Poleg letnika 1938 (desno), je v Audijevi zbirki po novem še typ D letnik 1939 z značilno grbo zaradi dodatnega turbo polnilnika. Foto: Audi
Poleg letnika 1938 (desno), je v Audijevi zbirki po novem še typ D letnik 1939 z značilno grbo zaradi dodatnega turbo polnilnika. Foto: Audi
Auto Union Type D
Auto Union je v srebrne puščice vgrajeval motor za voznikom, kar je še danes značilnost številnih superšportnikov in dirkalnikov formule 1. Foto: Audi

Auto Unionov type D z dvojnim turbinskim polnilnikom je eden izmed predstavnikov elitne družbe srebrnih puščic s katerimi sta v tridesetih letih minulega stoletja ustvarjala legendo dva nemška izdelovalca avtomobilov. Auto Union in Mercedes-Benz sta se namreč takrat na svetovnem dirkaškem odru pojavila s povsem novo zasnovanimi futurističnimi dirkalniki.

Prevlada nemških dirkalnikov
Njihova skupna značilnost, poleg osvajanja lovorik seveda, je bila »naravna« kovinska barva karoserije. Pomembna razlika med izdelki dveh nemških podjetij pa je bila postavitev motorja, saj se je Mercedes-Benz odločil za klasično spredaj vgrajen motor, Auto Union pa je vgradil motor za voznikom, kar je še danes značilnost superšportnikov in dirkalnikov formule 1.

Šestnajstvaljniki iz Zwickaua in dvanajstvaljniki iz Stuttgarta so pred začetkom druge svetovne vojne uspešno osvajali lovorike na številnih dirkah in poskrbeli za prevlado nemških vozil. Z njimi pa so neločljivo povezane tudi vozniške legende, kot so Bernd Rosemeyer, Tazio Nuvolari in Hans Stuck v avtomobilih znamke Auto Union ter Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang v avtomobilih znamke Mercedes-Benz, ki so (pre)drzno navduševali množice s hitrostmi tudi nad 300 kilometrov na uro.

Več kot pol stoletja lova na starodobnike
Pri Audiju so nad novim članom hišne družine starodobnikov toliko bolj navdušeni, ker je bila pot do »domače« garaže precej ovinkasta. Mercedes-Benz je namreč uspel po drugi svetovni vojni rešiti skoraj vse legendarne srebrne puščice, Auto Union pa se je znašel v sovjetski okupacijski coni, kjer so bili manj prizanesljivi do legend. Tovarno so zaprli, dirkalnike pa kot del vojne odškodnine odpeljali proti vzhodu, kjer se je za njimi za nekaj desetletij izgubila sled.

Šele konec sedemdesetih so se pojavile govorice, da so morda nekateri izmed dirkalnikov »preživeli« zanje pa se je začel pogajati ameriški zbiratelj beloruskega porekla Paul Karassik, ki je bolj ali manj ohranjene ostanke vozil po delih prepeljal v Združene države Amerike. V začetku devetdesetih let pa navezal tudi prve stike z Audijevimi strokovnjaki in začel z obnovo vozil.

Originalnih delov je bilo dovolj, da so v sodelovanju z britanskim podjetjem specializiranim za obnovo starodobnikov Rod Jolley Coachbuilding izdelali dva dirkalnika. Oba pa sta se prvič na startno linijo po več kot pol stoletja postavila oktobra 1994 na dirki starodobnikov na Nürburgringu. Typ D obnovljen po specifikacijah letnika 1938 je nato Audi odkupil že leta 1998, typ D letnik 1939, z dvojnim turbinskim polnilnikom, pa se mu je pridružil šele sedaj.