletje ostal brez ledu, neslutene razsežnosti za celoten planet.

Harri Mäki-Reinikka, finski strokovnjak za okoljska vprašanja, je v majskem pogovoru za Reuters opozoril na spoštovanje zaveze iz Pariza, da se svetovna temperatura ne sme dvigniti za več kot dve stopinji glede na predindustrijsko dobo, in dodal: "Če se temperatura na svetovni ravni dvigne za dve stopinji, to na Arktiki pomeni dvig za od štiri do šest stopinj. Še bolj skrb vzbujajoče je dejstvo, da se led in sneg tajata hitreje od naših predvidevanj, kar bo spremenilo sestavo vode v morjih ter dvignilo raven morja. Če se Rusija in ZDA ne strinjajo, da so podnebne spremembe resničnost ter da jih povzroča človek s svojimi dejanji, pa se zelo težko usedemo za skupno mizo in začnemo reševati težave."