Ime žirafa bi lahko izviralo iz arabske besede 'zarafah', ki je pomenila 'tisti, ki hitro hodi'. Foto: Reuters
Ime žirafa bi lahko izviralo iz arabske besede 'zarafah', ki je pomenila 'tisti, ki hitro hodi'. Foto: Reuters
Žirafa
Zemljevid iz leta 2016, ki prikazuje gibanje števila žiraf v Afriki. V južnih delih Afrike se tem živalim godi bolje kot na vzhodu celine. Foto: Reuters
Žirafa
Za nekatere živali je usodno trčenje z avtomobili. Foto: Reuters
Žirafa
Žirafe običajno živijo v skupinah, ki pa se ves čas spreminjajo. V povprečju skupino sestavlja okoli 40 primerkov, ki se gibljejo v premeru manj kot kilometer narazen in se premikajo v isto smer. Skupine so spolno ločene, za mladiče skrbijo samice skupaj. Foto: Reuters
Žirafa
Vzorec omogoča dobro kamuflažo v savani. Foto: Reuters
Žirafa
Ne le vrat, neverjetno dolg je tudi žirafji jezik. Foto: Reuters
Lev Cecil
Leta 2015 je po vsem svetu odmevala smrt mogočnega leva Cecila, ki je veljal za najbolj znanega leva v južnem delu Afrike. Cecila je ustrelil ameriški zobozdravnik Walter James Palmer, ki je plačal 50.000 dolarjev za dovoljenje za uboj leva. Na sodišče je potrdil, da je res on ubil žival, a da je bil prepričan, da je lov zakonit in da je imel vsa potrebna dovoljenja. Pred sodiščem se je znašel tudi krajevni lovec Theo Bronkhorst, ki Palmerju ni preprečil uboja. Foto: Reuters
Slon
Izumiranje vrst naj bi bilo poleg podnebnih sprememb eden izmed glavnih znakov predlagane nove geološke dobe - antropocena. Foto: Reuters
Rdeči seznam
Stran IUCW-ja, na kateri lahko za vsako živalsko vrsto preverite, ali je uvrščena na seznam ogroženih vrst. Foto: IUCW
Žirafa
Je mogoče, da bodo prihodnje generacije žirafo poznale le še prek knjigic in igrač? Foto: Reuters

Podatek je močno presenetil znanstvenike, ki so vrsto let število žiraf, najvišjih živali na svetu, uvrščali v rubriko "skrb ne vzbujajoče stanje". A štetje decembra leta 2016, ki ga je opravila Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN), je pokazalo, da je število žiraf močno upadlo - tako zelo, da je žiraf ostalo celo manj kot slonov ali nosorogov, o zaščiti katerih se pogosto govori. Veliko prahu je leta 2015 dvignila tudi smrt znamenitega leva Cecila, ki ga je iz lastne zabave v Zimbabveju ustrelil zobozdravnik iz Minnesote.

O žirafah v zadnjih letih ni bilo nobenih opozoril o ogroženosti, zdaj pa so preskočile kar tri kategorije stopenj ogroženosti in pristale v razdelku "blizu izumrtja". Znanstveniki so zato izginjanje teh živali z izjemno dolgim vratom ter nezamenljivim vzorcem na telesu označili za "tiho izumiranje". Zakaj se to dogaja?

Žirafa nahrani celo družino
Kot v veliki večini primerov je tudi za žirafe največji sovražnik človek. Žirafam se je v zadnjih desetletjih zaradi širjenja mest, izginjanja gozdov in širjenja kmetijskih površin življenjski prostor močno skrčil, zdesetkali so jih tudi domači lovci, ki lahko z ulovom ene žirafe nahranijo celo družino, in spopadi. Poleg tega se je med to vrsto razširilo nekaj bolezni, za nekatere so bili usodni trki z vozili ali električno napeljavo. A najpomembnejši vzrok za hitro izginjanje žiraf v divjini so tuji lovci, tako imenovani lovci na trofeje, ki plačajo, da v Afriki lovijo tamkajšnje znamenite živali, kot so levi, zebre, nosorogi ali žirafe. Morda ste avgusta lani videli fotografijo mrtve žirafe, ob kateri ponosna stoji 12-letnica iz Utaha.

Upadanje števila žiraf, ki imajo skoraj dva metra visoke vratove, njihov jezik pa je dolg celo do pol metra, je izjemno hitro. "Ko sem pred leti v Keniji raziskoval žirafe, jih je bilo veliko in nihče niti pomislil ni, da se tej vrsti ne bi dobro godilo," je za Guardian dejal Jeff Flocken, direktor za Severno Ameriko pri Mednarodnem skladu za blaginjo živali (IFAW). "Šele v zadnjem letu so ugotovili, da je njihovo število že kritično nizko, kar je bil veliko šok za vse strokovnjake. Žirafa je ikonična žival in znašla se je v velikih težavah," je dodal.

Ključno bo (ne)ukrepanje ZDA
Medtem ko zahodni svet ne more storiti kaj dosti glede ubijanja žiraf v Afriki, pa lahko naredi nekaj drugega - prepreči navdušenim ameriškim lovcem, da bi še naprej tako množično hodili na plenilske pohode v Afriko v upanju, da bodo domov prinesli trofejo kakšne velike živali ali dele živali prodali. Prav zato je aprila letos pet okoljevarstvenih skupin Ameriški službi za ribe in divjino poslalo peticijo, v kateri zahtevajo, da uvede za žirafe zaščito, ki pritiče ogroženim živalskim vrstam.

Največ lovcev na trofeje namreč prihaja prav iz ZDA. Podatki omenjenih petih okoljevarstvenih skupin so jasni: Američani so v zadnjem desetletju uvozili 21.402 kosti, 3.008 kosov dlake in 3.744 drugih delov žiraf, ki so jih pridobili med svojim lovskimi počitnicami v Afriki. Povedano drugače, zaradi ameriških obiskov savane s puško na rami je umrlo najmanj 3.700 žiraf.

Če bi ameriške oblasti peticijo uslišale in žirafe uvrstila med ogrožene živalske vrste, bi to pomenilo stroge omejitve za vsakega Američana, ki bi iz Afrike v domovino želel uvoziti del ustreljene žirafe. Vsak lovec bi namreč na meji moral dokazati, da je takšna trofeja na kakršen koli način pomagala ohraniti to živalsko vrsto, pišejo ameriški mediji. V peticiji tako piše, da imajo ZDA "edinstveno možnost, da pomagajo zaščititi te visoke, elegantne in legendarne živali". In še: "Glede na vseprisotne grožnje za žirafe in njihovo vse manjšo populacijo je čas, da za žirafe sprejmete akt o ogroženih vrstah." Nadzor nad uvozom trofej bi tako pomenil pomemben korak pri omejitvi upadanja števila teh živali.

Bahavo fotografiranje ob mrtvi živali
"Spomnim se, da so se v zadnjih letih ameriški lovci večkrat na družbenih omrežjih bahali ob ustreljeni mrtvi žirafi. Trenutno ne obstaja niti en ameriški ali mednarodni zakon, ki bi žirafe branil pred čezmejnim in nesorazmernim pobijanjem zaradi trgovanja. Skrajni čas je, da se to spremeni. ZDA so največji uvoznik lovskih trofej divjih živali, zato je njihova krivda za stanje, v katerem so se znašle žirafe danes, nesporna. Čim hitreje moramo zaščititi to vrsto,"
pa je v pogovoru za BBC opozorila Maša Kalinina, strokovnjakinja za mednarodno trgovino pri organizaciji Humane Society International.

"Žirafo je mogoče videti na praktično vsakem safariju, pogosto se pojavlja v medijih, v otroških knjigah in risankah, veliko jih živi v živalskih vrtovih. Zato se ljudje, tudi okoljevarstveniki, ne zavedajo, da te mogočne živali pred našimi očmi tiho izumirajo. Skrajni čas je, da izkopljemo svoje vratove iz peska, preden bo prepozno," je za CNN opozoril Julian Fennessy, strokovnjak za žirafe in okapije pri IUCN-ju, ugledni britanski televizijec in naravoslovec David Attenborough pa je junija dejal: "Te nežne velikane smo ljudje popolnoma spregledali. Znano je, da so v težavah afriški sloni, a njih je ostalo še pol milijona. Nihče pa dolgo ni opazil, da se zelo slabo piše žirafam, ki jih je ostalo mnogo manj kot slonov, njihova številka je celo že manjša kot 100.000. Žirafe so že izumrle v sedmih državah. V nemirnih pokrajinah, na primer na severu Kenije, v Somaliji, Etiopiji ter Južnem Sudanu, so žirafe pomembna hrana za domačine. Ker je žirafa tako velika, lahko ena ubita žival nahrani veliko ljudi."

Ker velja žirafa za precej radovedno žival, predstavlja za lovce še lažji plen. "Število žiraf v južnem delu Afrike v zadnjih treh desetletjih celo narašča, medtem ko se je število severnih žiraf v vzhodni Afriki zmanjšalo za kar 95 odstotkov," je dodal Fennessy.

Ameriška služba za ribe in divjino je leta 2015 med ogrožene vrste uvrstila afriškega leva in tako svojim lovcem preprečila, da bi se v domovini hvalili ali prodajali dele svoje žrtve. Služba mora v 90 dneh od predaje peticije sporočiti, ali je le-ta upravičena. O tem se do danes še niso odločili. Če bi jih navedbe v peticiji prepričale, bi nato ameriške oblasti imele leto dni časa, da sprejmejo določene ukrepe za zaščito živali.

Odkritje: obstajajo štiri vrste žiraf, ki se med seboj ne parijo
Mimogrede, znanstveniki so lani razvozlali veliko genetsko skrivnost žiraf in s preučevanjem DNK-vzorcev ugotovili, da ne obstaja ena vrsta žirafe z devetimi podvrstami, kot je veljalo do zdaj, temveč gre za štiri različne vrste, ki se med seboj ne parijo in si tako že več milijonov let niso izmenjale genetskega materiala, piše Independent. Te štiri vrste so: južna žirafa, masajska žirafa, mrežasta žirafa in severna žirafa. Genetik Axel Janke je razlike v genetskem zapisu med njimi primerjal z razlikami med severnim in rjavim medvedom. Že omenjena peticija pa se nanaša na zaščito žirafe kot takšne, kot ene vrste.

Izumiranje vrst kot po tekočem traku
Seveda žirafe niso edine živali, ki doživljajo kruto usodo. Daleč od tega. Lani oktobra je obsežna raziskava, imenovana Living Planet Index, ki sta jo izvedli neprofitna organizacija World Wide Fund for Nature (WWF) in Zoological Society of London, napovedala izredno skrb vzbujajoč podatek - da se bo do leta 2020, torej čez tri leta, število divjih živali zmanjšalo kar za dve tretjini v primerjavi z letom 1970, torej v zadnjih 50 letih. IUCN že vrsto let objavlja rdeči seznam ogroženih vrst, na katerem je zdaj že več kot 85.000 živalskih in rastlinskih vrst, med njimi jih je 24.000 na robu izumrtja.

"Mnogo vrst izgine hitreje, kot nam jih sploh uspe opisati in označiti," je opozorila generalna direktorica IUCN-ja Inger Andersen in dodala: "Rdeči seznam kaže na to, da je splošna kriza izumiranja vrst še večja, kot smo menili do zdaj. Ljudje moramo zaščiti biološko raznovrstnost našega planeta ne le zaradi nje same, ampak tudi zaradi trajnostnega razvoja in naše prehranske varnosti," je dodala.

"Ljudje nismo več majhen svet na velikem planetu"
Po omenjenem Living Planet Indexu se bo čez tri leta število vretenčarjev v primerjavi s stanjem pred 50 leti zmanjšalo za 67 odstotkov, število živali, ki na Zemlji živijo v divjini, pa, kot rečeno, za le odstotek manj. Najpomembnejši vzroki so uničevanje življenjskih okolij živali, lov in onesnaževanje. Prizaneseno ni nikomur - ne živalim, ki živijo v gorah, ne tistim, ki živijo v gozdovih, rekah ali morjih, opozarja poročilo. Izginjanje živalskih vrst je poleg podnebnih sprememb eden najvidnejših znakov predlaganega novega geološkega obdobja – antropocena, v katerem so ljudje popolnoma prevzeli prevlado na planetu, zato trdijo strokovnjaki. "Ljudje nismo več majhen svet na velikem planetu. Smo velik svet na majhnem planetu, na katerem smo dosegli točko zasičenosti," zato opozarja švedski naravoslovec Johan Rockström v predgovoru poročila.

Marco Lambertini, generalni direktor WWF-ja, pa je ob objavi poročila dejal: "Bogastvo in raznolikost življenja na Zemlji sta temelja za delovanje zapletenih življenjskih sistemov. Življenje podpira življenje samo in vsi smo del iste enačbe. Če izgubimo biološko raznolikost, bo uničena vsa narava, kot jo danes poznamo."

Večina kopnega na Zemlji pripada človeku
V poročilu so analizirali gibanje številčnosti več kot 14.000 populacij med 3.700 vrstami vretenčarjev, za katere obstajajo kakovostni in preverjeni podatki. Ugotovili so, da si je večino kopnega na Zemlji že prisvojil človek, le 15 odstotkov ozemlja pa je ostalo zaščitenega za naravo. Poleg širjenja kmetijskih površin in gozdarjenja sta glavna razloga za izginjanje okolja za živali tudi divji lov in izkoriščanje živali za hrano. Več kot 300 vrst sesalcev je zato, ker jih je človek vključil v prehrano, tik pred izumrtjem. Onesnaženost je zdesetkala število kitov ubijalcev in delfinov v Atlantiku, za jastrebe v Aziji pa je bilo usodno, ker so jedli ostanke živine, ki je zaužila protivnetna zdravila. Zelo slaba usoda se piše tudi dvoživkam, med katere se je razširila bolezen, ki naj bi jo zaradi svetovne trgovine prenašali pupki in žabe.

Število živalskih primerkov se je v rekah in jezerih v primerjavi z letom 1970 znižalo za neverjetnih 81 odstotkov, glavni vzroki so onesnaževanje, postavljanje jezov in pretirana uporaba vode. Celoten položaj pa poslabšuje še globalno segrevanje, dodaja poročilo. Kot piše revija Scientific American, strokovnjaki predvidevajo, da je 99 izmed 100 izumrlih živalskih ali rastlinskih vrst takšno usodo doživelo zaradi posledic človeških dejanj.

A vsem vrstam se kljub črnoglednim napovedim ne piše tako slabo, saj je pri nekaterih človek ukrepal pravočasno in s pravilnimi mehanizmi. V zadnjih letih se je tako na primer povečalo število tigrov in velikih pand, v evropskih gozdovih se je okrepila populacija risov.